Heterotrofija

Tomaž Grušovnik

Agronomska postaja

46°30’53.8″N 15°43’21.5″E

 

»Vzemite, jejte, to je moje telo.« (Mt 26,26)

 

Spremenim se v matadorja, pograbim nož in španskega lazarja (Arion vulgaris), ki se plazi proti rukoli (Eruca sativa), prebodem na dvoje. Dva enakomerna dela prepolovljene temne sluzaste mišice se sunkovito skrčita, z nožem ju zagrebem v zemljo. Postala bosta hrana moji hrani. 

Kaj pa naj bi drugega naredil? Ga posul s modrim kemičnim strupom iz kmetijske zadruge, ki mu je oma rekla »pužomor«? In s tem kontaminiral zemljo ter tvegal, da ga zaužijejo moji štirje psi ali kakšna miš, ki jo bo potem požrla mačka? Ga pustil pri življenju, da se razmnoži in mi požre ves pridelek? Kaj bom potem jedel? Hrano iz supermarketa ali s tržnice? Preprost utilitaristični izračun mi pove, da je ob pridelavi te hrane nastala še večja »kolateralna škoda«. Ravnal sem pravilno. Najboljša smrt za polža, veliko boljša, kot če bi ga posipal s soljo in pustil, da se scvre na poletnem soncu. Poleg tega bo njegovo telo reciklirano, pognojilo bo mojo prst.

Zapustim sklonjen položaj, z nožem v desnici pogledam v nebo in zrecitiram pasus iz Spinozove Etike:

Corpus humanum indiget, ut conservetur, plurimis aliis corporibus, a quibus continuo quasi regeneratur – Človeško telo potrebuje za svojo ohranitev zelo veliko drugih teles, ki ga tako rekoč nenehno obnavljajo (II. del, IV. postulat).

Obsojen na heterotrofijo. Priklenjen na verigo večnega plenjenja drugih vrst, ki anorganske spojine predelajo v zame prebavljive molekule. Da bi živel, moram uživati druga bitja in svoj pridelek varovati pred drugimi plenilci, ki jim moram hrano nasilno trgati od ust in jih včasih pokončati. Ne morem si skuhati juhe iz kamna ali pripraviti omake iz zraka: poleti bučke (Cucurbita pepo) skupaj s kakšnim jurčkom (Boletus edulis) vržem na roštilj. Številni sosedi priložijo še dele pujsa (Sus scrofa). Sleherna celica mojega telesa živi od snovi, ki so jo pridelale celice drugih organizmov.

»Primarni proizvajalci so torej organizmi, ki iz anorganskih snovi s pomočjo energije naredijo energijsko bogate snovi.

Vse vrste z naslednjih prehranjevalnih ravni so neposredno ali posredno odvisne od organske snovi, ki jo naredijo primarni proizvajalci. Nobena pa je ne more uporabiti, dokler je ne predela v obliko, ki jo lahko izkoristi sama. Tudi to predelavo imenujemo proizvodnja hrane, a ker lahko poteče šele po procesu primarne proizvodnje, jo imenujemo sekundarna proizvodnja. Sekundarni proizvajalci so vsi heterotrofni organizmi, ki za življenje potrebujejo energijo iz kompleksnih, energijsko bogatih organskih snovi. Mednje štejemo vse živali, vključno z dekompozitorji, nekatere bakterije, glive in tudi nekaj parazitskih rastlin.« (Davorin Tome, Ekologija – organizmi v prostoru in času. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2006. Str. 302)

Gledam v nebo. Popoldne je in nad Dravskim poljem se pričnejo tvoriti kopasti oblaki. Topli mehurji vlažnega zraka so zaradi sončevega obsevanja izhlapeli iz njiv, ki so zaradi svoje temnorjave barve zlahka vpile svetlobno energijo in se segrele. Ko se mehurji dovolj dvignejo, para v njih kondenzira v meglico kapljic. Spet pomislim na Spinozo: 

»Zato sem gledal na človeške afekte, kot so ljubezen, sovraštvo, jeza, zavist, častihlepnost, usmiljenje in na druge vzgibe duha, ne kot na slabosti človeške narave, temveč kot na njene lastnosti, ki spadajo k njej na isti način, kot vročina, hlad, nevihta grom in drugi pojavi te vrste spadajo k naravi ozračja, pojavi, ki so, četudi neprijetni, vendarle nujni in imajo svoje stalne vzroke, preko katerih poskušamo razumeti njihovo naravo.« (Spinoza, Politična razprava. Ljubljana: Analecta, 1997. § IV)

Misli kipijo v intelektualne kumuluse congestuse. Skušam razumeti in opravičiti dejanje. Tu sem in jesti moram. Bitja, ki predelajo anorganske spojine v mojo hrano, me poganjajo in bolje je, da poganjajo človeka kot bakterije. Jaz sem namreč bitje refleksije in »Duha«, ukvarjam se s filozofijo in literaturo. Premikanje prstov po tipkovnici in zenic po vrsticah ni zgolj trzanje bičkov in repkov mikroorganizmov, ni zgolj puščanje motne sluzi po betonskih vrtnih potkah, ni zgolj kemična reakcija, ki bi se spremenila v mehansko trzanje minimalnega pomena, kakršno je recimo premikanje črva po listu. Polža lahko ubijem, ga spremenim v svojo hrano, a tu ne gre zgolj za neravnovesje moči. Gre za dejstvo, da lahko jaz polževo eksistenco povzdignem na raven refleksije & Duha. Najprej sem rastline obvaroval pred njegovo lakoto, nato pa z njegovim telesom napojil njihove korenine, ki bodo pomagale ozeleniti liste, da jih bom lahko zaužil. Polževo telo, predelano v zelenjavo, bo gnalo moje nevrone in prste po tipkovnici, da bom lahko zapisal natanko takšne stavke, kot jih zdaj beremo. V njih lahko omenim prav tega polža in ga povzdignem na raven refleksije. Polževo telo lahko, predelano v mojo hrano, pod obokom moje lobanje misli samo sebe v sferi kulture. Postanem medij transsubstanciacije polževega telesa. Polž sam, ki leze po vrtu, tega nikoli ne bi bil zmožen. Ne zaveda se samega sebe, niti nima kakšnega višjega smotra od tega, da požre mojo rukolo in se odpravi še do zelja (Brassica oleracea). Sam ga sicer materialno ubijem, a to je le njegova navidezna smrt, stopnička na poti v nesmrtnost. Ko ga prepolovim, mu naredim uslugo, s tem ga spravim na pot v transcendenco zemeljskega bivanja skozi svoje možgane, ki imajo to sposobnost, da elektrokemične impulze med sinapsami pretvarjajo v miselne geste samozavedajočega se Duha.

»A tisto nadaljnje po momentu minljivosti je, da kajpada potlej smrti sledi življenje. Dalo bi se spomniti na življenje v naravi, kako odpadajo popki in nastopajo drugi. Ampak v duhovnem življenju je drugače. Drevo perenira, odganja popke, liste, cvetove, rojeva plodove in začenja tako vedno znova. Enoletna rastlina svojega plodu ne preživi; drevo pusti, da gredo mimo njega desetletja, toda tudi ono vendarle umre. Ponovno oživljenje v naravi je le ponavljanje enega in istega; to je dolgočasna zgodba z vedno istim krogotokom. Pod soncem se ne zgodi nič novega. Ampak s soncem duha je drugače. Njegov hod, gibanje, ni kako samoponavljanje, temveč spreminjajoči se videz, katerega si duh nareja v vedno novih tvorbah, bistveno je napredovanje. To se v razkroju ljudskega duha prek negativnosti njegovega mišljenja predočuje tako, da je spoznanje, miselno pojmljenje biti, vir in rojstno mesto neke nove podobe, in sicer višje podobe v nekem deloma ohranjajočem, deloma poveličujočem principu.« (Hegel, Um v zgodovini. Ljubljana: Analecta, 1999. Str. 57.)

Zatopljen sem v močni vertikalni razvoj oblakov, ki zdaj dosegajo strop troposfere in se na vrhu lijakasto razlivajo, videti so kot nakovala. Zlivanje najmanjših atomskih jeder (H) v soncu proizvede dovolj energije, da 150.000.000 km proč dviga vlažen zrak s hitrostjo po 10 m/s in več in ga preoblikuje v atmosferske spake, ki niso nujno nedolžne bele ovčice: »Ti oblaki so spodaj sestavljeni iz vodnih kapljic, a zgoraj iz ledenih kristalov. V njih so močna vertikalna gibanja, ki vodne kapljice spreminjajo v zaledenele delce. Ti po večkratnem kroženju v tem oblaku, ki je v naših geografskih širinah visoko do 16 kilometrov in včasih celo več, povzročajo močne ujme: točo, silne viharje in poplave.« (Janko Pučnik, Vreme in podnebje. Murska Sobota: Pomurska založba, 1974. Str. 137.)

»Ime mi je Armin Meiwes. Rodil sem se l. 1961. Sem inženir računalništva iz Rottenburga, Nemčija. Ubil sem človeka, [ga razmesaril] in pojedel. Od takrat naprej je zmeraj z mano.« (Armin Meiwes v dokumentarnem filmu Interview With a Cannibal, režija Jane Cameron & Günter Stampf, 00.43–1.01.) Meiwes preživlja dosmrtno ječo v nekem nemškem zaporu zaradi svoje fantazije, ki je verjetno posledica travm in pomanjkanja bližine iz otroštva: ni se mogel odreči ideji, da bo lahko zares združen z nekom le, če ga použije. Šele ko bo ga okusil, prežvečil in prebavil, bo lahko dovolj intimno povezan z drugim človekom, ki bo na tako združitev seveda prostovoljno pristal. S tem ko je pojedel Brandesa, je slednji po Meiwesovih besedah naposled zares zaživel »z« njim/v njem in bil povzdignjen v njegovo eksistenco. »Obrok sem pripravil kot posebno priložnost in mizo okrasil z lepimi svečami. Uporabil sem svoj najboljši pribor. Spekel sem ramstek, del z njegovega hrbta, in pripravil še krompirjeve princeske ter brstični ohrovt. Potem ko je bil obrok pripravljen, sem ga pojedel. Prvi grižljaj je bil seveda zelo nenavaden. Bil je občutek, ki ga ne morem zares opisati. O tem trenutku sem sanjal in hrepenel več kot trideset let. Zdaj sem se počutil, kot da dejansko dosegam to popolno notranjo povezanost skozi njegovo meso.« (Armin Meiwes v Interview With a Cannibal, 37.59–39.16.) 

Primerjam misli. Primer Meiwes & Brandes spodbija leporečje o »povzdignjenju« bitij na »višji nivo«, na nivo refleksije, v sfero Duha. Tu nekaj smrdi. Ta sfera Duha mi prične zaudarjati po Meiwesovi »notranji povezanosti«, pristni združenosti, použitju enega za to, da si ti lahko še ti in da sta potem oba skupaj na neki novi, višji način. To je – povsem strokovno definirano – norost. Meiwes ima uradno diagnozo: »severe sexual preference disorder«, ali t.i. »parafilija« (Interview With a Cannibal, 6.23). Koliko meiwesovskega intelektualnega impulza je v ideji, da se prehranska veriga vzpenja preko tal skozi rastline do živali in plenilcev, ki z odprtimi usti čakajo na njenem vrhu, da jo osmislijo?

»Rastline vsrkajo energijo sonca. Ta energija se pretaka skozi krogotok, ki ga imenujemo biote in ki jih lahko predstavimo s piramido, ki jo sestavljajo sloji. Najnižji sloj je prst. Sloj rastlin počiva na prsti, sloj žuželk na rastlinah, ptica in glodavec na žuželkah in tako naprej navzgor skozi različne skupine živali do vrhnjega sloja, ki sestoji iz večjih mesojedcev … Dežela torej ni zgolj zemlja; je vodnjak energije, ki teče skozi krogotok prsti, rastlin in živali.« (Aldo Leopold, Almanah peščene dežele – esej Deželska etika. Filozofija na maturi 3/4 2010, str. 80.) 

Kaj pa, če na to strukturo pogledamo od spodaj navzgor? Nismo potem mi, heterotrofi, pravzaprav paraziti na verigi življenja? Naš obstoj je prebavljanje drugega življenja. Kaj če ne gre za piramido, za kaskadni vodnjak, temveč za lijak energije, ki se oži skozi herbivorov gobec in ima najožje grlo tik pred mesojedčevim žrelom? So rastline kot avtotrofi moralno superiornejše od Heglovega »Duha«? Živijo lahko, ne da bi plenile druga živa bitja. V kolikšni meri se v ekologijo lahko pritihotapi ta ideologija, ki blaži zavest, da smo mi, čepeči na vrhu prehranske verige, plenilci že v genskem zapisu? Da ne moremo preživeti, ne da bi presnavljali druga živa bitja? Da smo heterotrofi?

Razlivajoče se kupole kumulusov prekrivajo nebo. Zaradi Coriolisove sile se premikajo od Miklavža proti Lenartu. Ker se Zemlja v južnih krajih vrti hitreje kot v bolj severnih, oblake na njihovi poti v smeri proti polu zanaša od jugozahoda proti severovzhodu. Čeprav nasičenost vodne pare v atmosferi dosega kritično točko, se ne ulije. Kumuluse izpodrine proti Prekmurju, dež nas že peti dan zapored zaobide. Odpravim se k vodnjaku, latissimus dorsi se napne in počasi črpam vodo v zalivalke, da bom zvečer ustvaril deževje nad agronomsko postajo.  

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Terorija in uničevanje intelektualnega prostora

    Rok Plavčak

    Intelektualni dialog Nedavno dogajanje na slovenski omreženi literarno-intelektualni sceni – objava moje kritične refleksije Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma, v kateri poglobljeno ovrednotim in ovržem teoretsko raven … →

  • Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma 

    Rok Plavčak

    Po ugotovitvah zgodovinarjev bi naj vsak osmi človek, ki je živel v poznem srednjem veku, umrl nasilne smrti, ki jo je namerno povzročil drug človek. Če … →