Eksistencialno in eksistenčno vprašanje mlade kritičarke

prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi

Pia Brezavšček

Poziv za razmislek na temo kritike je zame prišel ravno ob pravem času, saj sovpada s pisanjem vizije in programa za novo gledališko kritiško platformo Neodvisna (ki jo ustanavljava skupaj z Aljo Lobnik in jo imamo namen zagnati v začetku naslednjega leta). (Brez PR-ja očitno tudi tu ne bo šlo.) [Op. ur.: portal neodvisni.art je vmes že zaživel.] Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev. Moj odgovor, zakaj je temu tako, bo potekal na dveh nivojih, ki jih predlagate v pozivu.

V zadnji besedni igri poziva je namreč najti dve ključni vprašanji:

  • Kako živeti s pisanjem kritik, kar je eksistencialno vprašanje, saj postavlja pod vprašaj neki modus življenja ob opravljanju tega poklica. Predpostavlja celo nekakšno krivdo, inherentno temu poklicu, s katero je potem potrebno živeti.
  • Kako od pisanja kritik preživeti, kar je eksistenčno vprašanje, saj pod vprašaj postavlja samo materialno možnost življenja nekoga, ki ta poklic opravlja.

Še vedno velja: nihče ni hkrati bolj zaželen in bolj osovražen kot kritik. Kritika ja, a ne ta in takšna kritika te kritičarke. Na to smo opozorile že v medijski akciji »mlade kritičarke« (glej tu, tu in tu). Z izpostavitvijo te starostno opredeljene sintagme, s katero nas tako radi označujejo in ki sama po sebi v trenutnem imaginariju še vedno zveni kot oksimoron, in torej tudi kot zasmehovanje, smo skušale pokazati na nekaj bistvenega. In sicer na razpon, ki še vedno vlada med:

  1. idealom brezspolne, brezstarostne (ergo moške zrele) figure, ki velja za univerzalno in nezaznamovano, ali kar strukturno mesto kritika, ki se ga še vedno razume kot očetovsko, nadvse ojdipsko funkcijo umetniškega nadjaza oziroma »umetniške vesti« samega umetnika-avtorja in
  2. spolno in starostno zaznamovanimi realnimi prakticirajočimi kritičarkami, ki ne le da zgoraj opisane vloge ne morejo, ampak tudi zavestno nočejo več opravljati. S svojim vztrajanjem na polju želijo spremeniti samo polje. To je bil po našem kriteriju, prej kot spol, tudi pogoj, da jih lahko umeščamo v kategorijo »mlade kritičarke«.

Kritiko zahtevajo vsi. Celo MzK kot trenutna utrdba konservativizma si (vsaj deklarativno) prizadeva za vrnitev njene nekdanje veličine, čeprav samo zato, da bi nanjo prevalila odgovornost porabe javnega denarja. To pa ne more pomeniti nič dobrega, saj predpostavlja ustoličenje Starega kritika absolutnega kriterija, velikega razsodnika. Pa ni z javnim intelektualcem, čigar podvrsta je gotovo tudi kritik, ki je v veliki meri še prisostvoval pogrebu avtorja, a preminil kmalu potem, nemara umrla tudi javna sfera, kakršno smo včasih poznali? Namesto obujanja zombijev bomo morali v tem novem svetu novih/mladih medijev osmisliti novo/mlado možnost in modalnost eksistence nove/mlade kritičarke.

Priče smo nečemu, čemur prijatelj in sodelavec Rok Vevar, bivši »mlada kritičarka«, pravi erozija javne sfere. »Javna sfera je,« tako pišeta Cvejić in Vujanović v delu Public sphere by performance, »diskurzivna sfera družbe, ki sestoji iz govora, akcij in premikov, »besed in opravkov« državljanov, ki jih lahko razumemo kot artikulacije in ekspresije ideologije.« (Cvejić in Vujanović 2012, str. 13) Kot taka ni nekaj večnega in nenastalega in v tem smislu je tudi nagnjena k izginotju, upadu, eroziji ali vsaj preoblikovanju, kakršno je trenutno gotovo na delu. Avtorici opozarjata, da je bilo javno že leta 1920 označeno kot fantomsko (to je storil Walter Lippman), kot iluzija demokracije. Po Jürgenu Habermasu javna sfera predstavlja posrednika med družbo in opresivno državo in je cvetela v javnih občilih, ki so se razvila iz salonske dejavnosti. Z ustoličenjem meščanske konstitutivne države, ko je bilo tem reprezentiranim interesom torej zadoščeno, so sami mediji postali bolj komercialne narave, v njih pa niso nastopali samo meščanski interesi, ampak tudi drugi, javna sfera se je torej razpršila. A sama njena vseobsegajočost je bila, tako ugotavlja Nancy Fraser, od vedno iluzija, saj je (podobno kot atenska demokracija) temeljila na hegemoniji vladajočega razreda in izključitvi žensk, narejena je bila po meri buržuja, kamor je »naravno« sodil zaradi svoje zmožnosti »javne rabe uma«. Moška argumentativna premoč in osredotočenost na racionalno debato je bila zelo dolgo razumljena absolutno, pri čemer ni bila upoštevana patriarhalna ideologija, ki jo je sploh omogočala. Diferenciacija javne sfere tako obstaja že od njene pojavitve, a je bil del nje utišan ali potisnjen v ilegalo.

Zanimivo pa je, da je v času vzpona novih medijev in interneta, bolj kot bi uspelo manjšinskim glasovom penetrirani v javno sfero, nastalo ničkoliko vzporednih identitetnih politik in z njimi privatnih »javnih« sfer, ki pa so na ta način postale privatna igrišča, varni prostori, zadovoljni s pravico, da obstajajo v mavrici razlik. V tem smislu so se izneverili ideji Hannah Arendt, za katero javni interes nikoli ni le seštevek privatnih interesov. Nasprotno, takoj ko se v igro vmeša privatno, pravi Arendt, tudi če gre za socialne pravice itd., stvar ne more biti več politična. A nasproti tem racionalističnim idealom iz perspektive feminističnih bojev še vedno zagovarjamo geslo, da je privatno politično. In to ne zato, ker gre za boj za pravice partikularne skupine ljudi, torej za privatne interese žensk, ampak ker je pri politiki od nekdaj šlo za privatne interese razreda moških, ki so za doseganje svojih ciljev izkoriščali razred žensk. Zato v tem prispevku, tudi če pišem o eksistenčni in eksistencialni poziciji mlade kritičarke, tega ne razumem (zgolj in samo) kot svoj privatni interes, saj mu botruje cela vrsta sistemskih anomalij, skozi analizo katerih lahko po mojem mnenju dobro, oziroma najboljše, kar zmorem, pokažem na stanje kritike in položaj tistih, ki jo danes tvorimo.

Koncept javnega naj bi zadeval tisto, kar se tiče vseh, čeprav imajo lahko ljudje o stvari različna mnenja. Zato je ta koncept širši od koncepta skupnega, komunalnega, ki predvideva nekakšno vnaprejšnjo enotnost in enoglasnost, poudarjata Cvejič in Vujanović. Čeprav je to javno že od antičnih forumov vprašljivo, saj je vanj vpisan izbris žensk in sužnjev, se je skupaj s pojavom interneta in novih medijev, ki spodbujajo mreženje skozi zelo partikularne interesne skupine in skozi popolnoma individualizirane vsebine, razcefralo na prafaktorje. Poenostavljena participacija skozi splet, posebej spletno komentatorstvo, mehanizme socialnih omrežij, bloganje, vloganje itd. je, namesto da bi uresničila upe demokratizacije pri zadevah javnega interesa, pripeljala do raztreščitve javne sfere na tisočinke interesnih mehurčkov. Tam je virtualno mogoče zadovoljevati vse svoje individualne želje po vsebinah in mreži, kar pa dejansko pripelje do vse večje izolacije od konkretne sredine. Nemogoče je priti do vzpostavitve minimuma javnega. Neobstoj konsenzualizacije zaradi erodirane javne sfere je pripeljal do relativizacije skupnih tem in vrednot – vsakdo, posebej ker je opogumljen z anonimnostjo, meni, da ima končno pravico do svoje besede v sferi, kamor dolgo ni imel vstopa. Vsaka izjava, pa naj temelji na znanju in izkušnjah ali ne, je reducirana na mnenje, izenačeno z vsakim drugim mnenjem, zato javni intelektualci ne nastopajo več kot relevantne figure. Matters of fact v sodobni erodirani javni sferi ne igrajo več nobene vloge, pravi Bruno Latour, matters of concern, ki vzpostavljajo možnost političnega ob predpostavitvi skupnega, pa so redki dogodki. Namesto javnih intelektualcev so se pojavili t. i. influencerji, ki svojo javnost-slavnost upravičujejo s številom všečkov in sledilcev, s kvantitativnim kriterijem velikosti interesnega mehurčka, čemur se vsebine pogosto popolnoma prilagodijo in celo (na skrivaj ali odkrito) integrirajo plačano reklamo in tako potrošniku vsebin porivajo produkte podjetij ob lastnem hkratnem profitu. Vsebin se ne proizvaja več, ker njihovi tvorci še verjamejo v nekakšen koncept resnice, ki se tiče vseh, niti večine, ampak preprosto, ker so všeč čim več ljudem. Takšna postaja tudi selekcija vsebin v javnih občilih, saj morajo zaradi komercialne naravnanosti časopisi, radii, televizija in druga medijska podjetja preživeti na trgu, kjer tekmujejo tudi z internetno brezplačno ponudbo. Ni treba biti zelo dober analitik, da uvidimo, kakšne možnosti ima torej v takem kontekstu s tako erodirano javno sfero nekaj tako marginalnega, kot je (gledališka) kritika.

Da bi gledališka kritika lahko delovala in bila zaznana na radarju funkcionalnega javnega, bi moralo biti najprej tudi gledališče del te javne sfere. Resda je gledališče tista veja umetnosti, ki bolj kot druge z zahtevo dejanske fizične prisotnosti in žive publike simulira zborovanje, a to še ne pomeni, da je kaj bolj javna, da torej zadeva skupne zadeve. Če razmišljamo najprej o tistih teatrih, ki imajo v svojih statutih oznako »javna institucija«, lahko hitro vidimo, da okvir njihovega delovanja pogosto vse prej kot zadeva tisto, kar se tiče vseh. Vse bolj gre za tematsko umikanje v intimo in meščansko slavljenje lepote. Obiskovanje premier je podobno nekdanji salonski dejavnosti. Druženje med premori in ob zakuski je z vsebino predstave nepovezano, reducirano je na pojavljanje, fotografiranje in mreženje, torej ni dosti boljše od selfijaštva, taganje prisotnosti v razrednem mehurčku. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki se trudijo v nasprotni smeri, a so pogosto pri tem tako zagrete, da iz dejstva nasprotovanja ustvarjajo lastno nišo. Pogosto je tako tudi s teatri neodvisne scene – četudi jim nemara pogosto uspe zagrabiti probleme, ki se nas vseh zadevajo, pa domala vsi akterji opažajo, da stvar ni zaznana s kritiškimi radarji, če pa že je, pa sama kritika v erodirani javni sferi ni posondirana. Domala celotna sfera gledališča je neodmevna, potisnjena v nepropustno identiteto scene, ki naj, če že mora, obstaja sama zase, naj bo sama sebi namen. Tako potisnjena ob rob težko mobilizira, posebej še v času varčevanj, ko je umetnost prej kot javno dobro označena kot parazitska veja družbe.

Odgovorimo ob tej kontekstualizaciji trenutnega stanja javne sfere in krhke pozicije umetnosti kot javnega dobrega, ki ni široko pripoznana, najprej na vprašanje modalnosti kritičarkinega profesionalnega življenja. Kaj je smisel kritike v teh novih družbenih okoliščinah? Osnovna odgovornost mlade kritičarke je gotovo vsakokratno odgovarjanje, kako umetnost, ali ožje gledališka umetnost, ali še ožje neodvisna scena in njene posamezne prakse te scene, rezonirajo v t. i. javni sferi oziroma za katere bi bilo dobro, da bi in zakaj. Pri tem pa ji zaradi zgoraj opisane situacije ne moremo pripisati krivde, da se to ne dogaja. Kritičarka tudi ni zastopnica konsenzualnega javnega mnenja o določenem delu, zato je bržkone brezpredmetno, da z njo polemizira vsak anonimni komentator, ki ima pet minut časa in diskreditira njeno delo. Seveda pa je dobro, če odpira javno debato, kar pa je nekaj popolnoma drugega. Kritika ni matter of fact, lahko pa se trudi, da postane matter of concern, javna tema, kar pa je zaradi umeščenosti kritike v margino javnih občil ali v skrite privatne kotičke raznih portalov in blogov skorajda Sizifovo delo. Specifična situacija, v kateri se kritičarka nahaja, je daleč od nekdaj delujoče javne sfere, v kateri je kritikovo mnenje pogosto pospremila polemika in je delovala kot aktivacija občinstva. Kritika je bila nemara včasih zares refleksija, torej posredovanje med umetnino in občinstvom, torej neka družbeno legitimirana vmesna, od obeh skrajnosti ravno prav oddaljena avtonomna pozicija, od koder se je lahko kritik zviška oziral. Danes nima več tovrstne distance in legitimitete, da bi se od nje lahko kaj kam zares zrcalilo. Mislim pa, da ni potrebe po nostalgiji, saj se zdi, da so se sodbe okusa vedno skrivale za racionalnimi argumenti, ogledalo je bilo torej vedno bolj kot ne iluzija. Če so kritike včasih pretendirale po sodbi, absolutnem razsodišču s stališča neke obče resnice in lepote, ima danes smisel pisati samo s kar se da odprtimi kartami glede lastne umeščenosti, ki se ji ni mogoče izogniti. Zahteva opraviti s sodbo, ki jo je podal Gilles Deleuze, je tudi ena izmed osnovnih zahtev mladih kritičark, ki želijo prevrednotiti pozicijo refleksivnega kritika. Opraviti pa je potrebno tudi s krivdo – denimo za spregled dogodka. Kritičarka je žal, prav tako kot marsikateri umetnik, ves čas prekarno na preizkušnji in nima pogojev, da bi lahko neprestano brenčala nad celotno krajino produkcije in odbirala njene najbolj sočne cvetove. To pa ne pomeni, da ne zna diferencirati, v kakšnih pogojih je ta ali oni cvet zrasel. Na to je, tudi zaradi lastne odrinjenosti, še bolj občutljiva.

To ni relativizacija vrednosti kritike in afirmacija njenega vuhmepiševstva. Za kritiko naj še vedno velja kriterij profesionalnosti – šteje torej čas, vložen v študij konteksta, materiala, ogled in zapis. Nenazadnje je to praksa, ki terja zastavitev lastnega imena, ki z vsakim podpisom vključuje lastno umeščenost ter kontekstualizira vse pretekle in prihodnje zapise. Vse to ima večjo vrednost kot stisk všečka in mora biti s primerno mezdo legitimirano in podprto kulturno delo, saj kulturno produkcijo detektira, kontekstualizira in je, ko je to mogoče in potrebno, lahko njena diskurzivna razširitev. V nasprotju z izhodiščem te debate menim, da kritika tako ni nujno refleksija umetnosti v družbi, ampak je danes, če gre vse prav, prej amplifikacija skupnih zadev, ki so umetnost ali se pojavljajo v umetnosti, v (zainteresirani) družbi. Kritika naj, bolj kot da zadovoljuje interes (všečki), zbuja interes (navduševanje, odpiranje vprašanj). Seveda je osnovni pogoj, da ima sama ta interes. Na ta način kritičarka gotovo lahko živi s svojim delom (brez krivde).

Sedaj pa k eksistenci. Kot kritičarke smo pogosto deležne pritiskov posameznih umetnikov in producentov, tudi urednikov, ki od nas terjajo zapise, a pozabljajo, da kritičarka ni promotorka posameznega umetnostnega dela, avtorja ali institucije, niti uredniške politike časopisa. Zaradi preživetja kritičarka občasno tudi stisne zobe in postori to in ono, česar se sicer zaradi tega ali onega razloga ne bi lotila. Včasih je problem sama vidnost določene vsebine, ki gre vedno na račun drugih vsebin, včasih je problem predpisana forma zapisa, ki ne gre z določenim umetniškim delom itd. Tu se interesi modusa življenja, s kakršnim bi se ob pisanju kritike dalo živeti, križajo s samo možnostjo preživetja od kritike.

Zato za konec gratis (ker že presegam predvideno število znakov) navajam izhodišča uredniške politike novega portala, ki odgovarja zgoraj navedenim okoliščinam. To je torej osnutek (upam, da) preživetvenega načrta:

 

  1. Internetni portali niso na isti način javni kot naj bi bila javna občila, torej široko dostopni pretežnemu delu javnosti, tudi naključnim odjemalcem, ne le zaključenemu interesnemu mehurčku. A nekdo bo, čeprav ob privatni pobudi, moral prevzeti odgovornost in ohraniti vsaj nekatere dele propadajoče javne sfere.
  2. Pokrivanje bi bilo na portalu vsem, ki bi se na ta način prepoznali kot (neodvisna) scena, zagotovljeno, a brez zagotovila, kakšno bi bilo (kar je značilno za PR). Da pa bi se vseeno izognili tega ali onega razloga, ki spravlja v navzkrižje kritičarkine eksistenčne in eksistencialne pogoje, bi portal nudil delo kar najbolj raznolikim pišočim posameznicam in posameznikom ter spodbujal iznajdevanje kar najrazličnejših formatov pisave, ki bi se prilagajali fazi, tipu in vsebini umetniške produkcije.
  3. Financiranje delovanja portala najbrž ne bo mogoče (zgolj) z javnimi sredstvi, zato bomo poskušali iz same scene sestaviti novo malo javnost iz producentov, ki bi portal prepoznali kot skupno dobro in bi ga bili na neki točki pripravljeni s prispevkom podpreti. Portal bi moral biti prepoznan kot nekaj, kar se tiče vseh (na sceni).
  4. Dostopnost bo takojšnja za že zainteresirano javnost, a bo s sodelovanjem IT strokovnjakov poskušala prebiti zaprtost interesnega mehurčka.

O avtorju. Pia Brezavšček je, sodeč po ajpesu, samozaposlena v kulturi, kritičarka/recenzentka in teatrologinja. Sodeč po emšu je (razen za nekatere razpise) mlada kritičarka. Sodeč po statusu je večna (doktorska) študentka. Sodeč po opravljeni ženski dolžnosti skrbi za nataliteteto je nadpovprečna. Sodeč po trenutni okupaciji je amaterska snovalka strategij preživetja (na sceni). Sodeč po planu B bo kmalu živela nekje v Južni Afriki.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • V središču si vedno ti sam

    Andrej Hočevar

    Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

  • Igra vlog

    Dinko Kreho

    Boriti se moramo za drugačno razumevanje literarnega polja, za koncept kulturne proizvodnje, ki se odmika od paradigme hierarhiziranega prostora.