Domača vzgoja ali kako na festivalu napolniti dvorano 

Mirko Božić

Literarni festivali so danes kombinacija uživanja, nuje in mreženja. Pomanjkanje celovite dolgoročne kulturne politike v državah nekdanje Jugoslavije je porajalo številne festivale manjšega in večjega formata, ki pred domačim občinstvom na enem mestu zberejo niz tujih in domačih avtorjev ter tako poskušajo v nekaj dneh kompenzirati umanjkanje celoletne ponudbe knjižnih vsebin v svojem okolju. 

V preteklih letih je to postal najbolj priljubljen način privabljanja javnosti z namenom povečanja prodaje gostujočih avtorjev, promocije bralne kulture in sploh organizacije česarkoli, kar bi malo razburkalo prevladujočo kloako, v katero je zabredla sodobna urbana kultura, ki so jo osmrtnice in trači odrinili na rob časopisov, v rezervate specializiranih televizijskih kanalov, ki po načelu živalskega vrta v ograjenem prostoru kažejo vse, kar kakovostnega in zanimivega ponujata sodobna umetnost in književnost, da bi ljudi, izpostavljene standardnemu televizijskemu programu, zaščitili pred intelektualno zahtevno vsebino, ki terja vsaj minimalno dojemanje.

Kultura je pri nas izgubila precejšen del občinstva, ker je po vojni prišlo do spremembe strukture prebivalstva, ko se je v mesta preselilo veliko ljudi s podeželja in izpodjedlo kulturne ustanove, saj jih niso pretirano zanimale, kajti v svojih formativnih letih mnogi niso živeli v kulturno spodbudnem okolju. Vse se namreč začne z najpreprostejšo domačo vzgojo. Ne da bi na druge gledal zviška ali jih obsojal, moram reči, da je povprečni potrošnik družbenih vsebin danes akulturen, literarno omejen na tiskovine, kot so Sportske novosti, za bolj prefinjene stvari pa se zanima le, če je njihov protagonist nekdo, s komer je v neposrednem krvnem sorodstvu. Evropska unija je celo zasnovala posebne subvencionirane programe za vzgojo občinstva, kar kaže na to, da je prav prizadevanje za osveščanje in pritegnitev občinstva več kot potrebno v kulturnem sektorju, ki se težko privaja na tržno tekmo za medijski prostor, v kateri je primoran sodelovati, kajti dandanes so zanimanje opazovalca zmožne vzbuditi le agresivne kampanje tipa »s pestjo v glavo«. S tem kulturni marketing sicer zvedemo na isto raven kot telefonske tarife in pivo, a se je od njih mogoče tudi veliko naučiti – multiaktivnosti na vseh nivojih digitalne in medijske komunikacije; časopisi, plakati, Facebook, Instagram idr. Vsako življenjsko obdobje terja drugačen marketinški pristop, česar se mora naš kulturni sektor šele naučiti. 

Zato lahko rečemo, da je problem večplasten, na eni strani odnos sistema do kulturnih strategij, na drugi pa nerazvitost občinstva in zastarel, neučinkovit pristop h kulturnemu marketingu. Da bi se to spremenilo, se moramo vrniti tja, kjer se vse začne, k izobraževanju. Na Danskem poznajo nekaj, kar se imenuje »košarica kulture«, program, ki v sklopu učnega procesa za vsakega otroka predvideva obvezne kulturne vsebine, prilagojene njegovi starosti. Otroci so tako že od začetka izpostavljeni takim vsebinam, in povsem logično lahko domnevamo, da bodo posledično nekaterih izmed njih tudi v odrasli dobi negovali naklonjenost kulturi in umetnosti. Tako se oblikuje mestni srednji sloj, ki je nosilec gledaliških, literarnih in drugih programov – sloj, ki prihaja z zanosom podpore. To je poseben pojav t. i. solidarnega občinstva, ki zlasti v manjših skupnostih tako rekoč iz protesta konzumira vsebine, ki kljubujejo prevladujočemu malomeščanskemu kiču. Ta tip občinstva klasične analize običajno spregledujejo, čeprav je pogosto jeziček na tehtnici, ki uspešen projekt ločuje od neuspešnega.

Dober primer takega uspešnega projekta je francoski festival Voix Vives, ki že 20 let poteka v francoskem Setu. Deset dni, kar je vsekakor predolgo za festival, še posebej s tako zgoščenim programom, na več kot dvajsetih lokacijah potekajo branja in glasbeni dogodki, v mestu z vsega štirideset tisoč prebivalci, ki pa občinstvo vseeno uspe pritegniti na večino dogodkov. In če imate na seznamu gostov več kot sto imen, je to že samo po sebi impresivno. Kot udeleženec letošnje izdaje festivala sem opazil nekaj dejavnikov, zaradi katerih ima ta projekt tako dolgo in uspešno tradicijo. Ekipo sestavlja skupina ljudi, v kateri je vsak zadolžen za točno določene stvari in ima izdelan načrt dogodkov in informacij za vsakega gosta v programu. Marketing je izvrstno domišljen, finančno konstrukcijo pa so podprli vsi, od najvišjih državnih do lokalnih oblasti. Vsak gostujoči avtor je preveden v francoščino, prevode preberejo profesionalni igralci, ob spremljavi glasbenikov in moderatorjev. Programi potekajo na najbolj neverjetnih lokacijah, od razgledne točke nad mestom do čolnov, ki plujejo po mestnem kanalu, polni občinstva, ki posluša avtorja, ki recitira, ob vinu in rogljičkih za posladek. Zaključne prireditve v mestnem parku se je udeležilo več sto ljudi, medtem ko so na odru med branjem nastopile plesalke španskega flamenka in pevke fada s Portugalske. 

Avtorji in tudi občinstvo, ki so projektu tako zelo pripadni, da mu lahko namenijo toliko prostega časa, so seveda redki, v kolikor je pač celotno mesto razumljeno kot en velik oder, toda festival z rednimi aktivnostmi na program, ki bo sledil, svoje občinstvo pripravlja skozi vse leto. Minili so časi, ko je kulturni sektor lahko pričakoval, da bo občinstvo prišlo kar samo od sebe – danes se moramo za vsakega gledalca, poslušalca in obiskovalca boriti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ni seveda na mestu, da francoski standard in kulturno tradicijo primerjamo z bosansko-hercegovsko, a to ni bistvo te zgodbe, temveč odnos do lastne dediščine in prizadevanje, vloženo v njene promocijo, raziskovanje in uveljavitev. Eden boljših jugoslovanskih vzporednikov francoskemu festivalu je slovenska Vilenica, ki se lahko z resnostjo pristopa, pestrostjo programa in tematsko širino primerja z omenjenim festivalom. Tu velikost izgubi svoj pomen, do izraza pa pridejo podrobnosti. Medtem ko so Francozi vso literarno karavano razporedili po oddaljenih študentskih domovih, neprimernih za starejše povabljene avtorje, so Slovenci zagotovili bolj kakovostno nastanitev v hotelu, program pa razkropili po več mestih po državi, da bi bila literatura dostopna tudi prebivalcem zunaj Ljubljane. V nasprotju s tem pa je Voix Vives zasnovan kot mestni projekt, zgoščen na nekaj točk v mestu in njegovi okolici.

Kaj se lahko iz vsega tega naučimo? Da so lahko dolgoročno uspešni tudi obrobni projekti zunaj kulturnih središč (Voix Vives) oz. da model razpršitve programa lahko pomaga pri delu na občinstvu in afirmaciji projekta (Vilenica). Nemara najpomembnejše in tisto, kar povezuje oba projekta, pa je – ključnost podpore pristojnih oblasti v kulturnem sektorju, od lokalne do najvišje državni ravni, da bi bilo z vlaganjem v marketing mogoče doseči vse skupine lokalnega prebivalstva in tako ustvariti maso, ki bi dolgoročno upravičila naložbo, ne samo v festival, temveč tudi v druge kulturne vsebine, ki niso vezane naposredno nanj. V majhnih skupnostih, kot je Vitez v Bosni, znajo literarni programi pritegniti veliko število obiskovalcev med drugim tudi zavoljo pičle konkurence v družabnih vsebinah, kar je prav tako del te zgodbe, s katerim pa se analitiki ne ukvarjajo. Temeljni problem kulturnega sektorja v BiH je pomanjkanje kontinuitete. Vsakih nekaj generacij moramo ljudi znova navajati na gledališče, slikarstvo in literaturo, saj so ljudje, ki so v tem okolju odraščali, zelo verjetno prihodnji izseljenci po družbeno-političnih pretresih, ki periodično rešetajo skupnost. Le z delom s starši (in otroki) nam bo uspelo razširiti zamisel, da kultura ni le luksuz za izbrance, temveč pravica vsakega posameznika, in da kulturniki niso samo prisesani na državne seske, temveč dejavni ustvarjalci, ki dvigujejo kakovost življenja v urbanem okolju.

Projekti, kot je EPK, ki ga je za leto 2020 dobila hrvaška Reka, so poskus kulturne oživitve in dviga življenjskega standarda ter turistične privlačnosti obrobnih, manj izpostavljenih okolij kot v primeru britanskega Liverpoola. Mnogim takim projektom je uspelo dolgoročno spremeniti percepcijo okolja, od znotraj in od zunaj, ter redefinirati lastno identiteto, Maribor pa je leta 2008 pokazal, da obstajajo tudi številne pasti in zapleti, ki jih je treba znati ublažiti, da bi se ognili negativni končni bilanci projekta, ki se ni toliko nanašala na javnost kot na njegovo izvedbo in infrastrukturo. 

Naj se nazadnje vrnem k naslovu – napolnitev kulturnih, ne samo poročnih salonov terja veliko dela na inovativnih razvojnih strategijah in integracijskih pobudah, ki bi v proces ustvarjanja kulture dejavno vključevale vsakogar.

 

Prevedla Diana Pungeršič

 

O avtorju. Mirko Božić se je rodil leta 1982 v Mostarju. Piše poezijo, prozo, kolumne in kritike. Njegove pesmi so bile prevedene v albanščino, nemščino, slovaščino, slovenščino, poljščino, španščino in angleščino. Njegovo delo je bilo vključeno v več revij in antologij tako doma kot v tujini. Organiziral je prvo branje med Leipzigom in Mostarjem preko Skypea. Sodeloval je na mnogih festivalih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Demon je sedel na trebuh metroja

    Iva Božič

    Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Oni so med nami 

    Agata Tomažič

    Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami.