Drama prvega scenarija

Žiga Valetič

»Če ti ta verzija ne bo všeč, me lahko tudi ustreliš,« sem rekel režiserju Mihi Knificu na portoroški obali, ko sva si med Festivalom slovenskega filma vzela popoldne za pogovor o tem, kako naj scenarij zasukava v pravo smer. Bizarno … Ustreliš! V letu in pol sem napisal več kot petnajst predelav, zadnjo noč pa sem skoraj do jutra sestavljal nov sinopsis. Téma: druga priložnost v ljubezni. Miha je pol ure mirno poslušal moje branje, na koncu pa mirno rekel, da mu ni všeč. Glede razvoja scenarija sem bil precej obupan, zato sem tudi likom iz zgodbe dodajal vse bolj temačne motive. Z zgodbo sem se znašel sredi »razvojnega pekla«.

Evreka, prvič!

V začetku januarja sem ugotovil, da je TV Slovenija objavila redni anonimni razpis za scenarije igranih celovečercev (ca. 90 minut) in TV-iger (ca. 50 minut). V zimskem času, ko kmalu pade mrak, sta Ana in najina petmesečna hčerka hodili spat nekoliko bolj zgodaj in prešinilo me je, da bi mi, če bi se v večernih urah posvetil pisanju, do aprila morda celo uspelo napisati scenarij.

Vračal sem se s četrte seanse intervjujev z Neisho, s katero sem v tistem času hotel napisati knjigo z naslovom Neisha: Intervju, toda s pevko, ki je tri leta pred tem pela na najini poroki, sem se začel vrteti v istem krogu. Ni bilo lahko. Punci in njenemu menedžerju sem sam predlagal pisanje knjige in Petrolovi džamboti, na katerih se je na lepem pojavil njen obraz, so me strahovito odbili. V pogovorih se je Neisha odprla, bila je sijajna, ampak življenjske in strokovne zanimivosti, ki jih je delila z mano, so po treh srečanjih nekako pojenjale. Oba sva bila v zadregi. Dobro sva se razumela, ampak materiala je bilo premalo in vprašanje prodajanja velikega pop talenta naftni industriji je v moji glavi napelo nov lok. Projekt sem moral zamrzniti, ampak sem se hkrati počutil kot težak, ki stvari mogoče zapleta v točki, kjer ne bi bilo treba. Posneto gradivo sem shranil in predlagal, da z delom nadaljujeva čez nekaj let, s čimer bi knjiga pridobila na kilometrini, na distanci, na tehtnosti, na izkušnjah … Njenih in, navsezadnje, tudi mojih.

Z Neisho sva vzpostavila iskrivo delovno kemijo, ki se mora obvezno pretakati med kreativno sodelujočimi; med ljudmi mora teči ljubezen, prelivati se mora in vijugati, tako narekuje eros kolektivne ustvarjalnosti – pogoj za nastanek spodobnih izdelkov kulturno-umetniške narave. Ko sem se po četrti seansi vozil domov, sem doživel tisti evreka-trenutek, ki ga moram doživeti vsakič, preden se lotim pisanja zgodbe v takšni ali drugačni obliki (humoreska, roman, scenarij). Odločil sem se, da bom napisal TV-igro o tem, kako se v umetniški koloniji na Krasu bežno zaljubita pisatelj in striparka, ki imata vsak svojega partnerja, vendar tiho skleneta, da zaradi korektnosti do partnerjev ne bosta prestopila meje, ki bi ju odpeljala v nezvestobo; osebno mi povsem zadostuje, da se ljubezen pretaka skozi presečni kreativni material in da se tudi v primeru pozitivne simpatičnosti ne zvede na telesno ali čustveno raven … ljubezen kot temelj človečnosti, torej. Malce nenavadna, ne pretirano filmična, pa vseeno dovolj intimistična drama o mladih ljudeh, o iskanju trajne partnerske zveze, o »spopadanju generacije tridesetletnikov z neperspektivno prihodnostjo« – skozi odnose. Zaljubljenca ne prestopita telesnih meja, zato pa ona prestopi kreativno mejo in iz novega romana, ki ga snuje pisatelj, skrivoma začne delati strip. Ko odide, mu na mizi pusti narisan izdelek. Naslov: Vzela bi le zgodbo.

Najbolj depresivne večere v letu, od januarja do marca, ko človeku ne ostane drugega, kot da si ogleda nominirance za ameriške filmske nagrade, sem si torej popestril s pisanjem prvega scenarija in ga uspel dokončati v roku. V jutru, ko naj bi bili objavljeni rezultati – zunaj je že cvetel mesec maj – sem vstal ob petih in z ekstatičnim veseljem oznanil vesoljnemu Facebooku, da mi je očitno uspelo plasirati svoj prvi scenarij na nacionalno televizijo. To so pač sanje, sem bil prepričan: nekomu je bila zgodba dovolj všeč, celo odkupili jo bodo! Tajništvo igranega programa sem začel nadlegovati, še preden je kdo prišel v službo in se v nekaj dneh dobil z glavnim urednikom Janijem Virkom. Izrazil je, da bi bilo dobro razširiti zgodbo na celovečerni format, zaradi česar sem se počutil kot v sedmih nebesih, toda pot v pekel se je šele začela …

Ne naprej ne nazaj

Seveda zgodba o tem, kako se med dvema človekoma, ki se privlačita, ne zgodi veliko oprijemljivega, ne more biti atraktivna več kakor petdeset minut. Z dramaturgom Andrejem Vajevcem sva se dobila enkrat, dvakrat, trikrat, moje poletno pisanje se je zavleklo v jesen. Ugotovil sem, da minimalističnega zapleta ne bom mogel zgolj »raztegniti« na celovečerno dolžino, zato je bilo treba dodajati nove elemente. Ampak ob spremembah sem nenehno izgubljal nit, sporočilo zgodbe ni bilo več moje, ni bilo tisto, ki sem ga želel posredovati. Ob Andrejevem branju in komentiranju sem pisal verzijo za verzijo in vsakokrat spreminjal zaplete, like, dialoge, motive.

Isto poletje sem spoznal režiserja Vojka Anzeljca, strokovnjaka za rom-kom. Spoprijateljila sva se. V branje sem mu ponudil šesto ali sedmo različico scenarija in prisluhnil oceni. Nikoli nisem gojil želje, da bi režiral igrani film (scenaristika se mi zdi dovolj velik zalogaj sam po sebi), kaj šele, da bi igral v njem, toda pogled režiserja je za scenarij lahko dragocen. Na nekaterih mestih sem se premaknil za nekaj centimetrov, nekaj stvari je dobilo bolj jasen obris. Čeprav sem pisal naprej, pravega zadovoljstva in prepričanja v zgodbo nisem znal ujeti, premise enostavno ni bilo (več). Obrnilo se je koledarsko leto in s svojimi verzijami sem se že valjal v dvomestnih številkah. Obupal je tudi Andrej, ki so mu moje pisarije gledale iz ušes: »Tole bom podpisal, ampak nisem povsem zadovoljen.« Hja, ni bil edini …

Nikoli si ne bi mislil, da je pisanje scenarija lahko tako zahtevno in v resnici sem presenetil samega sebe, da sem na razpis poslal ljubezensko zgodbo. Prej bi pričakoval, da bo moj prvi scenarij politično-birokratska komedija ali na primer drama o človeku, ki se izmota iz krempljev depresije. V ljubezni imamo ljudje sila raznolike izkušnje in moja romantična preteklost – v nasprotju z ustaljeno sedanjostjo – se mi je v tem smislu zdela preveč zapletena, da bi lahko črpal iz nje. Kako vendar naj v film predelam naslednje izkušnje: kot otrok sem bil pretirano seksualno bitje, nato sem imel do svojega osemnajstega leta kakšnih dvajset simpatij, nakar sem spoznal »pravo dekle«, vendar sem bil pri devetnajstih sokriv za prometno nesrečo, kjer je umrl moj dobri prijatelj; pol leta zatem sem začel doživljati hude depresije, zaradi česar sem »pravo dekle« in drugo okolico odrinil stran od sebe, začel potovati in delati (za študij nisem bil sposoben), se ukvarjati z duhovnostjo, se sredi uničujoče bipolarnosti nesmrtno zaljubil in vse skupaj komaj preživel, šel skozi mučno osebno preobrazbo, katere del je bila tudi odločitev, da svojih prihodnjih partnerk ne bom nikoli varal, nakar sem začel verjeti, da zveza ne more zares trajati, če se začne z noro zaljubljenostjo, zato sem pristal v medli desetletni zvezi z žensko, preveč različno in morda celo preveč starejšo od mene, po klavrnem zaključku prvega zakona pa spoznal Ano in doživel nekaj, kar sem mislil, da zame nikoli ne bo mogoče – dobil sem novo priložnost v zaljubljenosti in ljubezni, za nameček pa se nama je rodila Zara … Dovolj gradiva za tri nadaljevanke!

Druga priložnost

O ljubezni nisem imel kaj pametnega povedati, saj sem pri tem, da sem v življenju našel Ano, dejansko imel več sreče kot pameti. V vmesnem času sem začel pisati povsem nov scenarij, za katerega nam je mednarodno uveljavljeni strokovnjak za scenarije Miguel Machalski na delavnici v okviru Festivala slovenskega filma dal zelo pozitivno mnenje, istočasno pa je producenta in mene opozoril, da morava precej zgodaj – torej po prvi ali drugi verziji scenarija – v delo vključiti režiserja oz. režiserko. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko me je na začetku naslednjega poletja poklical urednik igranega programa z novico, da je zadnjo verzijo televizijskega scenarija prebral režiser Miha Knific in bi ga zanimalo film tudi posneti.

Tisto poletje sem od 20. junija do 20. avgusta obnavljal domačo hišo na Brezovici pri Ljubljani. Z Ano sva vzela kredit in obnovila streho, fasado, ogrevanje in okna – zase in za moja starša, ki živita v pritličju pod nami. Dva meseca sem garal po šestnajst ur dnevno, v tem času je osrednja Slovenija doživela vsega en dan z dežjem in nalivom – ravno takrat, ko je bila streha odkrita. Med zidarsko norišnico peklensko vročega avgusta sva se z Mihom dobila dvakrat za nekaj ur in se pogovarjala o zgodbi. Začutila sva svobodo, da res lahko narediva nekaj svežega, in čeprav najprej nisva prišla do nobenih konkretnih zaključkov, sva v tistih uricah počasi začela »brati drug drugega«. Nobenega dvoma ni bilo, da bo glavni lik v filmu moški, toda če bo prevpraševal mlado moškost v današnji dobi, bo to lahko naredil le s pomočjo močnih in jasno razdelanih ženskih likov. Nastavki sploh niso bili slabi.

V zadnji fazi, dokler sem se še oklepal svoje verzije, sem hotel zgodbo podkrepiti s predzgodbo, ki bi na mojih likih pustila sledi bolečine ali celo tragedije. Toda portoroški poskus »poglobitve« zgodbe se na srečo ni obnesel, ker je imel Miha, ko je na obali prisluhnil novemu mračnemu scenosledu, v mislih že precej bistro sliko filma. To sliko je bilo treba le še prenesti v scenaristični jezik in jo izbrusiti.

Takoj po festivalu sva začela pisati skupno verzijo. Za dva tedna sva se zaprla v Mihov studio. Vzela sva staro ogrodje, vzela sva obstoječe like in razmerja, ampak to, kar se ima zares zgoditi med njimi, se je na sveže izkristaliziralo pred najinimi očmi. Imelo je rep in glavo, vendar še nisva natanko vedela, kakšna bo končna podoba zveri. (Miha je po izobrazbi kipar, zato metafora ni naključna.) Jasno pa je tudi postalo, da zanj vse skupaj ni bilo prvič, tako kot je bilo zame. Posnel je že nekaj filmov, med drugim Lovca oblakov (kratko apokaliptično fresko) in Noč s celovečerno minutažo in že je delal na scenarijih, medtem ko je bilo moje učenje na živem projektu – brez predhodnega uvajanja, izobraževanja in testiranja stvari – precej naporno. In če sem kaj hotel doseči s tem scenarijem, sem hotel doseči samo to, da mi bo film na koncu všeč in da se mi glede zadovoljstva ne bo treba pretvarjati pred nikomer.

Do točke, ko sva se lotila skupnega dela, je bilo jasno vsaj to, da bo zgodba govorila o »drugi priložnosti v ljubezni«. Ustrezalo je obema. O ljubezni je bilo posnetih na tisoče filmov in nobeden od naju ne bi želel posnemati nobenega od njih. Ko pišeš nov scenarij, se tudi zaradi orientacije, česa ne smeš ponavljati, vračaš k referencam iz filmske preteklosti. V zraku je bila ideja, da je treba bolj natančno konkretizirati žanr zgodbe, toda ta je bil zame nedvoumen: romantična komična drama. Tovrstne filme rad pogledam, a kaj, ko naj bi scenaristi in scenaristke včasih bolje pisali v žanrih, v katerih sami ne uživajo tako izrazito. Reference, ki sva jih vlekla iz rokavov, so bile raznolike in med seboj precej nepovezane: Ljubimki (Two Lovers), Pokaži mi ljubezen (Fucking Amal), Stranpota (Sideways), Frances Ha in, vsaj kar se mene tiče, serija Punce (Girls). Ljubezenska melodrama ima v izhodišču dve težavi: ni niti lahkotna romantična komedija niti ne gre za povsem resno dramo. Nekaj vmesnega je – skrajno spolzek teren, na katerem te hitro odnese v resnobno solzavost ali v kvazi-smešno plitkost; samemu sebi ne bi oprostil ne enega ne drugega zdrsa. Z Mihom sva se zavedala, da bo končna zgodba delovala zelo preprosto, da pa bo morala biti takšna samo na površju. Ozadja bo treba natančno razdelati.

Najsi bo še tako eterična, se ljubezen ne zna izogniti družbenim odnosom – ne glede na to, kako apolitična se zdi na prvi pogled. Zvečer, pred spanjem, so se pojavljala nova vprašanja, najmočnejše je bilo, do katere mere naj v film vključimo tenzije v slovenski družbi. Nekaj tega sva v zgodbo zajela, nato pa so se naslednjo zimo zgodili veliki protesti in na lepem se je družbena klima spet malce spremenila.

Scenaristično vedo sem do tistega trenutka že preučeval kot stroko, v kateri želim delovati v prihodnje. Razumel in upošteval sem vse več in več vidikov scenarističnega pisanja, zato sem zagovarjal, da če v filmu govorimo o (ne)zmožnostih neke generacije in o spremenjenem svetu, se mora to jasno odražati na karakterizaciji likov (kaj počnejo, s čim se ukvarjajo). Razmisleki in pogovori v zvezi s tem so potekali do zadnje verzije scenarija, ki sva jo oddala leto in pol po tistem, ko sva se lotila skupnega pisanja. Tik pred snemanjem se je Miha odločil, da bo – tudi zaradi izrazitih socialnih negotovosti – elemente, ki najine like vežejo na družbeno stvarnost, porezal in da bo zgodbo povedal izključno skozi medčloveške odnose. Groba montaža filma, ki sem jo videl štiri leta in pol po oddaji scenarija na razpis, je potrdila, da je imel prav, ko je to storil, čeprav se je s tem odmaknil od nekaterih scenarističnih »pravil« (pravila lahko kršimo, če vemo, katera so in zakaj to počnemo).

Evreka, drugič!

Končno so s televizije sporočili, da je čas za akcijo. Snemanje so prelagali iz leta v leto in tudi scenarij je med razvojem zamenjal ničkoliko naslovov; eden od njih je bil Liga prvakov. S triletno hčerko sem bil ravno na bazenu, ko me je Miha poklical z novim predlogom: Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Bližal se je rok, treba se je bilo odločiti. Zvenelo je simpatično, čeprav sem bil v naglici, saj se je Zara ravno pokakala v plavalno pleničko – prvič in nikoli kasneje. Prva klapa je padla avgusta 2014.

Snemalne lokacije sem obiskal dvakrat in se držal ob strani. Na kratko sem izmenjal nekaj besed z igralci ali s člani ekipe, zares pa so me sprejeli medse šele na zaključnem žuru v izolskem Gaviolliju, ko sem jim dve uri vrtel divjaško plesno glasbo. In koordinatorko produkcije Simono sem prosil, da mi je za spomin prihranila vezano Režijsko razdelavo.

Po tej izkušnji in med njo sem s snovanjem in pisanjem scenarijev nadaljeval. V misli in v zvezke sem si manično beležil potencialne zgodbe za nadaljevanke in filme, TV-serije sem začel gledati s scenarističnega zornega kota in o nadaljevankah začel tudi pisati članke. Prišel sem v stik z nekaterimi producenti ter režiserji/režiserkami, celo poiskali so me. Prijavljati sem se začel na razpise, se oborožil z goro literature in na svoje stroške obiskal Londonski scenaristični festival.

Nato se je zgodilo. Ko je bil moj prvi film že posnet in pripravljen na montažo, se je kot veliko večji od kateregakoli honorarja za projekt ali katerekoli nagrade nadme zgrnil občutek, da sam pri sebi končno vem, kaj je to filmski scenarij! Neskončno drobnih razumevanj, ki sem si jih pridobil po težkih korakih, se je nekega dne spojilo v celovito razumevanje prepletenosti premise (poante, sporočila), motivacije glavnega lika, njegove/njene poti, preprek, vloge antagonistov, konfliktov, vhodov, izhodov, dialogov, karakterizacije (življenjskega ozadja), zapleta, vrhunca, razrešitve in prvin, po katerih se filmski scenarij razlikuje od romana ali gledališke drame. Podobno občutku ob zaključeni diplomi, pa tudi trajalo je enako dolgo.

Vzporedno s slapom vednosti pa človeka v takšnih trenutkih preplavi tudi sramotno spoznanje, da si v nekaterih interakcijah, besedah in dejanjih sodelavcem razgalil svojo nevednost, neukost in celo blef! Ampak če se lahko česa naučimo od čudaških Američanov, je to verjetno princip fake it ’till you make it: kdor se ne spusti v tunel, ne more uzreti druge strani; če sadja ne poskusiš, ne veš, kakšnega okusa je; ali, kot je rekel Johnny Cash: »Graditi moraš na neuspehu. Uporabiti ga moraš kot tlakovec na svoji poti. Ne skušaj pozabiti napak, vseeno pa naj ti ne pomenijo preveč. Naj ti ne jemljejo energije, časa in prostora.« Grenko-sladki klišé, ki se ga v življenju nikakor ne znam znebiti …

 

* * *

 

(Film Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo bo premierno predstavljen na Festivalu slovenskega filma 2015)

O avtorju. Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, publicist in grafični oblikovalec. Med leti 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije. Publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti za Poglede, revijo Bukla, revijo Ekran, spletni Odzven ter revijo Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu ter o časopisu Pavliha, dejaven pa je tudi kot scenarist za igrane filme (Stvari, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čakanje na rezultate

    Žiga Valetič

    Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo.

  • Izkušnja Scenarnice ali neznanje je slaba bližnjica

    Žiga Valetič

    Vsi prikimavamo, ko nanese vprašanje na pomanjkanje scenarističnih veščin v slovenskem filmsko-televizijskem prostoru, ampak po vsem kimanju se zgodi in spremeni bore malo. Zakaj je tako? Ker vemo le, kaj … →

  • Oblast ekscesne družine

    Žiga Valetič

    Dominacija TV-serij, 2.0 Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je … →

Izdelava: Pika vejica