Harmonyja nasilje

(in lekcija iz politične nekorektnosti)

Arjan Pregl

Leta 2013 je izšel ponatis knjige A Crack-Up at the Race Riots. Leta 1998 jo je napisal Harmony Korine in povedal, da govori o rasni vojni, ki se dogaja na Floridi, kjer Judje sedijo na drevesih, črnce vodi MC Hammer, belce pa Vanilla Ice. Dodal je tudi, da gre za »veliki ameriški izberi-svojo-avanturo roman«. Če knjigo prelistamo, vidimo, da gre za zbirko (zelo) kratkih besedil, seznamov, ročno napisanih vrstic in nekaj porisanih fotografij.

Kot najbolj homogen izstopa »žanr« enajstih samomorilskih pisem, kjer je v spodnjem desnem kotu črta, namenjena za podpis – torej, da podpiše morebitni »uporabnik« poslovilnega pisma. Potem so notri zapisi o fizičnem medsebojnem obračunavanju najstnic, dialogi med »pretepači pedrov«, (izmišljena) pisma reperja Tupaca Shakurja, med drugim devetnajstletni nemški oboževalki, kjer v detajlih opisuje navdušenje nad njenim velikim oprsjem, s prošnjo, naj mu pošlje še kakšno fotografijo in nasvetom, da bi lahko razmislila o operaciji nosu. Pa seznami knjig, ki jih namerava Korine še napisati. Na prvem mestu stoji naslov Življenje brez pigmenta, na enaindvajsetem Dnevnik Ane Frank II. Na platnici knjige stoji izjava Wernerja Herzoga: »Od samega začetka sem bil pretresen nad popolnoma neodvisnim in novim pisateljskim glasom.«

Harmony Korine je status (čudežnega) enfant terribla dosegel že, ko je pri devetnajstih letih napisal scenarij za film Mularija (Kids, 1995). Film, ki prikazuje en dan in eno noč s seksom, zabavo, skejtanjem in modrovanji prežetega življenja urbane »mularije«, so v New Yorkerju označili za »budnico staršem« in »nihilistično pornografijo«. Film pa bi z nekaj malega pretiravanja lahko označili skoraj za romantično komedijo v primerjavi z Korinovim režijskim prvencem – popolnoma avtorskim filmom Gummo (1997).

Slednji je posnet v mestu Xenia v ameriški zvezni državi Ohio, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razdejal hud orkan. V okolju ameriškega »prikoličarskega« predmestja ustvarja vzdušje postapokaliptičnega brezčasja in spremlja fantka s plišastimi zajčjimi uhlji, ki urinira na avtocesto, prikazuje sestre, ki si s selotejpom privzdigujejo prsi in bežijo pred pedofilom, in sledi najstnikoma, ki snifata lepilo, pobijata mačke, jih nato prodajata mesarju, s pridobljenim denarjem pa hodita k znancu, ki prodaja seksualne usluge svoje mentalno zaostale sestre.

Na pretresljivost, grotesknost … in poetičnost filma Gummo vpliva tudi dejstvo, da dogajanje ni postavljeno v svet jasnih moralnih načel. Torej, svojih protagonistov ne postavlja v preproste opozicije dobrega in slabega, jih ne »komentira« in v naprej ne obsoja.

Korine si sicer s filmom ni pridobil zelo široke publike, zato pa toliko bolj zveste občudovalce, med katerimi so režiserji Bernardo Bertolucci, Jean-Luc Godard, Gus Van Sant in že prej omenjeni Werner Herzog, ki je kasneje igral v dveh njegovih filmih – kot tiranski oče v disfunkcionalni družini s shizofrenim otrokom (Julien Donkey-Boy, 1999) je prav izjemen.

Sposodil si bom kar Herzogovo izjavo, ki sicer opisuje njegovo lastno izkušnjo pri snemanju v džungli: »Ko dobro pogledamo na vse, kar nas obdaja, je tam neke vrste harmonija. To je harmonija … vseobsegajočega in kolektivnega umora. In mi smo v primerjavi z artikulirano zlobnostjo in nizkotnostjo in obscenostjo vse te džungle … mi zvenimo in smo videti kot slabo izgovorjeni in nedokončani stavki iz neumnega romana, poceni romana.«

V angleščini bi besedo harmonija (harmony) le zapisali z veliko začetnico in bi stavek še vedno nosil veliko preciznosti. Namreč prav »nizkotnost in obscenost vse te džungle« Harmony Korine vendarle precej dobro artikulira. Kar pa pri njem deluje izrazito močno, je dejstvo, da to »džunglo«, ki nas obdaja, prikazuje poetično (od zrnatih, včasih skorajda popolnoma abstraktnih in nerazločnih posnetkov v filmih Gummo in Julien Donkey-Boy do kristalne HD jasnosti njegovega zadnjega režijskega dela: glasbenega videospota »Needed Me« ameriške superzvezdnice Rihanne).

Ekvivalent zrnatosti posnetkov v filmih so v knjigi A Crack-Up at the Race Riots na roko napisane in deloma nečitljive zgodbe. Na začetku omenjeni naslov morebitne nadaljnje knjige – Dnevnik Ane Frank II. – je Korine kasneje uporabil. Tako je naslovil posnetke, ki po montaži niso prišli v končno verzijo filma Gummo, jih je pa v obliki prostorske video instalacije razstavil v galeriji. V tem lahko najdemo enega od ključev do sveta, ki ga Korine v svojem delu priklicuje. Namreč, čeprav imamo skoraj vedno neko socialno-politično ozadje, iz katerega bi lahko izhajali pri interpretaciji, pa se Korine takšni »ozkogledosti« venomer izmika: od povezave med naravnim in ekonomskim opustošenjem ter izgubo človečnosti pri filmu Gummo, vpliva disfunkcionalne družine na psihični razvoj otrok v filmu Julien Donkey-Boy pa vse do naslavljanja površinskosti in estetiziranosti nasilja MTV kulture v filmu Spomladanske žurerke (Springbreakers, 2012) ali v že omenjenem Rihanninem videu.

(Ta trenutekt, ko tole pišem, mi velik tuj spletni medij ponuja skorajda snuff posnetek: »EKSKLUZIVNO: Moški ustreljen v prsi sredi belega dne v Brixtonu«. Ko kliknem na povezavo, mi najprej pokaže »trailer« za akcijski film. To je prav presenetljivo dober opis za podobe nasilja, ki jih dnevno gledamo, in za preplet, ki ga tudi Korine uporablja v svojem delu: brezšivni preplet realnosti in fikcije, pa naj gre za mešanje posnetkov, stalno vpeljevanje naturščikov s kraja snemanja v svoje filme ali izmišljene zapise resničnih ljudi, kot jih najdemo v njegovi knjigi.)

Torej, svet nevsakdanjih situacij, ljudi, večinoma ljudi z roba, ki ga prikazuje, lahko razumemo ne kot svet, ki je ločen od »normalnega«, in da je tak prav zaradi tega, ker je na robu in ločen od »normalnega«, ampak svet, ki očitneje ali bolje artikulira prav splošno stanje človeka. Torej kot grotesken, nasilen, nelinearen, a osupljiv in včasih izrazito poetičen condition humaine. V tem lahko najdemo povezavo z avtorjem, ki ni ravno prva asociacija, ko govorimo o umetnosti Harmonyja Korina. Namreč Samuelom Beckettom. Povezavo lahko najdemo tudi v besedah Mladena Dolarja iz spremne besede o Beckettovem romanu Mercier in Camier: »… a prav v tem univerzumu brez upa in odrešitve se je zdaj ponudila njegova pot, samo tu je mogoče najti nekaj, kar se lahko izmakne primežu, napačni alternativi med odrešitvijo in pogubo, upom in brezupom, absurdom in smislom, med nihilizmom in vrednotami.«

Povezuje ju tudi ljubezen do vaudevilla in vpeljevanje »komedije« na mestih, kjer je ne bi pričakovali. Od vrste tragikomičnih replik in skorajda burleskne komike s čevlji ali klobuki Vladimira in Estragona, ko čakata Godota, pa do kupa situacij v delu Korina, ki so nadvse mračne, a komaj zadržujemo smeh, na primer ko protagonist iz filma Gummo opazuje pijane sorodnike, ki svoj bes znašajo nad pohištvom. Mimogrede, glavni protagonist filma – Gummo – nosi ime petega brata Marx, ki je z njimi sodeloval v vaudevillovskih predstavah, vse dokler niso začeli filmske kariere.

Zato tudi ni presenetljiva njuna skupna naklonjenost velikanu neme komedije Busterju Keatonu. Becket je s Keatonom posnel edini film v življenju (Gilles Deleuze ga je označil za »največji irski film«), Korine pa … no, o tem v nadaljnjem besedilu, ki bo skušalo med drugim upravičiti oznako kolumne, torej malenkost bolj aktual(istič)nega razmisleka.

 

***

 

 

Vse od prvih filmov Harmonyja Korina in izida knjige dalje se okoli njih tematizira ideje »politične ne/korektnosti«. Tudi zato, ker so interpretacije njegovih del različne, včasih prav nasprotne (nekateri vidijo v njem seksizem, drugi feminizem, tretji mu očitajo eksploatacijo, četrti opažajo emancipacijski potencial, peti jih vidijo kot rasistične in šesti kot protirasistične filme …), zelo redko pa nevtralne.

Živimo v času, ko je ideja zagovora ali nasprotovanja politični korektnosti postalo prvovrstno družbeno vprašanje. Na eni strani so ljudje, ki v njej vidijo tako rekoč zaton svobode izražanja, celo več, nekateri pretirano korektnost vidijo malodane kot vzrok za socialna trenja. V smislu: ker ne moremo povedati »tako, kot je«, se ta jeza nabira in na koncu izbruhne v fizičnem, ne »le« v besednem nasilju.

»Osvobajanje« iz primeža politične korektnosti je eden osrednjih sloganov za zbiranje glasov Donalda Trumpa pri predsedniški kandidaturi v ZDA. Pri nas (v EU) pa je tematika silovito vzniknila predvsem v zvezi z begunci, ki jih najbolj zagreti anonimni komentatorji pošiljajo čez minska polja, kakšen malo manj anonimen doktor znanosti, bivši politik in minister pa jim sicer nič noče, le za preverljivo neumnejše jih ima. Na drugi strani so mnenja ljudi, ki so recimo preživeli zadnjo balkansko morijo in znajo povedati, da so se prva pobijanja otrok začela šele po tem, ko se je ljudi že pred tem popolnoma dehumaniziralo, čeprav »le« z besedami.

Vse bolj se pojavlja večkrat povsem lažna dilema med svobodo govora in politično korektnostjo. Zagovorniki »absolutne svobode govora« sicer hitro stopijo korak nazaj, če jih vprašaš, ali bi dopustili, da bi si pedofili na oglasnih straneh časopisa izmenjevali informacije o tem, kje je najlaže ugrabiti otroka, ali teroristi o tem, kako najučinkoviteje zastrupiti mestni vodovod.

Da so stališča na tem področju zelo zmedena, pričajo situacije, ko (ameriška) televizijska mreža cenzurira oprsje na Picassovi kubistični sliki, istočasno pa objavlja prispevke, da »politična korektnost uničuje Ameriko.« V Nemčiji, kjer se sovražni govor bliskovito širi, je država dovolila tožbo proti komiku, ki se je šalil na račun avtoritarnega turškega predsednika.

O tej tematiki je bilo že veliko povedanega, za razmislek pa si oglejmo enega od filmov Harmonyja Korina. Film Fight Harm (zaenkrat) obstaja le v ustnem izročilu, med občudovalci Korina pa velja skoraj za nekakšen »sveti gral«, za katerega nihče ni prepričan, da dejansko obstaja. Na internetu je sicer mogoče najti kak krajši posnetek domnevno iz tega filma. Torej, leta 1999 je začel s snemanjem. Ideja je bila, da hodi po ulicah New Yorka in vstopa v fizične obračune s predstavniki različnih manjšin (pakistanskimi taksisti, lezbijkami, črnci …). Od daleč ga spremlja skriti snemalec. Postavil je tri pravila: sam lahko provocira, a ne sme zadati prvega udarca; človek, s katerim stopa v konflikt, mora biti močnejši in večji od njega; snemalec lahko v situacijo fizično poseže le v trenutku, ko bi se zdelo, da je Korine v smrtni nevarnosti.

Sam filma še zdaleč ni razumel kot »družbenokritičnega«. Razumel ga je kot poklon Busterju Keatonu (ki je mnoge komične učinke dosegel prav z uporabo nasilja, večinoma na sebi) in o njem povedal: »Hotel sem humor potisniti do skrajnih meja, da bi pokazal tragično komponento v vsem.« Namen je bil posneti celovečerni film, a je projekt ustavil, saj je precenil dolžine silovitih fizičnih interakcij, in je imel po devetih pretepih, zlomljeni ključnici, zdrobljenem gležnju in nekaj aretacijah … le kakšne četrt ure materiala.

Če bo kdaj izdan ali ne, ga lahko razumemo kot pomemben prispevek pri vprašanju »politične ne/korektosti«, ne da bi bil to njegov namen. A izpostavlja pomembno komponento. Namreč pozicije moči. Zelo zelo redko se nad »vseprisotnostjo politične korektnosti« pritožujejo žrtve družbenih konfliktov: naj bodo to mehiški ilegalni delavci v Ameriki ali gradbeni delavci iz bivših jugoslovanskih republik pri nas, ki so oboji vajeni žaljivke »južnjaki« in »lenuhi« s strani avtohtonih prebivalcev držav, prav tako se zelo redko sliši »politična korektnost duši svobodo« od žrtev spolnega nasilja, utegnemo pa to slišati od sodelavcev, ki so šokirani, da prijemanje žensk za riti ni oblika pohvale ipd.

A tu je na mestu prav »lekcija« filma Fight Harm: če se komu zdi, da pretirana vljudnost zaradi neizrečenih besed povečuje možnost nasilja v družbi, ima možnost, da vstopi v osebno konfrontacijo. A če stopi v konflikt z nekom, ki je po (družbeni) moči postavljen niže od njega, ne gre za »udejanjanje načel svobode govora«, ampak le za … sadistično izživljanje nad šibkejšimi.

Da pa se na koncu vendarle za trenutek spet dvignemo iz pritlehne vsakdanjosti: ali ni po drugi strani Fight Harm tudi (resda precej ekstremna) lekcija za umetnike, pa tudi gledalce: če nisi pripravljen, da umetnina pusti na tebi resne posledice, se ji raje izogibaj.

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

  • V središču si vedno ti sam

    Andrej Hočevar

    Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

Izdelava: Pika vejica