Himna o bureku in osem avgustovskih dni, ko mesto živi

Sonja Merljak

»Čestitam za zmago na evropskem prvenstvu,« med vožnjo z letališča navrže sloki sarajevski taksist.

»Hvala, hvala, k tej sem res veliko prispevala,« se pošalim. 

Ampak čestitka vendarle prijetno požgečka po duši. Lepo je vsaj v šali biti del velike zgodbe o ekipnem uspehu v državi, kjer je ekip, ki bi držale skupaj, bore malo. 

Kako dragocena je lahko taka zmaga za narod, se zavem, ko slišim, da država Bosna in Hercegovina po dvajsetih letih še nima besedila himne in ko vidim, da z uradnih ustanov plapola zastava, ki so jo Bosancem oblikovali v Evropski uniji, ker se lokalni politiki niso mogli dogovoriti, kakšna naj bo. 

Dokočno se o tem prepričam, ko izvem, da zastave v BiH sicer pogosto vihrajo tudi z zasebnih hiš – a to so zastave sosednjih držav Srbije in Hrvaške. 

Tudi Bosna in Hercegovina potrebuje zmago na evropskem prvenstvu v košarki, pomislim.

Ne vem, kakšno je bilo življenje v predvojnem Sarajevu. Pravijo, da drugačno. 

Danes lahko opazujem zgolj mesto po vojni; v njem je še veliko balkansko-jugoslovanskega duha, ki se ga spominjam iz svojega otroštva, a občutijo se tudi vplivi globalističnega 21. stoletja. Kot zgolj nekajdnevna obiskovalka nimam pravice, da analiziram in ocenjujem družbeno-politične razmere, lahko pa svoje vtise prepletem z razmišljanjem o življenju v nekem prostoru in času.

Slišim, da je v državi štiridesetodstotna brezposelnost. Vidim, da so kafiči polni. Mladi v parku zanosno kartajo, starejši na mestnem trgu premikajo šahovske figure. Po ulicah se ženske sprehajajo v kavbojkah in v nikabu. Domačini pravijo, da je mesto mnogo bolj muslimansko, kot je bilo pred vojno. A pravijo tudi, da je v njem še vedno veliko Srbov, ki so najprej Sarajevčani, šele nato Srbi. 

Turiste eksotična prepletenost kultur in religij ter balkanske lahkotnosti bivanja očara vsak dan v letu, a domačini, vdani v usodo, pojasnjujejo, da mesto zares živi le osem dni.

Osem avgustovskih dni, kot traja Sarajevski filmski festival.

Vojne rane na stavbah so vidne na vsakem koraku. Tiste v človeških dušah razkrije šele pogovor, denimo z mladim vodnikom, ki nas popelje po poti spominov, a ne tudi tovarištva.

»Nekateri živimo naprej. Nismo pozabili, a smo se premaknili. Drugi tega ne morejo narediti. Kako je kdo predelal vojno, je odvisno od tega, kaj se mu je tedaj zgodilo. Meni se ni zgodilo nič hudega. Star sem bil sedem let, ko se je začelo. Igral sem se v otroški sobi, ko je vstopila mama in rekla, naj spakiram igrače, ker gremo. Kam? Kampirat s sosedi. Po treh tednih življenja v zaklonišču sem ugotovil, da vse skupaj najbrž ni igra. Štiriinštirideset mesecev sem preživel v bunkerju. Tam sem končal štiri razrede osnovne šole; učiteljica iz soseščine je zbrala vse otroke in nas poučevala dve uri na dan. V normalno šolo, v peti razred, sem šel, ko je bilo vojne konec. Tisti, ki so v vojni izgubili otroka, pa ne morejo naprej.«

Kako razumeti Sarajevo? Kako razumeti Bosno? Vodnik nam je priporočil več knjig: Zlatin dnevnik Zlate Filipović; Seasons in Hell: Understanding Bosnia’s War Eda Vulliamyja; Bosnia: A Short History Noela Malcolma, pa tudi BBC-jevo serijo o razpadu Jugoslavije. 

Ene knjige pa ni omenil. Da bi laže razumeli, zakaj je mednarodna skupnost tako dolgo ob strani opazovala vojno v Bosni in Hercegovini, je smiselno prebrati še delo Rebecce West Black Lamb and Grey Falcon, v kateri Srbi predstavljajo Svetlobo, Turki (Muslimani) pa Temo. Knjiga je posredno vplivala na predsednika Clintona, ki tudi zaradi nje ni preklical embarga na orožje.

Mladi vodnik ni vedel, da po ulicah Sarajeva vodi tudi skupino strokovnjakov za medije in propagando, ki jim je dveurni sprehod pomagal teorijo razumeti v praksi. Mesto je gostilo mednarodno konferenco o medijski pismenosti in del konference je bil posvečen propagandi. Že skozi prve razprave se je pokazalo, da ta beseda nima enoznačnega pomena. 

Na konferenci so namreč med drugim predstavili plakat, na katerem je bilo zapisanih deset vrst dezinformacij. Razvrščene so bile po svoji škodljivosti in samo propaganda je bila označena z zeleno, vse druge so bile obarvane z rumeno ali rdečo. Propaganda, ki vpliva na čustva in ki jo vlade, korporacije in nevladne organizacije uporabljajo, da spreminjajo naše vrednote, znanje in odnose, naj bi bila torej edina nevtralna dezinformacija. Avtorji so celo zapisali, da je lahko tudi koristna. 

Toda medijski strokovnjaki z Balkana in še posebej Sarajeva se s tako definicijo niso mogli strinjati. 

V njihovih očeh propaganda nikoli ni bila nevtralna, kaj šele koristna. Se spomnite uvodnih prizorov v filmu Hotel Ruanda, ko se iz zvočnikov nenehno razlega sporočilo, da so Tutsiji krivi za vse zlo v državi? To je propaganda. Tako propagando poznajo tudi Sarajevčani. Pa ne le zato, ker so v bunkerju med poslušanjem Radia Svobodna Evropa slišali za dogajanje v Ruandi.

»Propaganda ni stvar preteklosti,« je na konferenci opozoril Sarajevčan Tihomir Loza, ki se je med vojno zatekel v London, kjer je med drugim vodil Inštitut za poročanje v vojni in miru (Institute for War and Peace Reporting), zdaj pa je izvršni direktor South Eastern European Network for Professionalization of Media.

In propaganda je veliko več kot zgolj odsotnost določenih informacij, kot jo (pre)pogosto razumejo medijski strokovnjaki iz razvitih, zahodnih držav. Zmožnost prepoznavanja propagandnih sporočil in lažnih novic je zato ključna veščina medijsko pismenih oseb.

A kaj medijska pismenost sploh je? 

Po definiciji Unesca se medijsko pismeni bralci, gledalci in poslušalci med drugim zavedajo, da potrebujejo informacije in medije; razumejo vlogo medijev v demokratičnih družbah; znajo pridobiti tehtne informacije; kritično vrednotijo medijske vsebine.

»Nihče ne želi, da bi ga goljufali, tudi na spletu ne,« poudarjajo v finski organizaciji za preverjanje dejstev Faktabaari.

A kako to preprečimo? In kaj lahko sami naredimo, da ne bi (nehote) prispevali k temu? 

Finci so za lažje prepoznavanje lažnih novic, polresnic in propagandih sporočil pripravili enostaven pripomoček za vsakodnevno uporabo. Je naslov besedila preprost in poln čustev? So take tudi fotografije, ki ga spremljajo? Če ja, bodite pozorni. Ima zgodba avtorja? So v njej navedeni viri? Je podan še drug vidik. Ne? Potem jo pustite pri miru. Vsebuje vse to? Nadaljujte, a razmislite. Zakaj želi avtor vašo pozornost? Ali so osrednje sporočilo prenesli še drugi viri, ki jim zaupate? Menite, da vas z zgodbo nihče noče opetnajstiti? Ja? Potem jo mirno delite naprej.

Sedemdeset odstotkov informacij danes izvemo preko družabnih omrežjih. Nekatere so načrtno lažne, v drugih mrgoli polresnic ali napak. To ne pomeni, da nikomur več ne smemo zaupati. Če živimo v bližini vode, si ne postavimo ograj, da ne bi padli vanjo, ampak se naučimo plavati. 

Morda se nam to zdi nepotrebno. Številni otroci, s katerimi sem se pogovarjala o lažnih novicah, pravijo, da so že naleteli nanje, a se zaradi tega niso preveč obremenjevali. 

Toda otroci še ne vedo, da lahko neresnice uničujejo življenja. To jih moramo šele naučiti. Tako kot jim moramo razložiti, da postanemo dojemljivi za propagando, laži in izkrivljena dejstva v trenutku, ko nehamo zaupati verodostojnim virom informacij. 

Kako usodne so lahko posledice takšne dojemljivosti, najbolje vedo prav v Sarajevu; v mestu, kjer sarajevske rože skoraj na vsaki ulici ohranjajo spomin na smrtonosne granate, ki so štiriinštirideset mesecev padale na mesto. V mestu, kjer vodnik med sprehodom potoži, da bi bil lepo, če bi njihova himna imela besedilo; pa četudi bi govorilo le o bureku.

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Tisti vic o ugledni novinarki in ugledni literarni zgodovinarki

    Mojca Pišek

    O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.