Ene in drugi

Odlomki iz knjige o ljubezenskih aferah s knjigami in branjem

Uroš Zupan

Henry Miller je imel vpliv na slovensko književnost. Vpliv. V preteklosti. Govorim o Millerju pred Millerjem moje generacije (njegovo pisanje je takrat z zbirko Dotik postalo mainstream), ki ga je, kot večino književnosti, odkrivala najprej v srbohrvaških prevodih in šele pozneje v slovenščini. V katerih jezikih so ga brali pisatelji, na katere je vplival, ne vem. 

Struktura tega vpliva je dvojna. Dvojno je tisto, kar v delih posamičnih pisateljev privlači druge pisatelje. Mogoče se že skozi vpliv meri stopnja kakovosti posamičnih del, ali pa vsaj pozornost in osredotočenost na kvaliteto, na tisto, kar je močno in trajno. Matematika je preprosta: dela, ki so se »pustila« vplivati od slabših sestavin v tujem pisanju, so seveda slabša, tista, na katera se prenesejo boljše sestavine (idejno, strukturno, stilistično, se pravi jezikovno), pa so boljša. 

Potem se občasno vmeša še trenutna moda, ki v ospredje postavlja neko tematsko plast, ki naj bi že sama po sebi, ker je provokativna in ker krši tabuje, zagotavljala določeno raven kvalitete. Kar je, na dolgi rok in ko se vmeša pogled z razdalje, seveda čisto precenjevanje, da ne rečem velika neumnost.

Vitomil Zupan je primer, ki je od Millerja pobral slabše. Pa s tem ne mislim na pisanje o erotiki, ampak na komponento, ki se mi zdi v knjigah res obupna: gobezdanje in nakladanje. Recimo: Igra s hudičevim repom. Čisto spodnašanje in padci. Čista razvidnost, kje pisatelja oblije nekakšna slast do pisanja in pripovedovanja, ki pa z rdečo nitjo gradiva, z njegovo nujno strukturo, nima nič in se sproti z nastajanjem že spreminja v mrtvi rokav. 

Marjan Rožanc, ki je naredil nekakšen millerjevski pastiš, mu zlezel pod kožo in čisto resno upravljal z millerjevskimi prijemi v eseju Kako sem končno postal pisatelj ali Henry Miller, ima prav tako v svojem pisanju dele, ki spominjajo na pisma bralcev, na poštni nabiralnik. Na mrtve rokave. Ima pa tudi dela, kjer je ta šepajoča komponenta (blebetanje) odsotna in je pisanje zanjo zaprto, prav tako jih ima tudi Vitomil Zupan (knjiga s celinovskim naslovom Potovanje na konec pomladi).

 

Dober Millerjev vpliv žarči iz dela Knjige v mojem življenju in del tega sevanja je prestregel in ga po svoji viziji upodobil Marjan Rožanc v hibridnem pisanju z zavajajočim naslovom Roman o knjigah.

Avtobiografska esejistika, križana z memoarsko prozo. Ritem in jezik kot pri pesmih v prozi. Svetli otočki nedotakljivosti; trajen občutek nesmrtnosti. Vse poti odprte. Strast. Pričakovanje naliva sladkorne pene, ki meji na čisti čudež. To so moje šibke točke – upam, da že zgolj zaradi njihove navzočnosti v besedilih ne izgubljam sposobnosti ločevanja zrnja od plev. 

V Rožanca sem sicer vstopal drugje. Skozi šport. Skozi tekst Demon Iva Daneva. Bil je dobro napisan. Bil je ničejanski. Imel je neko pretočnost, hitrost, nekaj, kar bralca prime in ga ponese. Ga z nekakšno kinetiko pretovori čez čeri, če obstajajo, in ga odloži na koncu, dobesedno naplavi na kopno. A tekst mi ni bil nič bolj razumljiv, kot je bil Ivu Daneuu, ko mu ga je dal Rožanc v branje. Z Rožančevimi eseji o nogometu je bilo laže. Mogoče zato, ker je nogomet bolj moj šport kot košarka.

Roman o knjigah je zbirka avtobiografskih esejev o tem, kako se je Rožanc v različnih starostnih obdobjih in ob različnih dogodkih spoznaval s književnostjo in pisatelji, kako so ga določeni pisatelji (Mrzel, Kocbek, Smole) in določene knjige zaznamovali, kako so vstopali v njegovo življenje, navade, razmišljanja in jezik, včasih čisto fizično (pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem), kot osebe, kot govor, kot kretnje in način hoje, kot neposredno okušanje čara osebnosti, drugič spet iz oddaljenosti, iz pokrajine prikazni, kot glasovi mrtvih. A vedno resnični, čisto otipljivi, taktilni, kot bi bili tu pred njim in bi z njim delili isti zrak in isto svetlobo, iste muke in iste kratkotrajne odrešitve od muk. Rožanc prebrano vključuje v svojo izkušnjo. Po prebranem se ravna. Prebrano mu omogoča, da diha, je, spi, živi. To so, poleg romana Ljubezen, njegove najboljše strani. Rožanc je dober, ko odloži metafizične skrbi in visoke filozofsko-religiozne pretenzije. Ko, metaforično rečeno, zapiše, da ima najraje fižolovo mineštro.

 

Iz današnje oddaljenosti natančno vidim, kako Rožanc piše o nekih navadah in pravilih, ki so veljali znotraj pisateljskega, mogoče celo boemskega sveta. Piše o neki komunikaciji, o pogovorih, srečanjih, fizični prisotnosti, omizjih, osredotočenosti na pisanje, o skoraj voajerskem spremljanju svojih idolov, o nečem, kar sem si sam v precej meglenih obrisih predstavljal pod napol abstraktno oznako: pisateljski svet. Ta pisateljski svet pa je bil takrat pomemben, imel je neko socialno odmevnost, neko ceno v družbi, vzbujal je strah med politiki in oblastniki (posledica tega so bile zaporne kazni), spori znotraj njega so se zdeli kot tektonski premiki večje magnitude, vse drugače kot danes, ko delujejo kot viharji na glavici bucike

Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti (vezana trgovina, navzočnost v medijih, rokohitrska uporaba vazelina in podobnih pripravkov, male spletke malih ljudi), ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.

 

Ponovitev 3

V nekem eseju Charles Simic piše o metafori, ki pravzaprav ni bila njegova metafora, ampak tekst Edmunda Gossa Minorni pesniki. Po Gossu naj bi tako imenovani minorni pesniki na gostijo muz prinesli nekaj malega, kakšno hladno pikantno jed, recimo olive ali pa sardele s kaprami. Ta jed ni zelo pomembna, mora pa biti vsaj čudna. Gosse potem nadaljuje nekako takole: z leti se včasih zgodi čudež in izkaže se, da se je ta predjed spremenila v glavno jed in da so nanjo povabljeni tudi največji sladokusci. 

Če zdaj zamenjam literarno zvrst in kontinent in se osredotočim na prozne tekste ter ugotovitve iz besedila Minorni pesniki prenesem na domači teren, bi rekel, da na imaginarni gostiji muz kot glavne jedi verjetno strežejo: Visoško kroniko, Hišo Marije Pomočnice, S poti, Črne dneve in beli dan, Nekropolo, Prišleke, Menuet za kitaro, Galjota … Ampak o vseh teh delih sem že pisal, ko sem se trudil nastavljati ogledalo knjigam iz predelov in jezikov bivše države in sem prišel do neke druge metafore, do nošnje čevljev. Do tega, da je praktično nemogoče stopiti v čevlje pisanja, ki se je dogajalo v srbohrvaščini, in seveda tudi pisanja v drugih jezikih, ki največkrat veljajo za velike jezike velikih kultur. Beseda teče o tisti vrsti romanov, ki se ne brigajo zgolj za lastno osebo avtorja.

Tiste hladne pikantne predjedi, o katerih je bilo govora na začetku, so seveda druge knjige, ki jih bomo zaman iskali po učbenikih, v slovstvenih pregledih, na spiskih za maturitetno čtivo. Vendar so te »bele lise«, ki si jim nase ni uspelo natovoriti pozornosti razsodnikov, ki odločajo o tem, kdo bo poginil in kdo sijal v nekakšni lokalni literarni večnosti, za mladega človeka precej pomembnejše od »klasikov«. Kajti klasikov »zares« sploh ne pozna, saj so nekompatibilni z njegovo starostjo in njegovim »svetovnim nazorom«, katerega izstopajoča lastnost je – popolno prepričanje o lastni nesmrtnosti. »Bele lise« s kompatibilnostjo nimajo takšnih težav, pa še eno lastnost imajo, ki ni ravno pogosta, ko se govori o književnosti: nagrajujejo s smehom in širijo polje svobode.

 

Ravno te pikantne predjedi, ki imajo možnost, ali pa nimajo možnosti, da bi nekoč postale glavne jedi, so slovenske knjige, ki delajo družbo tujim modernim klasikom, ki jih imam na polici najljubših knjig. So nekakšna druga plat istega kovanca, protiutež, a hkrati tudi nekaj, kar presega zgolj navezanost in afirmativni odnos do neke književnosti. Verjetno gre pri ljubezni do tega pisanja tudi za hkratno ljubezen do  segmenta časa, ki ga to pisanje trajno zajezi in lovi, časa, ki sem ga v svojega duha postavil kot idealni čas, kot nekakšen zlati vek, ki ni pripadal meni, ampak drugim, čeprav sem takrat že živel, vendar v drugem segmentu pretoka ur, dni, mesecev in let, ki pa je bil zame, ker sem bil še otrok, čisto trajanje. 

 Ta čas je konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja in tudi tu imam, kot pri Mannovi Čarobni gori, glasbeni ekvivalent; škotski elektronski duet Boards of Canada (njune plošče), ki je v zadnjega četrt stoletja prišel najbliže temu, da sem ob poslušanju glasbe skoraj ponovno vzkliknil: »To je moje življenje.« A da ne bo pomote, gre zgolj za neko izjemo, ki potrjuje pravilo. Glasba Boards of Canada spreminja poslušalčevo percepcijo in doživljanje vsakdanjih čutnih senzacij, spreminja zorne kote, iz katerih opazujemo svet. To je glasba, ki z ambientalnimi, sanjavimi in včasih tudi temačnimi zvočnimi kolaži in pokrajinami vzbuja predvsem nostalgijo. Nostalgijo po nedoživeti preteklosti.

Peto nadstropje trinadstropne hiše, Sonce, sonce, sonce (v resnici bi moral sam narediti izbor iz kompletne Švabičeve proze) in Grein Vaun so iz istega časa, a so drugačne, a hkrati so tudi o istem času. Ali gre za vidčevo sporočilo, za novo slovensko prozo z vsemi pritiklinami in tovori, s katerimi je opredeljena – mešanje žanrov, nadrealistični postopki, postavljeni v tekst, kot bi imeli tam domovinsko pravico realnega življenja, sposobnost nonšalantnega menjavanja časovnih perspektiv in zornih kotov, iz katerih pripovedovalec opazuje objekte, o katerih pripoveduje –, ali gre za satirično pisanje, ki ga odlikujeta stilistična lahkotnost in spontanost, ki se ujameta v nekakšni formalno-vsebinski sproščenosti, ki nima ostrih robov, sploh ni važno. 

To so le neki napotki, le neke bežne asociacije v zvezi s temi knjigami, nekaj, kar mora človek, ki piše o knjigah, znati napisati, da bi knjige vsaj malo prijel, da ne bi nemirno lebdele v zraku, da bi dokazal svojo kredibilnost, veščost poklica, ki ga opravlja.

Zares in najbolj so te tri knjige o tistem, kar mi je Emil Filipčič napisal kot posvetilo v prvo izdajo Grein Vauna:

»Urošu, takrat, ko sem bil tudi sam večen, skupaj s prijatelji, kot si bil Ti v Trbovljah.« 

To so predvsem in najprej knjige o občutku, da smo večni.

 

Slovenske esejistične afere. Specifična hierarhija. Kaj se ceni. Kaj zasluži povzdigovanje. Bežen pogled na jedilnik izbranih jedi (branje kot hrana), in že lahko izluščimo neka gastronomska pravila, jeklene oklepe, ki omogočijo sijanje in trkanje po prsih v lokalni literarni večnosti. Tokrat esejistični. Sestavine za čorbe in enolončnice so nekako takšne: eksegeza, bogoiskateljstvo (Bog v naslovu, Bog v podnaslovu, Bog v naslovu posamičnih poglavij, Bog v pisanju o nogometu, Bog …, ne glede na izpeljavo pomeni avtomatičen pole position: darovano karto za večnost), Pravica, Oblast, Domovina, filozofski temelji (Platon, Aristotel, Hegel, Heidegger, Husserl, Foucault, Deleuze, Guattari …), sociološki temelji (Adorno …), gromke salve metafizičnih Debelih Bert – Lepota, Resnica, Kozmos –, tu in tam se ceni še kakšna spremna beseda k pesniškim zbirkam in delom prvakov slovenskega romanopisja, in seveda ponovno zadonijo gromke salve metafizičnih Debelih Bert – Transcendenca, Imanenca, Absolutno, Neizrekljivo … In še naprej poskakujemo po potki, kjer se odkašljujejo in krehajo prehlajeni predmet zgodovine, religiozni občutek, hermetična osladnost in seveda perfektnost konstrukcij, iz katerih so izžeti radost in spontanost in ostali, manj cenjeni pojavi, ki bi bili lahko odrešujoči.

In zdaj ponovno eho iz bližnje preteklosti, protipol, Gombrowicz in njegovo zdravilo: lahkotnost je tisto najgloblje, kar lahko umetnik pove filozofu.

Tu so v koncentrat, podoben jušni kocki, na hitro stlačeni in spravljeni razlogi, zakaj sem se šolal drugje, in ne na slovenski esejistiki. Obdal sem se s tujimi teksti, kjer nisem imel občutka, da se plazim med jeklenimi oklepi in perfektnimi konstrukcijami, ki se, v večnem in krvavem potu obraza tistega, ki piše, trudijo servirati poslednje in najgloblje resnice. Dokončno balzamirane ali pa vlite v bron, ne da bi avtor vsaj za hip pokazal svojo ranljivost, srečo, vzhičenost, melanholijo, svoj nagajivi obraz.

Z veseljem opažam, da v zadnjem času tudi pri nas izhajajo knjige, ki odstopajo od prej opisanih pravil, knjige, ki bi jih lahko imenoval esejistične ali pa ki vsaj dišijo po nečem, kar je esej, in esej je pri nas čista hibridna kategorija, izmuzljivka, ki vedno znova spreminja svojo obliko in svojo pojavnost: Berlin Aleša Štegra, Hiše in drugi prosti spisi Jureta Jakoba in Garaže Urbana Vovka

Ob teh naslovih se seveda zgodovina ponovi, in izpis iz Bennovih Problemov lirike preseže izkušnjo lastne kože in se namesti v lokalni milje, kot nekakšno pravilo, ki je hkrati staro in novo pravilo: tu zadenemo ob neko odločilno lastnost modernega liričnega jaza. V moderni literaturi najdemo primere, v katerih sta pri istem avtorju enakovredna lirika in esej. Šteger in Jakob sta odlična pesnika. Urban Vovk pa je začel svoje pisanje kot oko, ki drsi po verzih in se poskuša prebiti v njihovo notranjost, da bi potem izluščilo neka pravila in odnose in na koncu izreklo vrednostno sodbo; kot recenzent poezije.

 

Sprašujem se, ali ne obstaja morda talent za kupovanje daril, kot obstaja talent za ljubezen. Nekaj v človeku, ki se odpira za druge in se poskuša s svojo izbiro približati njihovim željam in si vzame čas in razmišlja o tem, kaj komu darovati, kot bi bilo obdarovanje v nekem hipu najpomembnejše opravilo, ki zasenči vsa ostala opravila in dejanja in vsa soočenja s trenutno vsakdanjostjo in resničnostjo. In mogoče tudi je najpomembnejše opravilo. Mogoče. Sam nimam posebnega talenta za kupovanje daril. Mogoče sem sebičen in se niti ne znam niti se ne poskušam poglobiti in vživeti v želje drugih, in tudi od drugih ne pričakujem, da bi se vživljali v moje in mi kupovali darila, ko naj bi se darila kupovala. Takšno stanje in takšno razmišljanje in takšno pozicijo nekako razumem. Ne gojim upanj in nisem jezen, če ne dobim darila. Sem ravnodušen. Ali pa me pri kupovanju daril odbijajo množičnost in zapovedana in lažna evforija časa, v katerem se ponavadi kupujejo darila, in nočem biti del teh ritualov, ki povzročajo splošno gnečo in mojo slabo voljo?

Ampak ni vselej tako. Nisem čisto brez talenta za kupovanje daril in obdarovanje ljudi. Gre pa za posebna darila; pravzaprav ne več za darila, kajti tu se dotikamo višjih sfer, dotikamo se ljubezni, metafizike, ki jo je treba širiti in deliti. Ta ljubezen je seveda utelešena v – knjigah.

Vedno znova in znova v antikvariatih in v knjižnicah, ki imajo škatle, kjer je poceni roba, namenjena za odpis, kupujem ene in iste knjige. Vedno znova sem pozoren in vesel, ko jih opazim in vzamem s police in primem v roke. Ko jih odprem in povoham. Kot da bi že samo s tem dejanjem okrog mene zakrožila svetloba in bi se nekaj zgodilo, nekaj, kar izbriše rane in vrne čas, ko sem sam potoval skoz te knjige in živel v njih tako dolgo, dokler niso one začele živeti v meni. Vedno ko zagledam Aleksandrijski kvartet, ga nemudoma kupim. Vedno ko zagledam Humboldtovo oporoko, jo kupim. Vedno ko zagledam Cimetove prodajalne, jih kupim. Vedno ko zagledam Piknik na robu ceste, ga kupim. Vedno ko zagledam Vodno znamenje, ga kupim. Vedno ko zagledam Moža brez posebnosti, ga kupim. Ampak tu gre seveda že za čisti snobizem in hvalisanje. Vedno ko zagledam Uro milosti, jo kupim. Vedno ko zagledam Peto nadstropje trinadstropne hiše, ga kupim. Vedno ko zagledam Bombo la petrolio, jo kupim …

Potem te knjige hranim doma, in občasno se zgodi, da v nekem preblisku, skoraj razsvetljenju, povežem človeka, ki ga poznam in za katerega vem, da je bralec, z nekimi platnicami, neko vezavo, nekimi črkami, vonjem, a najbolj s hrano, ki čaka, kajti kot je zapisal Christian Bobin, čigar Šibkost angelov sem imel neizmerno rad v devetdesetih: »Brati je jesti. Jesti je vzeti vase, kar človek poje, prenesti tisto v svoje meso in dušo.«

Potem se selitev iz enih rok v druge, z ene knjižne police na drugo, iz ene družbe v drugo lahko začne. 

Knjiga dobi novega lastnika.

 

Sredi devetdesetih sem bil v Ameriki. Ko nekoč nismo imeli kaj početi, so bili gostitelji rahlo izgubljeni, v zadregi, kajti mislili so, da se mora vedno nekaj dogajati in da moramo vedno nekaj početi, da človek nikoli ne sme biti soočen sam s sabo, in so se čutili dolžne omogočiti, da bi se kaj dogajalo, da bi kaj počeli. Padla je ideja in vsi so se strinjali in peljali so me na nekakšen čarovniški sejem; sejem vidcev. Tam so me prepričali, naj grem k prerokovalki. In sem tudi šel. Brala je iz kart. 

Nekatere njene ugotovitve so se izkazale za točne. Potrdila jih je prihodnost. Recimo: še vedno si v šoli. Uradno sem diplomiral nekaj let pozneje. Spoznal boš žensko na N (prerokbe v zvezi z ženskami so me seveda takrat najbolj zanimale). Nataša, ki je v tistem času nisem poznal, je postala moja žena. A bilo je še nekaj, za kar se mi je zdelo skrajno nenavadno, da sploh lahko najde prostor v jeziku, v prerokbah, v napovedih, nekaj, kar razumem danes, takrat pa mi je delovalo ekstremno čudno, kajti mi, ki smo odraščali v socializmu, ki naj bi se, če bi sledil svojim evolucijskim stopnjam in se jih držal, na koncu transformiral v nekakšno utopično ureditev, kjer naj bi dobivali po potrebi, nismo nikoli razmišljali, da bi bili lahko bogati. 

Prerokovalka mi je namreč rekla, da ne bom nikoli bogat, nikoli pa tudi reven. Razmišljanje, da bi bil bogat, je bilo zunaj fokusa, zunaj sistema, zunaj naše mentalne matrice in slike. Pri nas preprosto ni bilo bogatih ljudi. Socialne razlike so bile minimalne. Nikakršne. Bili pa so seveda tisti, ki so se hitro prilagajali novemu vetru in novim okoliščinam in so iz svoje stare notranjosti spustili na zrak nove pošasti, ki so se hranile z grabežljivostjo. Nekateri so bili seveda sposobni in pošteni, nekateri pa preprosto kriminalci, ki so za kakšen posnetek v fotofinišu vedno prehiteli zakon. Nekateri so upravičeno bogati. Nekateri so bili bogati in so zdaj po zaporih. Drugi so še vedno bogati in bodo še vedno za posnetek v fotofinišu pred zakonom in ne bodo nikoli po zaporih.

Da sem pisal po spominu, je bilo le delno resnično. Bolj ko se je tekst premikal v meni neznano smer, bolj sem iskal varnost in zavetje. Oporo spominu. Bolj sem po mizi in po tleh okrog nje kopičil knjige, o katerih sem pisal, knjige, ki so mi kaj pomenile v življenju. Na mizi so zdaj postavljene v formo obzidja, ki me, metaforično rečeno, varuje pred zunanjim svetom. Na tleh pa stojijo kot krhki, visoki stolpi, podobni skulpturam iz kamnov, ki jih poleti včasih vidimo na plažah in ki dodajajo tisti mirni mediteranski sceneriji rahlo nadrealen pridih, kot bi se tam mudila bitja z drugih planetov ali pa kot bi kakšne izumrle civilizacije za sabo pustile sledi, utelešene v preprostih gradbenih podvigih.

Tako je videti prostor na mizi in okrog mize. Ko končam dnevno delo, ko vem, da bodo sledile samo še sladke operacije in dejavnosti, kot so dodajanje mišične mase tekstu in fini kozmetični popravki, nekakšno glajenje gub, se oziram na obzidje in stolpe in berem imena, priimke in naslove in si v duhu in po spominu pred notranje oči kličem vse skrivnosti, ki so shranjene med platnicami in ki jih še vedno lahko dosežem. 

In takrat pomislim: Prerokovalka se je motila. Jaz sem bogat človek.

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vloga

    Uroš Zupan

    Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

  • Vsakdanjost kot najbolj mejen bivanjski položaj

    Klemen Lah

    Za slovenskega bralca, v katerem današnja Romunija medijsko figurira predvsem kot razvlečena kolona zatemnjenih kombijev na avtocesti proti Italiji, je izbor sodobne romunske poezije dobrodošla intervencija, saj njena progresivna urbana govorica kaže, da ti kombiji niso toliko podoba »Romunije« kot podoba naše nezmožnosti uzreti zapletenost in celovitost vsakdana, v katerem živimo. 

  • Saj ste hoteli kaj romantičnega, ali ne? 

    Urška P. Černe

    V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.