Freelancer iz regije

Ilija Đurović

 Jebo ti Jugoslavija majku!
 Jebo ti balkan beat majku!
 Jebo ti regija majku!
 Jebo ti Tito i oca i majku!

Bratstvo i jedinstvo, Damir Avdić Diplomatz

Če že spadam v kakšno skupino ljudi, potem je to skupina avtorjev, ki niso doživeli prednosti odraščanja, izoblikovanja, življenja v sistemu države, nekoč imenovane Socialistična federativna republika Jugoslavija ali SFRJ. Od kratice SFRJ je danes ostala samo obskurna ex-Yu (kar me spomni na še obskurnejši ex-Yu rock), ali še manj jasna – regija. Brez težav sem dolgo uporabljal besedi regija in region, le redko pa nekdanja Jugoslavija ali ex-Yu. Verjetno zato, ker ko pomislim na nekdanjo Jugoslavijo oziroma SFRJ, državo, v kateri sem rojen in ki je razpadla, ko sem bil star leto in mesec dni, pomislim na sistem, na nekaj, kar je organizirano, za nekoga dobro, za drugega slabo, pa vendar uporabno. Ko pomislim na region ali regijo, pomislim samo na prostor, ločen z mejami, pa vendar medsebojno kolikor toliko odprt, po večini neorganiziran in brez močnih vezi. Obstaja še ena razlika, skozi katero se definiram glede na vprašanje držav, v katerih sem nekoč živel in ki so spreminjale imena. V SFRJ oziroma v Jugoslaviji je obstajalo nekaj, kar se je imenovalo »svobodni umetnik«. O tem sem bral in slišal. Ne verjamem, da ta danes še obstaja kot nekaj jasno določljivega. Verjamem, da je svobodnega umetnika zamenjal freelancer. To je pojem, četudi tuji, ki ga mnogo bolje razumem.

V osnovi je za svobodnega umetnika obstajala neka infrastruktura, tako imenovane podpore z vseh strani, lahka dela v stroki, zaradi katerih je bil umetnik ne preveč bogat, pa vendar svoboden pri opravljanju tistega, v čemer je najboljši. Za njegovo današnjo verzijo, freelancerja, ne obstaja nobena infrastruktura. Ko govorimo o sistemski podpori, sem rojen prepozno, da bi se je bil zmožen spomniti, kaj šele se nanjo navaditi. Kar se mene tiče, je ta nenavajenost dobra. Zaradi izostanka organizirane podpore je moje oblikovanje osnovano na sistemski neudobnosti, kar je pripeljalo v nujno individualnost, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu.

Nekdo z boljšim spominom na SFRJ bi mi lahko razložil, kaj točno je nekoč pomenilo biti svobodni umetnik. Ali je to tisto, ko sediš doma in ustvarjaš, nekdo (država) pa ti plačuje zdravstveno in socialno zavarovanje, tu pa tam dobiš tudi kakšno podporo, potem pa, ko se dihanje približa koncu, dobiš pokojnino in dojameš, da nisi imel niti enega dneva trdega dela, ali pa si imel nekaj malega, v kakšnih odborih in takih rečeh, ki jih ne razumem preveč? Tako je bilo verjetno biti svobodni umetnik v državi, v kateri sem bil rojen.

Freelancer v regiji živi drugače. Njegova nova najbolj pomembna beseda, njegov življenjski refren, je projekt. Projekt je pomemben. Jebeš socialno zavarovanje, jebeš zdravstveno zavarovanje, pokojnino, dajte mi projekte. Projekti so naši bogovi. Ko ni projektov, ni kruha. Ko ni kruha, ni niti igre. Preden se zvlečem v posteljo, pomolim k bogu projektov. Ko se zbudim, ponovim molitev, ker je jutro za freelancerja posebno pomemben del dneva. Namreč, zjutraj sprva preverim mejle in čakam odgovore ali povabila za sodelovanje v še enem projektu, od katerega bom nekaj zaslužil, za mesec ali dva. Potem si bom lahko za ta mesec ali dva privoščil ne najcenejše, pač pa včasih tudi malo dražje six pack pivo.

Ko sem sprejel novo vero, vero projektov in njenih božanstev, raznih štipendij, rezidenc in drugega, sem dojel, da se moram priporočati. Noben neznanec namreč ne bo potrkal na moja vrata in ponudil tiskanje knjige, prevoda ali pisanja za denar, samo zato, ker je v nekem časopisu prebral kratko zgodbo, ki ni tako slaba. Ko sem kot freelancer poslal prvih pet-šest mejlov, v katerih sem ponudil svoje usluge, ni bilo nič več težko. V naslednjih sedmih dnevih sem se znašel na seznamih vseh časopisov, ki so mi bili zanimivi. Postal sem nadležni norec, tisti neznanec, ki ponuja svoje usluge v upanju, da bo nekdo mnenja, da bi ga bilo zanimivo objaviti in da bo potem ostal v spomunu kot tisti, ki me je odkril, ko sem bil še naporen in neznan. Če pa vse propade, lahko še vedno končam za šankom ali v metroju, kjer bom čistil male plakate, po katerih rišejo berlinski otroci (to službo v grafiti industriji bi mi zlahka zrihtal Bosanec Samit, ki mi je ponudil službo, takoj ko sem ga spoznal). Ko si namreč freelancer, ti noben neznanec ne bo plačeval zdravstvenega zavarovanja (svoje plačujem sam in mi je poteklo 10. oktobra). Zato pa se naučiš boriti z virusi tudi brez pomoči zdravnikov.

Ker freelancer iz regije nima podpore, zavarovanja, tega in onega, bi morala obstajati vsaj mreža, v katero bi se lahko vrgel in delal tisto, v čemer je dober. Seveda, če je dober. Žal tovrstna mreža zagotovo ne obstaja. In najbrž je škoda, ker ne obstaja. Nekoč davno, ko je še obstajala država, v kateri sem se rodil, je njen danes najbolj znani pisatelj Danilo Kiš pisal o tem, kako bi jugoslovanski pisatelji morali nastopiti kot kontinent, če želijo, da jih kdo opazi. Kot denimo nastop južnoameriških pisateljev v času Jugoslavije. Vendar pa tudi takrat jugoslovanski pisatelji niso bili kontinent. Tudi takrat so radi rekli, da so srbski, hrvaški, nekogaršnji. Danes nastopamo kot male deske, ostanki velike razbitine, plavajoče po toku. Tuji prevajalci so zbegani in mi pravijo, da se jezik, v katerem pišem, imenuje bhsc (bosanski, hrvaški, srbski, črnogorski). Sam sem najbrž črnogorski pisatelj. Pa vendar, kaj je to črnogorska književnost? Kaj je srbska, bosanska, hrvaška ali slovenska? Kaj so vse te denimo za francoskega bralca? Ali za ameriškega? Kdo med današnjimi pisatelji bo dočakal to, kar je dočakal Kiš – objave knjig v boljših francoskih ali ameriških založbah? Medtem ko trajajo književne slave v regiji sicer dlje, je vsega skupaj vseeno le peščica pisateljev iz regije, ki imajo prevode v velikih jezikih.

Vendar pa to ni moja stvar, čeprav bi bilo tudi zame laže, če bi bilo drugače. Jaz pač ostajam freelancer, ki poskuša preživeti in zaslužiti s pisanjem za časopise, ki jih zanima tisto, o čem pišem, medtem ko mene ne zanima, ali so ti časopisi v Črni gori, Sloveniji ali na Hrvaškem. V tem času pišem nove zgodbe in če bo kateri založnik mnenja, da so dobre, mu bom rade volje odgovoril na mejl. Dotlej pa se bom držal svoje neodvisne založbe. In morda se prav zaradi te in ostalih neudobnosti ne morem identificirati s svobodnim umetnikom, o katerem so mi govorili. Morda pa to preprosto nisem. Očitno nisem … saj sem vendar freelancer iz regije.

Prevedla Ivana Komel

O avtorju. O avtorju: Ilija Đurović, rojen leta 1990 v Podgorici (Črna gora). Letos je pri neodvisni založbi Žuta kornjača objavil kratkoprozni prvenec Oni to tako divno rade u velikim ljubavnim romanima. Od decembra 2013 živi v Berlinu kot svobodni umetnik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posvečeni status večživk na drobno

    Anja Radaljac

    December je. Adventni čas itd. Dnevi, v katerih se ozremo nazaj, v leto, ki se poslavlja (nekako tako gre običajna retorika, mar ne?) in ponovno (ali prvič – kakor … →

  • Poslušati in biti poslušen – o diktaturi glasbe v knjigi Partija Boštjana Narata

    Miša Gams

    Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja … →

  • Samo ogromna ploščata dlan

    Lucija Stupica

    Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene … →