Gastarbajterji

Agata Tomažič

Ponavadi so prihajali poleti. Na poti na morje so se ustavili še v Ljubljani, kjer so prenočevali pri sorodnikih ali prijateljih. S seboj so prinašali darila, ogromno daril; na srečo so se vedno pripeljali z velikim, zmogljivim avtomobilom. Nujno je bilo, da smo si kupili takega, zaradi razdalj, ki jih moramo prevoziti, so razlagali, skoraj kot bi se opravičevali, prijateljem in sorodnikom, ki so vozilo opazovali poželjivo, nekateri pa tudi najbrž nekoliko nevoščljivo. 

Darila so bila različnih kategorij. V najsplošnejši so bili zavoji kave in čokoladne praline – po teh je država, v katero so se izselili, namreč slovela. Nekateri so si zaželeli kozmetike ali tehnike, pa so dobili to. V eni od malce bolj posebnih kategorij so bila tudi zdravila – taka, kakršnih se v Jugoslaviji takrat ni dalo dobiti ali so bila slabša. Otroke njihovih slovenskih prijateljev, ki so bili ravno malo mlajši od njihovih, pa so obdarovali tudi z oblačili ali čevlji. Vedno so bila zelo lepa in zelo sem jih bila vesela. Četudi niso bila čisto nova, nad čemer sem ponavadi vihala nos, so bila kvalitetna in nekaj posebnega ter sem jih s ponosom ponosila do konca.

S seboj pa so prinašali še nekaj, kar bi po današnjih standardih težko imeli za darila, a je bilo takrat skoraj neprecenljivo: star potiskan papir. Skladovnice revij, od dnevnoinformativnih do – danes bi rekli – življenjskostilskih, smo obdarovanci sprejemali z odprtimi rokami, skoraj še bolj hvaležni zanje kot za luksuzna živila, za kakršna sta sredi osemdesetih veljali malce boljša kava in švicarska čokolada. Kot otrok sem se seveda najbolj vzradostila ob revijah s celostranskimi reklamami z lepimi ljudmi v čarobnem okolju, ki se jih je dalo porabiti za zavijanje zvezkov ali učbenikov. Najbolj glamurozni so se mi zdeli oglasi za parfume in cigarete – dokaz, da tobačna oglaševalska mašinerija res deluje.

Odrasli pa … odrasli so bili rahlo čudni. Najraje so posegali po manj pisanih revijah z dolgimi sekcijami neberljivega – deloma zato, ker v nemščini – besedila. Potem so se zarotniško pogledovali, si kimali, kazali s prsti na naslove, v katerih je bilo razbrati besede, kot so Kosovo, Azem Vllasi, Milosevic … In se s stišanimi glasovi po cele večere pogovarjali o tisti dolgočasni zadevi, pred katero smo otroci brž pobegnili stran od mize: o politiki.

Sčasoma sem toliko odrasla, da sem tudi sama ujela in razumela kakšen drobec iz njihovih pogovorov, ki so me začeli zanimati že zato, ker so si njihovi udeleženci vedno nadeli tak skrivnosten izraz (predvsem pa nikoli niso pozabili posvariti slovenskih otrok, naj o tem ne razlagamo v šoli). Na prvi vtis je šlo za običajna pomenkovanja običajnih kritičnih intelektualcev tik pred razpadom Jugoslavije in padcem berlinskega zidu, ki so se tistikrat bržčas odvijala za marsikaterim omizjem, ovitim v nekakšno polkonspirativno vzdušje. Toda kar je te razprave delalo drugačne, je bila udeležba pogleda od zunaj, ki je pripadal izseljencem z izkušnjo obeh političnih in ekonomskih ureditev, kar jim je v razpravi – vsaj na prvi vtis – dajalo nekaj prednosti pri argumentiranju. 

A z domoljubjem je menda tako kot z ljubeznijo do staršev in sorodnikov nasploh: tako kot imaš pravico do kritiziranja svoje družine le ti sam in nihče drug, ki sicer sme poslušati vsa tvoja pritoževanja in negodovanja, ne sme pa jim dejavno pritegniti, je tudi omalovaževanje domovine dovoljeno le tistim, ki – v njej živijo. Ne le, da me je vedno malo zbodlo pri srcu, kadar se je kdo od gastarbajterjev zmrdnil nad čem, kar smo mi tu že povsem posvojili (čeprav je bilo jasno, da rešitev ni najboljša). Šele takrat sem se včasih tudi za nazaj začela počutiti slabo. Ker sem s tako radostjo sprejemala stara, ponošena oblačila. In se razveselila starih časopisov. Šele leta pozneje sem na opise podobnih obiskov naletela tudi v kultni knjigi Slavenke Drakulić Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali in si prebrala, da so bile skladovnice starih časopisov res tisto »darilo«, ob katerem se ti je moralo posvetiti, v kako ničvredni državi živiš, da jih s hvaležnostjo sprejemaš. 

Poletje je in spet prihajajo. Gastarbajterji, ki zdaj niso prijatelji moji staršev, ampak moji prijatelji. Nekateri se pripeljejo z letalom, drugi z avtomobili, med katerimi so nekateri res zelo zmogljivi in bi se z njimi skoraj lahko ponašali, drugi pa čisto povprečni. S sabo spet prinašajo darila, od belgijskih pralin in španskega pršuta do afriškega blaga. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da med njimi ni časopisov. Ne le zato, ker se ti ne berejo več na papirju, temveč zato, ker za informacije ni več meja. Podobno kot za izdelke; vsa darila novodobnih izseljencev so v veliki večini prinesena iz prijaznosti in ne iz nuje – ker pri nas tega ne bi bilo dobiti. 

Pri nas se dobi vse, zakaj se torej sploh kdo še izseljuje? Trapasto vprašanje. Pa vendar je v moji generaciji emigrantov kar nekaj; dovolj, da se vsaj za kakšen teden v poletnih mesecih prelevim v turista v lastni deželi, ki z očmi tujca odkriva vse, kar mu je že dolgo znano. Vprašanje, zakaj se Slovenci danes, ko je naša država menda v resnici postal oaza dokaj lagodnega življenja, še vedno ozirajo za zaposlitvami v tujini, me nekoliko spominja na razglabljanje Jadrana Krta, alter ega Sue Townsend. Ne razumem, zakaj danes še kdo razmišlja o tem, da bi emigriral na tuje, sploh zato, ker se že povsod pri nas dobi naprave za višinsko sonce, je Jadran Krt zapisal v svojem dnevniku na dan, ko mu je prijatelj Nigel zaupal, da starši razmišljajo o selitvi v Avstralijo, kjer da je lepše. 

Pravo vprašanje pa se pri izseljevanju po mojem sploh ne glasi »Zakaj?«, ampak »Do kdaj?«. Ki je v bistvu le različica prvega, saj sta odgovora povezana. Če so si naši družinski prijatelji iz uvoda zadali za cilj, da se bodo vrnili v domovino, čim si gmotno nekoliko opomorejo in bo tudi politično vzdušje v naši državi nekoliko bolj sproščeno (obljubo sta si dva člana družine  na stara leta tudi izpolnila – ali sta vrnitev v Slovenijo res doživela kot vrnitev v obljubljeno deželo, pa je že druga zgodba …), si moji prijatelji s tem sploh ne belijo več glave. Izseljenstvo je danes nekaj povsem drugega. Je le še geografski pojem, ni pa več stanje duha. Razdalje se manjšajo in če živiš v tujini, ne pomeni, da ne moreš biti hkrati tudi čisto dostojno obveščen o vsem, kar se dogaja v domovini – brez šepetanja in zarotniških pogledov med debatami v živo. Brez nekoliko pokroviteljskih sodb o tem, kaj bi bilo treba pri nas izboljšati. Še več, nekateri novodobni gastarbajterji so brez muke pripravljeni priznati, da je v Sloveniji marsikaj urejeno bolje kot v njihovi novi domovini. A kljub temu marsikdo med njimi nima jasnejšega načrta o vrnitvi. Žal nekateri tudi zato, ker se dobro zavedajo, da si Slovenija z njihovim znanjem ne bi mogla pomagati – ker si ga ne more privoščiti ustrezno vrednotiti. 

Najbrž v Sloveniji ni človeka, ki v svojem prijateljskem ali sorodniškem krogu ne bi imel koga, ki se je kdaj podal za delom na tuje. V preteklosti je bilo izseljevanja še mnogo več in spoznanje, da se naša država temu ne more izogniti niti po osamosvojitvi, bi lahko primerjali s streznitveno ugotovitvijo, da vendarle nismo postali nova Švica. Zares trapasto je le, kako se nekateri trmasto ogibajo priznati, da je svet bolj kot kadarkoli postal sistem veznih posod in da kadar od nekod ljudje odhajajo, od drugod tja prihajajo. Prej se bomo vsi s tem sprijaznili, bolje bo. 

 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečanja s podjetnostjo

    Jedrt Lapuh Maležič

    Problem imam z doumevanjem, kaj je današnji “podjetnik”, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha.

  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Kulturniki se premalo pritožujejo in prehitro odnehajo

    Mojca Pišek

    Zdi se mi seveda popolnoma logično in normalno, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot s pogosto na videz brezupnimi boji z birokratskimi umi in mlini na politični veter.