Hlapci kot paradigma slovenstva?

matura 2020: Cankarjeva dramatika v odrskih utelešenjih XX. in XXI. Stoletja, drugi del: Hlapci

Tomaž Toporišič

Poglejmo si na podoben panoramski pogled v drugem delu (prvi del lahko preberete tu) našega razmišljanja še drugo, izjemno izstopajočo in nadinterpretirano Cankarjevo dramo: Hlapce. S pomočjo interpretov Cankarja v knjigah in revijah, hkrati pa tudi na odrih slovenskih gledališč (od Skrbinška, Šesta, Jana, Koruna, Jovanovića do Horvata, Bergerja in Pipana), lahko tako odkrivamo nekaj novih dimenzij tega klasičnega teksta. Pri tem bomo izhajali iz misli, ki jo v pogovoru z Ano Jurc za MMC RTV Slovenija natančno in lucidno postavi Janez Pipan, za zdaj zadnji odmevni interpret in režijski bralec Cankarjevih Hlapcev:

»Izvornega teksta seveda ni: obstajajo samo interpretirana, brana besedila. To vemo že dolgo. Če se človek obremeni s temi vprašanji, to lahko pelje v katastrofo. Na splošno se mi zdi bistveno bolje izhajati iz primarnega gradiva, potem pa premisliti tudi vse interpretacije, vsa branja, ki so že bila opravljena. V primeru Cankarjevih Hlapcev se mi je že na začetku pokazala velika razlika med tem, kaj ta drama je, in tem, kako so jo interpretirali, pa čeprav so številne interpretacije danes enako kanonične kot drama sama. Morda so še pomembnejše in nosijo še večjo težo, ker pričajo o tem, kako kompleksno delo je Cankar dobesedno izlil na papir. Hlapci so že sto let predmet razprav tako v filozofskih seminarjih kot v komparativističnih predavalnicah, v spomin pa so se zapisale tudi nekatere epohalne odrske uprizoritve te drame. Vsak od teh prostorov dramo razume na popolnoma drugačen način in jo drugače polaga na tloris vsakokratne aktualnosti.«

Tako kot Pohujšanje so tudi Hlapce res razumeli na včasih diametralno nasprotne načine. V knjigah, revijah, debatah in na odrih gledališč. Ob izidu so jih razumeli kot politično satiro (o tem piše npr. Dušan Moravec v opombah k Cankarjevemu Zbranemu delu leta 1969). V času socialističnega realizma po drugi svetovni vojni, nekaj desetletij po Cankarjevi smrti, so Boris Ziherl, Matej Bor in Josip Vidmar v skladu z ideologijo in doktrino tistega časa prenesli težišče na problematiko Jermanove osebnosti. Njegov umik v petem dejanju, izstop iz političnega boja, se jim je v luči ortodoksnega marksizma zdel več kot neutemeljen in nezadosten. Prevladalo je prepričanje, da so Hlapci drama, ki ima štiri »dobra« in ponesrečeno zadnje, peto dejanje.

Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je Janko Kos (prvič leta 1968 v eseju razpravi »Cankarjev Jerman in problem nekonformizma« v reviji Sodobnost) zavrnil njihove takrat prevladujoče teze, da je drama dvodelna. Jermanov preobrat pa je utemeljeval kot logično posledico egocentričnosti in narcističnosti junakove osebnosti, ustrezne za reprezentiranje nekonformizma, ki se v evropski kulturi kaže predvsem kot posameznikov upor proti oblasti.

Toda že istega leta se je dinamika diametralno nasprotnih interpretacij Hlapcev nadaljevala: Dušan Pirjevec (1968) je v knjigi Hlapci, heroji, ljudje zavrnil Kosovo tezo o nekonformizmu, svojo interpretacijo pa naslonil na Heideggerjevo bitnozgodovinsko metodo. Jermanov zlom je prikazal kot zlom novoveške subjektivitete, njegova akcija v imenu bistva pa se je po Pirjevčevi interpretaciji razkrila kot samouničujoča. Prav zlom Jermana kot novodobnega subjekta moderne je odprl možnost dopuščanja biti onstran volje do moči in relevantnosti dvojice »heroji-hlapci«. Pri tem je, kar je zelo povedno in priča o izjemno tesni povezanosti teoretiziranja, zgodovinjenja in interpretacij Cankarjevih Hlapcev s sočasnimi uprizoritvenimi koncepti, Pirjevec opozoril, da piše o Hlapcih tudi zaradi izjemnih uprizoritev: »Neposredna pobuda za pričujoči spis o Cankarjevih HLAPCIH prihaja predvsem iz tiste aktivnosti, s katero je ta drama zaživela v naši zavesti zaradi svojih uprizoritev v gledališki sezoni, ki je bila posvečena stoletnici slovenskega gledališča.«

Pri tem ima seveda v mislih uprizoritvi, ki sta premiero doživeli v razmiku manj kot enega tedna: tiste Slavka Jana v ljubljanski Drami 7. oktobra 1967 in pa tiste Mileta Koruna v SLG Celje 20. oktobra 1967. Gre za posebni repertoarni dogodek, ki se je ponovil leta 1980 prav tako s skorajda sočasnima premierama spet dveh vodilnih režiserjev, Mileta Koruna in Dušana Jovanovića leta 1980 v ljubljanski Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem. Če je šlo leta 1967 za vzporednost realistične in modernistične režijske poetike, je šlo leta 1980 za radikalnejši, modernistični režiji, ki uprizoritve ne razumeta več kot prevajanje literarne govorice v odrsko, ampak kot samostojno entiteto, ki se lahko in se hoče odmakniti od literarne predloge, jo s tem komentira. Na to dejstvo je takrat v Sodobnosti opozoril Janko Kos: »Oba sta se odmaknila od avtentičnega Cankarjevega besedila, pa ne samo z običajnimi režijskimi črtami, ampak že kar s posegi, ki bolj ali manj spreminjajo njegovo notranjo sestavo.«

Kakorkoli že, oba primera kažeta na poseben tip recepcije Cankarjeve dramatike, še posebno Hlapcev, na vztrajni »interkanibalizem« (če uporabim slikovit pojem Patricea Pavisa) med prakso in teorijo, gledališčem in refleksijo.

V nizu (re)interpretacij Hlapcev je treba v sedemdesetih letih omeniti Jožeta Pogačnika, ki je leta 1977 v razpravi »Nasprotje v enotnosti (Jerman in Kalander)« razlagal Jermana s pojmom razumnika kot samostojnega semantičnega polja, ki je s Kantom, Schillerjem, Herderjem in Heglom postal eno najpomembnejših kulturnotvornih gibal evropske civilizacije. Jerman je v njegovi interpretaciji nosilec humanistične akcije. Namen njegovega poučevanja pa je prepoznanje avtonomije duha, svobode, humanitete.

Taras Kermauner (1979) je znova izpostavil dvodelnost Hlapcev. V Jermanu je videl upornika, ki se svoji vlogi odpove, ko ugotovi, da je le prehodna. Hkrati je poudaril, da je Jerman kaznovan, ker je junaka zgolj igral, v resnici pa to ni bil. Primož Kozak v svojem temeljnem delu Temeljni konflikti Cankarjevih dram (1980) ni pristal na dvodelnost Hlapcev, Jermanov problem se mu je kazal kot predrtje osnovnejšega zakona sveta, ki zagotavlja obstoj in življenje, to je potrebe po kruhu. Z nastopanjem zoper obstoj naj bi pospešil materino smrt. Zavest o krivdi, ki da je Jermana prignala na rob samomora, naj bi bila točka poenotenja Hlapcev.

Slavoj Žižek, h kateremu se bomo podrobneje še vrnili, je Hlapce leta 1987 primerjal s Prešernovim Krstom pri Savici in razumel Črtomirov pristanek na krst kot dejanje popolne in dokončne resignacije. Kljub dvojnosti subjekta, tako Jermanovi kot Črtomirovi razlomljenosti, naj bi bil Črtomir, ki je po Žižkovem medbesedilnem manevru prispel v Hlapce, zgolj in samo Župnik, človek, ki se sklicuje le na zunanje in priznava le oblast in moč.

Naslednjo zanimivo in gledališko kreativno interpretacijo je leta 1980 v gledališkem listu za Jovanovićeve Hlapce zapisal dramaturg predstave Marko Slodnjak: »Ni očitek, da so Cankarjevi Hlapci v drugačnih zgodovinskih trenutkih pomenili nekaj drugega, ni očitek, da so bili uporabljeni, kot so bili, ni očitek, da jih nosimo v zavesti kot nekaj posvečenega – očitali bi si lahko samo, ko ne bi z ustvarjalnim pogumom spregovorili o možnosti Jermanove sedanjosti.«

Dušan Pirjevec: Hlapci, heroji, ljudje

S tem je z dramaturško intervencijo opozoril na osnovne teze Dušana Pirjevca v delu Hlapci, heroji, ljudje, ki je izšlo leta 1968, ob petdeseti obletnici Cankarjeve smrti. Na njegovo vprašanje, ali težave, ki jih imamo s Cankarjem, izvirajo iz tega, da ne znamo ustrezno brati njegovega opusa, ali iz tega, da je njegov opus že presežen, do kraja prebran. Povedna je npr. trditev, ki jo izpostavlja Pirjevec, da smo iz naroda hlapcev že prišli v narod junakov. Mar to pomeni, da nam Hlapci govorijo le še o naši mučni in neslavni preteklosti. Tako Slodnjak kot Pirjevec ugotavljata, da je seveda jasno še to, da pa Hlapci vendarle spet lahko postanejo aktualni. Da je bistveno spregovoriti o sedanjosti Hlapcev. Po Pirjevcu le v primeru, »če se da tako ali drugače, v tej ali drugi razsežnosti ovreči misel o zgodovinski preobrazbi hlapcev v heroje«.

Pri drugih interpretih, ki so sledili, si sledijo in si bodo sledili tudi v prihodnosti, so Hlapci aktualni na drugačne načine. Nekateri so upravičeni in kreativni, drugi ne. O tem odločajo gledalci in bralci. In pa novi interpreti. Ki vedno znova pokažejo, da so Cankarjevi Hlapci bili in ostajajo najradikalnejši prikaz stanja slovenskega naroda, ki sto let po nastanku drame ostaja pravzaprav identičen.

Če hoče Jerman po Pirjevcu ljudem »odvezati roke in pamet, napraviti jih svobodne pa pomeni privesti ljudi nazaj k njihovemu bistvu in hkrati bistvo privesti nazaj k ljudem«, je njegova akcija spet za Pirjevca, ob njem pa tudi za številne interprete na odru od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes, »humanistična revolucija«. Prav zanimivo in povedno je dejstvo, da se večina uprizoritev vedno znova vrača k tej Pirjevčevi misli: »Človek, ustvarjen-po-božji-podobi, je tukaj temelj, na katerega je položena Jermanova akcija, ki hoče pripeljati ljudi nazaj k njihovemu bistvu, kar pomeni, da jih hoče napraviti za historične subjekte.«

Tako se vedno znova vračamo k Pirjevčevi misli, da je vprašanje o hlapcih vprašanje slovenskega naroda. Še vedno je aktualno njegovo spraševanje v perspektivi danes že nekoliko na stranski tir postavljene Heideggerjeve filozofije: Kaj se dogaja s slovenskim narodnim vprašanjem, ko se razkrije razlika med bistvom in bitjo, ki je obenem razlika med močjo in bitjo. In pa iz njegovega paradoksa: »Slovenski narod se je ohranil tako, da je ‘hlapčeval’.«

Primož Kozak je v uvodu v zelo vplivno knjigo Temeljni konflikt Cankarjevih dram, ki je nastala na podlagi njegovega doktorata, zapisal, da je Cankarjeva dramatika »v vsaki novi zgodovinski situaciji pomenila – in še pomeni – preskusni kamen nazorskih, političnih in estetskih aspektov, križišče – in bojišče – za vsako obdobje reprezentativnih duhovnih in družbenih trendov«. In nadaljeval:

»Trditi smemo, da njen vsebinski pomen, s tem pa že kar njen obseg raste vzporedno z zgodovinskim dogajanjem in da so začetne, sorazmerno skromne ideološke in formalno estetske kategorije vse do danes v skladu z zgodovinsko skušnjo slovenskega prostora razraščale v vse bolj splošne in hkrati vse bolj temeljne analitične osvetlitve, ki pričajo, da je Cankarjev dramski opus bil in ostaja integralen del našega intelektualnega profila.«
Mile Korun: Režiser in Cankar

Na to opozarja tudi Mile Korun, najbrž najbolj vnet in zavzet, tudi prodoren interpret Cankarja in Hlapcev v slovenskem prostoru. V režijskih zapiskih ob pripravi slovite uprizoritve iz leta 1980 opozori (samega sebe kot režiserja in seveda potem bralce izvrstne knjige Režiser in Cankar) na serijo vprašanj, ki jih odpirajo Hlapci:

»Provincialno. Farško. Ves folk je zapit. Tudi ženske. Ali se nekje dva onegavita? Izhod iz tega je revolucija. Drugačen, poseben način življenja. Drugačno gledanje. In Jerman je pravzaprav kljub vsemu vendarle revolucionar. Kako naj mu rečem drugače? Mesija?

 

Kaj pa današnji anarhisti?

 

Kakor da sta samo dve poti, ena vodi naravnost v bebavo, vase zagledano potrošništvo, alienacijo, druga pa v nekakšno spremembo, prevrat.«

In naprej razmišlja o poziciji intelektualca v sodobnem svetu ob pogovoru z Ladom Kraljem, takratnim direktorjem ljubljanske Drame:

»Pogovor z Ladotom. V Drami. Jermanova pozicija: zavest intelektualca, da ima pravico učiti oblast, kako naj vlada, čeprav sam nima nobenih političnih izkušenj. Leto 1968: vesela množica izniči osamljenega intelektualca. Jerman ni pozitivna figura, danes je odpihnjena. Sindrom, ki odmira. Župnik: današnja partija, ki snubi intelektualce.Razumevajoči bog potrošništva. Oblast je vedno štabna.«

 

»Okrogla miza dramaturške grupe. Nastopajo Rupel, Kermauner, Kos, Bregant, Kozak, Štih. In Kralj in jaz. […] Razprave so res zelo zanimive. Osvetlitve so silno različne. Raznorodne. Tehtne. / Premišljene. Včasih pa le več povedo o tistem, ki jih govori, kot o tem, kar govori. Nihče ne more iz svoje kože. Obilo gradiva za razmišljanje. In odločanje pri režiji. Vendar bo treba stvari najprej urediti in uskladiti, morda tudi prirediti.«

Leta 1990, na samem prehodu iz poznega socializma v postsocializem, ob svoji novi uprizoritvi v Celju doda:

»HLAPCI 1990

 

PREHOD SUBJEKTA V INDIVIDUUM […] prikazati temeljne reference filozofske in sociološke analize našega sveta in časa. Seveda z obilno pomočjo Baudrillardovega intervjuja Subjekt in njegov dvojnik, ki je izšel v Novi reviji, pa Hribarjevih razprav o svetem v isti reviji, ki so me navdušile in prevzele«.

 

»[N]esramno odkrit teater. / teater, ki misli.«

Prav ta badioujevska sintagma, ki jo uporabi Korun, ne da bi se zares skliceval na Badiouja in njegovo inestetiko, je zelo povedna in kaže na dejstvo, da Cankarjevi Hlapci proizvajajo vedno nove interpretacije, ki jih vedno znova goreče zagovarjajo njihovi zagovorniki in jim oporekajo njihovi oporečniki.

Zelo zanimiva in povedna je Žižkova interpretacija Cankarja in Hlapcev v danes gotovo že temeljni knjigi Jezik, ideologija, Slovenci iz leta 1987, ki ob Cankarju prikaže razrešitev, skozi katero se neznosna razcepljenost izbire »potlači« z znamenito triado »Mati-Domovina-Bog«. Mati nastopa kot nositeljica Ideala-Jaza. Zanimiva je Žižkova primerjava Prešerna in Cankarja. Prešernov Krst pri Savici oznanja problem odpovedi, »ki jo izsili srečanje s krščansko-državno ‘kulturo’«, Črtomir izgubi tako rekoč vse: najprej tostransko srečo (svobodo svojega naroda), nato možnost osebne sreče, na koncu pa zaradi Bogomile pristane še na pokristjanjevanje. Identificira se »natanko z virom svojega totalnega poraza«. »Črtomirjev pristanek na krst je dejanje čiste, popolne resignacije.« V obeh besedilih zunanja sila skuša premagati subjekt s svojo akcijo; v obeh primerih je ženska tista, ki junaka pripravi, da svoj poraz naknadno še ponotranjita. Po Žižkovem mnenju so Hlapci nekakšna ponovitev Krsta, vendar je Črtomir v »Uvodu« bojevit subjekt in v celotnem Krstu zmožen normalnega spolnega razmerja, Jerman pa je za razliko od njega »nezrel, sanjač, nezmožen normalnega spolnega razmerja – ker stoji pod znamenjem matere. Zato Jerman nikakor ni enostavno Črtomir v novih okoliščinah.« Prešernova »resnica«, ki jo predstavljata popolna resignacija in neuspeh poraza, je pri Cankarju le nakazana, a že potlačena, kot njen »simptom« nastopi cankarjevski tip Matere. Pri Cankarju kot nosilec Ideala-Jaza nastopi sama Mati.

Iz Žižkove analize izhaja leta 2010 v uprizoritvi – odrskem eseju tudi Matjaž Berger, ki je v svoji interpretaciji Hlapcev izpostavil predvsem dve razsežnosti besedila, s katerim je Ivan Cankar zaradi ostre kritike politične »upogljivosti« slovenskega naroda razburil cenzorje, da so v njem označili kar 62 neprimernih mest. Berger v izvirnem besedilu o prostovoljni odvrnitvi nekdanjih liberalcev od svojega etosa zaradi zmage klerikalcev na deželnozborskih volitvah leta 1907 išče izhodišče za razmišljanje o vprašanjih, zakaj si hlapec želi gospodarja in zakaj uboga njegove ukaze. Pri razčlenitvi teh dilem ob Žižku, ki je v ozadju, nekakšen okvir njegove raziskave, pozornost namenja Blaisu Pascalu, Etiennu de la Boetieju, Louisu Althusserju in Heglu. Berger svojo uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji Anton Podbevšek teatra in Prešernovega gledališča Kranj, v napovedih pred premiero imenuje komentirana izdaja Hlapcev: »Podčrtana je razsežnost, zakaj je tako imenovana slovenska mentaliteta veliko bolj nagnjena k pojmu hlapca. Univerzalnega odgovora ni, mi pa želimo v tem izrednem dramskem zapisu le izpostaviti določena mesta, ki sama po sebi na zastavljeno vprašanje odgovarjajo.«

Hlapci so slovenski Hamlet

Končajmo z mislima dveh režiserjev dveh generacij, ki sta izjemno odmevno uprizarjali Hlapce: Sebastijana Horvata in Mileta Koruna. Na vprašanje novinarke Dela Ženje Leiler »Kje vidite­ mesto Hlapcev v Cankarjevi ­dramatiki?« je Horvat leta 2014 odgovoril: »Hlapci so slovenski Hamlet. Verjetno največje slovensko dramsko besedilo. Jerman se znajde v dilemi, zato vsekakor ne gre za klasičen konflikt med župnikom in Jermanom, ampak za neko temeljno notranjo zagatno situacijo. Hlapci so klasika z revolucionarnim potencialom, siže Cankarjevega delovanja kot ­dramatika, javne osebnosti, umetnika, ­politika in intimne osebe.«

Tako se je pridružil celostnim in kreativnim interpretacijam Hlapcev, ki nikakor ne morejo mimo političnega. In mitskega. Interpreti na odru in zunaj odra Cankarjeve Hlapce vztrajno prebirajo tako, da izpostavljajo in uprizarjajo določena mesta. Pri tem se teorija hrani s prakso in obratno. Vsi skupaj pa seveda s Cankarjem in njegovimi Hlapci, ki so, kot lucidno ugotavlja Mile Korun, »mitski«: »Hlapci so mit. To vem že od davna. Zapišem, da to potrdim.«

Kakšne posledice je imelo za slovensko dramatiko, umetnost, kulturo in državo dejstvo, da so Hlapci z veliko začetnico in hlapci z malo začetnico postali slovenski mit 20. stoletja, ki se vztrajno vleče tudi v 21. stoletje, je tema, ki bi zahtevala posebno obravnavo. Dotikata se jo oba vodilna interpreta, ki Cankarja bereta skozi politike odra in kritiko ideologij: Pirjevec in Žižek. In si jih vsak razlagata na svoj način, prvi s pomočjo Heideggerja in drugi Lacana ter Marxa.

Zdi se, da so branja ali uprizarjanja Cankarja, naj gre za Hlapce, Pohujšanje ali druge igre, stvar začasnih interpretacij ob ojdipovskem kompleksu največjega mita slovenske politike, tudi politike tekstov in odra. Kot da bi Cankar tudi ob stoletnici svoje smrti vztrajno biblijsko s parafrazo okliceval: »Hlapci ste in v hlapce se povrnete!« In pa »Bog ti odpusti in obvaruj to dolino šentflorjansko vsega hudega!«

 

 

LITERATURA (za besedili Pohujšanje v družbi spektakla in Hlapci kot paradigma slovenstva?):

 

  • Polde BIBIČ, 1989: Prispevki. Ljubljana: Knjižnica MGL.
  • Ivan CANKAR, 1968: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Zbrano delo 4. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 67–121.
  • — 1970: Pisma I. Zbrano delo 26. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
  • — 1971: Pisma II. Zbrano delo 27. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
  • —1976: Kako sem postal socialist. Zbrano delo 25. Ljubljana: DZS. 114–121.
  • —1994: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Uredil in spremne besede napisal Tomaž Toporišič. DZS, zbirka Klasje.
  • Andrej INKRET, 2000: Za Hekubo: gledališka poročila 1978. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej.
  • Jurc, Ana. »Narod, ki si je nekoč sodbo pisal sam, danes vse raje piše sodbe drugim«. V: Intervju z Janezom Pipanom, režiserjem nove uprizoritve Hlapcev v ljubljanski DramiMMC. www.rtvslo.si/kultura/oder/narod-ki-si-je-nekoc-sodbo-pisal-sam-danes-vse-raje-pise-sodbe-drugim/433182. Splet. Dostop: 22. september 2017.
  • Kermauner, Taras. Cankarjeva dramatika. Ljubljana: [samozaložba], 1979.
  • Mile KORUN, 1997: Režiser in Cankar, Knjižnica MGL.
  • Kos, Janko. »Ljubljanska dramaturgija. Hlapci 1980«. V: Sodobnost, 29. 2 (1981). Str. 113–128.
  • —. »Cankarjev Jerman in problem nekonformizma«. V: Sodobnost, 14. 2 (1968). Str. 130–148.
  • Kozak, Primož. Temeljni konflikti Cankarjevih dram. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980.
  • Lado KRALJ, 1991: Pohujšanje 1991. Pohujšanje po Cankarju. Gledališki list . Ljubljana: Slovensko mladinsko gledališče. 12–14.
  • Martin KUŠEJ, 1991: O poskusu uprizoritve Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Pohujšanje po Cankarju. Gledališki list. Ljubljana: Slovensko mladinsko gledališče. 6 – 10.
  • Bratko KREFT, 1928. Gledališka kronika. Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Ljubljanski zvon, letnik 48, številka 12. 747-754.
  • Leiler, Ženja. »Cankarja je treba izumiti na novo«. V: Delo, 57. 67 (20. mar. 2015). Str. 20.
  • Žanina MIRČEVSKA, 2018: Delirij umetnika. Gledališki list. Ljubljana: SNG Drama Ljubljana, MGL, CD. 7–13.
  • Dušan MORAVEC, 1968: Opombe. Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Zbrano delo 4.. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 340–389.
  • Barbara OREL, 2003: Igra v igri. Ljubljana: MGL (Knjižnica MGL/136).– – 2002: Igra v igri kot intertekstualni in intermedialni pojav. Slavistična revija/1 (2002). 103–116.
  • Pirjevec, Dušan. Hlapci, heroji, ljudje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968. Pogačnik, Jože. »Nasprotje v enotnosti (Jerman in Kalander)«. V: Simpozij o Ivanu Cankarju 1976. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Str. 233–251
  • Vasja PREDAN, 1974: Sinočnje premiere. Ljubljana. Knjižnica MGL.
  • Slodnjak, Marko. »Bolečina in moč.« Hlapci, gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega 1., 1980/81. (nepaginirano)
  • Marcel ŠTEFANČIČ, 2018. Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Mladina, Spletna stran je dostopna na https://www.mladina.si/183877/pohujsanje-v-dolini-sentflorjanski/
  • Veno TAUFER, 1977: Odrom ob rob, Ljubljana, DZS..
  • Tomaž TOPORIŠIČ, 2018: Cankar, naš pohujšljivi sodobnik. Gledališki list. Ljubljana: SNG Drama Ljubljana, MGL, CD. 22–31
  • Josip VIDMAR, 1968: Gledališke kritike, Ljubljana: Cankarjeva založba.
  • —. »Ivan Cankar: Hlapci. Premiera v Drami ob začetku jubilejnega leta slovenskega gledališča«. V: Delo, 9. 10. 1967).
  • —. O Ivanu Cankarju. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.
  • Žižek, Slavoj. Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost, 1987. Zbirka Družboslovje.

 

O avtorju. Tomaž Toporišič je dramaturg in gledališki teoretik, izredni profesor za področje dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT Univerze v Ljubljani, kot gostujoči predavatelj pa izvaja tudi predmet Sociologija gledališča na Filozofski fakulteti UL. Je avtor številnih razprav in znanstvenih monografij o gledališču in uprizoritvenih praksah: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, slovensko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pohujšanje v družbi spektakla

    Tomaž Toporišič

    Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

  • »Moje delo je slutnja zarje…«

    Matej Bogataj

    Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

  • Vse fantastično v Mehiki sem videla in podoživela že v romanih

    Mojca Medvedšek

    Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

Izdelava: Pika vejica