Hoditi in pisati

Muanis Sinanović

Obstajajo tri osnovne rekreativne dejavnosti, takšne, ki so v največji meri dostopne večini posameznikov, ki so kar najbolj vpete v vsakdanje življenje, ne prinašajo socialnih obveznosti in se jih je mogoče lotiti kadarkoli. To so tek, hoja in vadba z uporom, se pravi trening moči.

Tek je dejavnost, ki kar najbolj ustreza dobi anksioznosti. Med tekom bežimo iz svojega sveta, svoje simbolne mreže, iz svojega v rutino ujetega telesa. Bežimo, a ne moremo popolnoma uiti, na tem ali onem delu zadane proge nas znova navda anksioznost, ki jo sproži ta ali oni čutni vtis, to pa nam daje dodatno motivacijo za tek, za to, da pospešimo in pobegnemo še dlje. Tek je tako rekoč samonanašalen, tek poraja nov tek. Tesnobo in strah izganjamo iz svojega telesa, tako da v celoti postane dih in srčni utrip, ki prežene vse ostalo. Preganjamo jo iz misli, saj smo popolnoma osredotočeni na napor in ta isti dih. Beg pa ima svojo ceno, prinaša obrabo kolen in bolečino v njih ter zahteva pogosto kupovanje nove obutve, ki ni ravno poceni. Poleg tega silne količine potu, ki ga pri tem izločimo, prispevajo k neprestanemu polnjenju pralnega stroja.

Vadba z uporom je drugačne narave. Ne krepi samo mišic, temveč tudi kosti; povečuje njihovo gostoto in težo. Ko sem tekel, sem imel malo manj kot osemdeset kilogramov. Potem sem nehal, začel sem se ukvarjati z mišično vadbo in zdaj jih imam malo manj kot devetdeset. Teža kostne in mišične mase pritiska na tla, ozemljuje, a tudi daje mogočnost in trpežnost, kot pri drevesu. Za to vrsto vadbe ni značilna strategija bežanja, temveč soočenja.

Najskrivnostnejša, obenem najbolj preprosta in zapletena, pa je hoja. Pri njej um in telo prihajata v nenavadno sinhroniciteto, katere značaj pa se iz trenutka v trenutek spreminja. Ritem hoje je skrajno enoličen, vendar najbolj spodbuja misli, ki bežijo na vse strani, tako da jih je včasih treba krotiti. A ne preveč, saj ravno uhajanje spodbuja nastajanje idej in s tem tudi pisanje. Znano je, da sta tekst in hoja v svojstvenem sozvočju. Hoja je tudi najbolj primerna za duhovno dejavnost, kar so poudarjali preroki ter mistiki in kar od nekdaj vedo romarji. Ritem korakov in ritem zavesti se najbolj približata pri ponavljanju molitev in svetih invokacij. S tem nas hoja spravlja v različne mentalne dimenzije, medtem ko sta v tem pogledu tek in trening moči precej enoznačna, v čemer seveda ni nič slabega.

Zdi se mi, da je za hojo majhno mesto ustreznejše od velemesta. Bistvo hoje je namreč ravno enoličnost pokrajine. Enoličnosti ne smemo enačiti z dolgočasnostjo, v njej je, kot v tišini, veliko bogastvo. Pri hoji se spojita enoličnost samega korakanja in enoličnost mesteca. Kdor veliko hodi, bo prej ali slej spoznal celotno manjše mesto, takšno, ki ima denimo štirideset tisoč prebivalcev. Ob samem sklopu ulic in okoliški naravi, ki se včasih prelivata drug v drugega kot dva vodna tokova, trikotnik dopolnjuje misel, za katero sem že rekel, da je raznolika in prehaja skozi različne faze, podobno kot zavest v spanju. Duh v hoji je na neki način soroden duhu med spanjem, zato ni čudno, da lahko s svojim sanjanjem (daydreamingom) in domišljijo napolni praznino malega mesta. Tako ga gradi, kot otrok s kockami, namesto da bi se zgolj prepuščal preštevilnim vtisom, kot se rado dogaja v velemestu.

Vsak sprehod po istih ulicah je kot nov tekst. Pisati veliko, zaokroženo delo je kot graditi mesto. Pisati krajša besedila, poskušati vedno znova, kot v eseju – to je kot vsakič znova hoditi po istih delih mesta; vsak nov sprehod jih, zaradi vsakokrat drugačne aktivnosti misli, spodbujenih s hojo, kaže v drugačni luči. Že nekaj let na večernih sprehodih srečujem samotnega hodca; stopa hitro in je močnejše postave, tako da se sprašujem, koliko mora jesti, da ob tolikšnem gibanju ohranja močno postavo. Včasih ga na samotnem predelu vidim v hrbet in takrat se počutim kot zalezovalec, vse dokler ne zavije na drugo pot. Drugič mi ob reki, v temi, prihaja naproti, da postanem sumničav, vse dokler ne prepoznam njegove hoje, obrisa njegove postave. Nekoč sem slišal, da je prebral ogromno knjig iz mestne knjižnice. Pravzaprav je to skoraj vse, kar vem o tem hodcu, ki navadno nosi nahrbtnik. Nekoč, že dolgo tega, se je pojavil v nekem mojem zdaj pozabljenem tekstu, objavljenem v drugi publikaciji. In zdaj se pojavlja v tem, spet skupaj hodiva po isti poti, v istem osamljenem in zatemnjenem mestu, na drug način; piševa drug tekst.

Svojčas sem rad tekel na dolge proge, skozi gozd svojih srčnih utripov in šumenje svojega globokega diha, tako kot sem rad bral dolge romane. Tek in meščanski, klasični roman sta moderna pojava. Človek v razčaranem svetu, kjer se pripovedi že dolgo krušijo, hiti, da bi s pisanjem ali branjem na dolge proge sestavil zgodbo, ki bi mu nekaj razložila. A bolj ko hiti, bolj mu cilj uhaja, v čemer je čar pisanja in branja vedno novih romanov, čar, ki mene samega ne privlači več, odkar sem zadovoljstvo našel v starih zgodbah. Vendar pa razmišljam o tekstu, ki bi bil kot življenje in kot svet. O tekstu, ki bi tekel in ponikal, se razprševal in krčil, se razpletal in zapletal, prekinjal in začenjal, a se ne ustavil. Tekstu, ki bi živel z drevesi, angeli, tehnologijo, mesti, zemljo, vetrovi in planeti. Pesem je svet, zgoščen v kapljico ali diamant; pesem je trenutek, ki je po svoje najbliže trajanju. Preskakuje minljivo in zgošča slutnjo trajnega, resničnega sveta. Tekst proze, ki bi se najbolj približal teku stvarstva, pa je nujno obsojen na nepopolnost in prekinjenost. Zato je lahko samo fragmentaren. Fragmentarnost je davek, ki ga mora spoštljivo plačevati, če želi žeti.

Med knjigami, ki sem jih bral v zadnjem obdobju, se je temu najbolj približal Mediteranski brevir Predraga Matvejevića. Njegovo besedilo teče v vseh smereh, tako kot razlivajoče se morje. Ni reka niti ni mešanje tokov; je v skladu s svojim predmetom, zaznamovanim z vodo, ki se razprostira v prostranstvu svobode, se zbira v zatohlih zalivih, poplavlja mestne in neposeljene obale; se vpisuje globoko v notranjost, medtem ko tokovi iz notranjosti hitijo k njemu, da mu dodajo svoj vpliv, da vanj ponesejo svoje besede, navade in tehnike. Mediteranski brevir je knjiga, ki se vedno znova začenja, zato ni čudno, da je nastajala dolgo in bila objavljana v različnih oblikah in verzijah. Ni poezija, a je poetična, ni teorija, a je strokovna, ni roman, a skoznjo tečejo mnoge zgodbe, ni niti drama, a dramatičnost Sredozemlja pronica vanj. Brevir je beseda, ki imenuje katoliški molitvenik.

V opusu Iva Andrića izstopa knjiga Znamenja ob poti. Te knjige nisem dosti bral, večkrat sem si rekel, da se je moram lotiti. A videl sem, da gre za nekakšno konfucijanstvo, da Andrić modrost zajema v fragmentarnih opazkah, skozi katere se življenje pretaka v nadrobljenem vračanju, ustavljanju in spočenjanju; znamenja so vzporedna mislim na poti, po kateri hodimo. Znamenja jih spočenjajo in same se ozirajo k znamenjem. Andrić je napisal monumentalen roman, Most na Drini, ki je zakoličil podobo književnosti v njegovem jeziku, roman, ki želi razumeti svet skozi stoletja, a morda mu je to še bolje uspelo v Znamenjih ob poti. Videl bom, ko jih preberem. Prijatelj mi je nekoč rekel, da v njih vidi biblični duh na bosanski način.

Nekaj od tega je mogoče najti tudi v Masnaviju, veliki Rumijevi pesnitvi. V njem so mistiki videli koranskega duha na perzijski način. Primerjava je podobna kot pri Andriću. V obeh primerih opažam obliko komplimenta v obliki pretiravanja in obenem poskus poimenovanja posebnega tipa teksta. To je tekst, ki v želji, da bi se uglasil z značajem obstoja kot takega, uhaja vsaki obliki. Kar je seveda naloga, ki je vnaprej obsojena na propad; kar ostane, so zrna ali kaplje, zrna peska ali kaplje morja, ki se v bralčevem duhu prelivajo in obračajo na način, ki spominja na nedokončljivost. Podobno je tudi pri najboljših sprehodih: biti morajo intuitivni, brez vnaprej začrtane smeri, brez enotnega ritma in prepojenimi z mislimi, ki v čudovitih poskusih posegajo po celoti in se raztreščijo v čudovita ogledalna zrna, v zvezde, razprostrte po zemlji, po kateri hodimo.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Časi, ko se vpije, in časi, ko se pogovarja

    Tina Bilban

    Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.

  • Najboljši vseh možnih svetov, drugič

    Tina Bilban

    Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

  • A Gringo like me

    Klemen Kordež

    Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

Izdelava: Pika vejica