Dvoumnost in ponižnost

Prispevek z mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike 2017

Timo Brandt

V najnovejši zbirki nemškega pesnika Dursa Grünbeina piše: »Naše navade so, ki nas ubijajo.« Če odmislimo, da bi rek lahko služil tudi kot dober opomnik za družbeno-politično sodobnost, se v tem aforizmu izraža nekaj, kar bi označil kot ključni del ideje, ki po mojem stoji za literarno kritiko.

Kaj kritika sploh predstavlja? Komentar? Ugovor? Dokazilo kvalitete? Razlago, obnovo? V sebi se kar naježim, takoj ko kdo reče, da bi kritika morala biti jasen za ali proti, da bi morala delo raztrgati ali hvaliti. Seveda je lahko kritika učinkovito sredstvo, s katerim kritik literarno delo po svoji presoji povzdiguje na domnevno pripadajoče mu mesto, prav tako pa lahko tudi razblini njegovo lažno slavo. Toda če bi šlo samo za to, ne bi imel pravega veselja redno pisati kritike. Redko namreč preberem knjigo, ki bi me zares razjezila, in še redkeje takšno, ki bi me popolnoma navdušila ali prevzela.

Kaj me torej vodi k temu, da pišem o literaturi, svojem osebnem srečanju s knjigo, tem doživetju, da ga ubesedim in vanj vrtam? Odgovor je po mojem zelo preprost: iz besedila, ki ubeseduje soočenje človeškega bitja z literarnim delom, lahko nekaj zraste nekaj več, v njem se zgodi nekaj, kar ima svojo lastno dimenzijo, lastno lepoto.

Knjigi, ki jo obravnavam, se moram približati, in tako se mi v obravnavi približa tudi sama; moram jo spustiti bliže in razdelati posamezne vidike, strukture, metaravni idr., razkriti tisto nevidno, čarobno ogrodje besedila, ki ponavadi ostaja prikrito. Tako se izvrši srečanje.

Literarna kritika torej ni komentar k besedilu, temveč v najboljšem primeru zapisnik postopka, srečanja. Ne gre za to, kaj oz. kakšna neka knjiga je. Tega ne more reči nihče. Je Flaubertova Madame Bovary knjiga o naivni ženski, dekadentni, nehvaležni sanjački ali knjiga o posebni duši, razcepljenemu bitju? Obe različici držita, za obe se lahko najde dokaze, kar je tudi lepota umetnosti, da se namreč v najboljšem primeru ne ukvarja zgolj z enim ali drugim, temveč z dilemo, netočnostjo in globino našega obstoja, ter načne in predstavi dvoumnost v vseh dejanskostih. Ne gre torej za to, kaj knjiga je ali ni. Temveč kako deluje. Iz kritike naj bi postalo popolnoma jasno, kako se z literaturo srečamo, kaj z nami počne in kako. In ker je umetnost dvoumna, bi bilo dobro, da bi takšna bila tudi kritika, kolikor je le mogoče.

Vem, tukaj stopam na tanek led. Ne zavzemam se za kritiko, ki bi bila vedno nežna, za kritiko, ki bi se ne opredelila. Kritika mora biti odločna, ali pa ni zanimiva. Toda vedno potrebuje tudi: ponižnost. Ponižnost pred delom, ki ne pripada zgolj kritiku, temveč vsakomur, ki ima do njega dostop. Umetniki_ce na svojih stvaritvah pogosto delajo dneve, mesece in leta, in ker sem tudi sam pesnik, lahko to z gotovostjo potrdim. Seveda trud sam po sebi še ni znak kvalitete. Prav tako se tu torej ne zavzemam niti za kritiko, ki bi zagovarjala hvalo zgolj zaradi vloženega truda. Zdi pa se mi, da se je treba truda, vloženega v delo, nujno zavedati in da se ga ne sme zapostavljati na račun lastnega okusa ali lastnih estetskih stališč; kritik si naj prizadeva vsak korak narediti premišljeno in predvsem tako, da ne pleza preveč po hrbtih drugih.

Kajti ob vsej predanosti, ki jo zmorem zbrati za svoje kritiško delo, se vsaj nečesa vedno zavedam: literarna kritika je razkošje. Ni nujna, je del kulturnega obrata, ki sicer v določenih primerih morda res dela na preiskovanju človeka in razvoju literarnega potenciala, veliko bolj pa ga sestavljajo navada, oholost, razvedrilo in zabava, denar in moč, show in blišč. Avtor teh vrstic ni tukaj seveda nobena izjema.

Pri čemer: čeprav kritika torej ni potrebna, me vsekakor veseli, da kljub temu obstaja in se mi iz že omenjenih razlogov zdi tudi pomembna. Jasno mi je, da moj esej deluje kot napotek, kot manifest: češ, tako in tako je prav! Tega vtisa sicer ne nameravam zanikati, vendar pa mi gre pravzaprav zgolj za to, pokazati (in se ubraniti pred vsem, kar gre v drugo smer), kaj dojemam kot jedro literarne kritike, okoli katerega krožijo vse njene druge možnosti. Ponavljam: srečanje človeka in knjige. Čarobno dejanje. Dejanje, v katerega verjamem, ker me vedno znova preseneti. In kar se zgodi v tem odnosu, kar se preneša po teh kanalih, med bralcem in knjigo, poskušam v vsaki novi kritiki vedno znova dojeti, razdelati, utemeljiti.

Nekateri kritiki menijo, da bi se v literarni kritiki morali ukvarjati z literarno politiko, nemara celo z družbeno kritiko. Tu želim biti previden in te ideje ne popolnoma zanikati. Verjamem pa, da  pri vprašanjih o umetnosti ni posebej koristno zavzemati enoznačne politične drže, saj se s tem, po mojem mnenju, izpridi ravno tisto, na kar mislim, ko govorim o dvoumnosti v umetnosti, torej tisti prostor, v katerem lahko govorimo o življenju in eksistenci, ne da bi bili rabelj ali žrtev. Gottfried Benn je v enem svojih slavnih govorov rekel: »Poezija sveta ne izboljša, temveč naredi nekaj mnogo bolj odločilnega: spremeni ga.« Poprej sem temu izreku vehementno nasprotoval, brez utemeljitev, zato pa z vznesenostjo. A vmes sem spoznal, da v njem tiči globlja resnica, ki se pokaže, če se ne osredotočamo tako zelo na dihotomijo dobrega in zlega, ki je tukaj vsebovana, temveč spoznamo, da Benn poeziji noče odrekati njenega pozitivnega delovanja, le postavi jo izven takšnih opredelitev. Umetnine niso orodja dobrega ali zla, so ogledala in okna, dopolnila nečesa, kar pravzaprav ne bi potrebovalo dopolnitve, če ne bi bilo neznosnosti neizmakljivega, enostranskega, ki je določeno v postopkih resničnosti. Literatura vlada s svojim odprtim prostorom, svojimi obrazi, s svojimi majhnimi nemogočnostmi, s svojimi, kakor je rekel Goethe, »zelo resnimi šalami« o tej neznosnosti. Bodimo pošteni: primati smo, ki vedo, da bodo umrli, in od vseh drugih poznanih oblik življenja se razlikujemo zgolj po tem, da si pripovedujemo zgodbe o nas samih, v njih polagamo upanje in svarilo, uteho in prekletstvo, srečo in žar in kri.

Ti prostori, ki jih literatura lahko ustvari – sedaj se bom, oprostite, izrazil nekoliko pretirano – so zame nedotakljivi, sveti. Ko pišem o literaturi, poskušam govoriti o teh prostorih ali o njihovi odsotnosti. In če sedaj stojim v teh prostorih in bi jih želel za neko mnenje ali debato instrumentalizirati, bi moral z veliko verjetnosto dele besedila utajiti, del pohištva odstraniti. Nobeno dobro delo ni namreč usmerjeno zgolj v eno smer, ne cilja zgolj na en vidik. Tudi sam sem dela postavljal v kontekste in pisal o tem, kako dobro obdelujejo določeno temo. Vendar bi se vedno branil proti temu, da bi se skrčila na en sam vidik. Pri čemer nisem povsem prepričan: ali niso ti prostori umetnosti, prostori onstran črnega in belega, vedno že izprijeni? Če je tako, jih vsaj ne bi hotel še dodatno izpriditi.

Sedaj pa moram omeniti še nekaj, čemur sem se dovolj dolgo izogibal – izjavo Dursa Grünbeina: »Naše navade so, ki nas ubijajo.« Na začetku sem rekel, da je ta izjava pomembna za moje razumevanje kritike, in vendar se do zdaj k njej nisem več vračal. To sem želel prihraniti za konec.

Ob vsem, kar sem že povedal, kritika, preprosto povedano, zmore še nekaj: dekodirati in ponovno kodirati. Literarna kritika je ne nazadnje tudi razmislek, komentar h knjigi, duhu časa; pred bralce postavi njihove navade, njihovo recepcijo; ideje se razbijejo, razširijo in obogatijo z novimi perspektivami. Ali to ne nasprotuje temu, kar sem prej na dolgo in široko razvijal? Ne, saj mi je pomembno, da ti komentarji niso zgolj nekaj izumetničenega, samonanašalnega, obtožujočega, polemizirajočega, političarskega ali enostransko govoričenje. Tega ne potrebujemo ne v umetnosti, še manj pa v literarni kritiki.

Spomnim naj na dialog iz Fausta, ki se glasi:

Način! Pri lutkah si še pomagaš z njim.
Gospod magister, v roke moč!
Kaj bi kot norec le zvončkljal!
Dobrota, bratovstvo in kot nekoč
ljubezen ne govorijo prav?
Če res imate kaj povedati,
je treba na besedo gledati?
Vsi govori, ki se tako blešče
in z njimi belite neslano juho,
so pusti, kakor veter sred meglé
jesensko vleče skozi listje suho.

O Bog, umetnost brez mej
in kratko naše življenje!
Čeprav skrbim za kritično mišljenje,
me večkrat strah je ob misli tej.
Kako je težko orodje doseči,
ki z njim do virov prodreš,
a še preden na pol poti dospeš,
že moraš, uboga para, izpreči.

Prevedel Janko Moder

Prevedel Jure Kapun

O avtorju. Timo Brandt (1992) se je rodil v Düsseldorfu. Od leta 2014 študira jezikovne študije na Dunaju. Od leta 2015 je eden od urednikov pri Jenny. Od leta 2016 piše kritike za fixpoetry.com, signaturen-magazin.de in nekaj drugih revij. Poezijo in eseje je objavil v revijah Bella Triste, Still, Matamorphosen, Seitenstechen in nekaj antologijah. Leta 2017 je izšel njegov pesniški … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

Izdelava: Pika vejica