Dolžnost in emancipatorni potencial kritike

Aljaž Krivec

Preden začnem s samim jedrom teksta in približevanjem k smislu tega, o čemer bi naj govoril, naj opozorim na nekaj stvari. Ko govorim o literarnem delu, govorim zgolj o besedilih, ki jih pokrije tako imenovana literarna kritika, čeravno gre za neprimerno širšo skupino besedil. In ko govorim o literarni kritiki, govorim o vsaki poplačani dolžnosti literarnemu delu. V literarno kritiko za potrebe tega teksta štejem besedila, ki se pojavijo v medijih in jih razumemo kot literarno kritiko, čeravno sicer dojemam kritiško udejstvovanje kot nekaj neprimerno širšega – aplicirati ga je mogoče tudi na moj osebni monolog ali dialog med dvema znancema. Razlog za obe odločitvi se skriva v želji, da bi lahko zamejil predmet preučevanja in ga prilagodil dejstvu nastopa na kritiškem simpoziju. To, kar nameravam povedati, je namreč tesno vezano na literarno kritiko, kot jo poznamo iz izkušenj in njej pripadajočim literarnim delom ali, narobe: delom, ki ji te kritike pripadajo.

Naj opozorim tudi na to, da je narava besedila, ki sledi, zelo odprte narave. V njem je veliko okruškov, slepih ulic, pa tudi kakšen popoln nesmisel. Moja težnja se morebiti zdi ideološka, čeprav skušam doseči ravno nasprotno od tega. Pojem odgovornosti, ki ga nameravam nadomestiti s pojmom dolžnosti, kar se bo, upam, izkazalo za smiselno potezo, je osnova, na katero je mogoče odgovarjati z ideološko zamejenimi odgovori.

Na začetek: kot kulturiziran posameznik sem ob prvem srečanju z zamejeno temo tokratnega simpozija na katerem smo in sem, imel nekaj prostih asociacij, vezanih na besedi »kritika« in »odgovornost«.

Najprej je tu beseda »kritik«, ki v našem jeziku igra preštevilne vloge. Sprva je tu moški spol, ni navedena denimo kritičarka, čeprav jih je, vsaj kar se tiče literarne in drugih z umetnostjo povezanih kritik, bržkone več. Že to normativno poimenovanje seže preko polja kritike. Gre h kritiku in se od njega odbije na vse kritiško udejstvovanje, s poimenovanjem v moški osebi ga normira in tako lahko kot kritike poimenujemo tudi kritičarke. In kot kritike (in to je bržkone še bolj pomembno) poimenujemo eno od skupin nosilcev in nosilk kritiške dejavnosti. Na ta način vzpostavljeno poimenovanje zahteva predhajanje posameznika oz. posameznice sami vsebini, najprej imamo kritika, šele nato dobimo kritiško delo; najprej imamo osebo, ki jo lahko razumemo kot obliko, in šele nato besedilo, ki ga lahko razumemo kot vsebino. Kritikova dejavnost in ne kritiška dejavnost, skratka. Vsi, ki ste danes zbrani na tem mestu, ste glede na splošno družbeno sliko izrazito naklonjeni literarni kritiki, poznate jo bolje kot povprečne osebe, ki jih boste srečali na ulici. Vaše pozicije, pozicije kritikov, pa se na ta način določajo od spodaj navzgor, preko vas samih, in ne od zgoraj navzdol, torej od kritike do posameznikov. Vaša mesta so, ker ste kritiki, določena s tem, da ste kritiki, in ne s tem, da opravljate kritiško dejavnost. Izpeljevanje tega procesa je dvorezen meč. Po eni strani mu zlahka umanjka bistvena vsebina literarnokritiškega pisanja, po drugi strani omogoča lažje operiranje z umeščenostjo posameznika oz. posameznice v družbo, s tem pa tudi omogoči dojemanje taiste osebe kot nekoga, ki mu kritika predstavlja način razmišljanja, celo življenjski slog. Predpostavlja ga/jo kot, če se smem pošaliti, kronično nezadovoljno osebo.

Toda, če je v tem primeru na delu vertikalni proces, ki poteka od spodaj navzgor, saj kritiko določam jaz kot kritik in ne ona mene, smo v primeru odgovornosti priča popolnoma obratnemu procesu – od zgoraj navzdol. Tu sem vstopil kot kulturiziran posameznik, in kot takšen sem sprva pomislil, da z odgovornostjo odgovarjam. V dveh pomenih besede: nekomu ustrezam in za nekaj sem odgovoren. Zgolj koren te besede (beseda sama na sebi pa ne) je primeren v toliko, da odgovarjam na nekaj, kar je nastalo (beri: literarno delo), razen tega me umesti na neko mesto, na katerem nimam prav veliko izbire.

Po  eni strani sem odgovoren za neko že nastalo situacijo. V dobrem in slabem? Na logični ravni je možno oboje, neka senzibiliteta (taka, ki se veže na jezik? Ki se veže na kontekst?) pa mi pravi, da se nekje skriva preteč ton. Potrebno pa je preučiti proces od odgovornosti h kritiku, za katerega se, kot sem že povedal, zdi, da tokrat poteka v obratni smeri.

Naj pustim povsem osebno kulturiziranost ob strani in se obrnem k nekemu zapečatenemu, vedno istemu kulturnemu vzorcu, ki ga lahko predstavlja SSKJ. Poglejmo si geslo odgovornost, ki je obrazloženo na sledeče načine: 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice. Tako je popisana odgovornost, kar v prvi točki, z nekakšnim pretečim dodatkom. Nadaljuje se, lahko bi rekel, servilno: 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti, nato se nadaljuje v odprtost, ki je za naš kontekst neuporabna, saj bi se lahko s temi oznakami pogovarjali tudi o tradicionalnih oblačilih v Kirgiziji ali razvojnih planih v Bangladešu: 3. naloga, obveznost. V četrti točki je začutiti zahtevo po nekakšni hiearhičnosti, vsaj latentni: 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje. Med bolj zanimivimi pa je zadnja od razlag: 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost. Slednja razlaga v navezavi na literarno kritiko nekako predpostavlja bodisi to, da je literarno delo nekaj od boga danega (pa ne v kakšnem religioznem smislu, gre zgolj za prispodobo), bodisi da ima kritiška odgovornost znaten vpliv na vzvode moči.

Najprej predpostavimo, da literarno delo ni dano od boga. Morda si ga lahko, in to je seveda popolnoma legitimno, kot danega od boga predstavljamo v lastnem, intimnem prostoru, prav gotovo se v tem tudi skriva ena njegovih bistvenih potez. Je kritiško pisanje zavezano k temu, da literarno delo vselej vidi na ta način? Kritiški izvajalec ga – intimno – lahko vidi kakorkoli, kritiško pisanje pa ne več – tu vidim prvo dolžnost, ki naj omogoči, da se kritiško pisanje tudi odveže od instance kritika. In naj bom v nadaljevanju utilitaren: intimnemu se ne gre izogniti. Samo dejstvo moje prisotnosti v takem ali drugačnem časoprostoru, dejstvo moje izkušnje in nazorov, so intimne zadeve. Moja prva dolžnost (naj torej pogojno res govorim o dolžnosti in ne o odgovornosti) je ta, da lastno intimo reflektiram. Zakaj? Preprosto zato, ker se v mojem lastnem prostoru intimnega vsi navedeni vidiki prepletajo z drugimi intimnimi vidiki, ki se lahko umestijo v neko shemo, ki je smiselna zgolj zame, njene prazne prostore torej zapolnjuje moja izkušnja. Če je kritiško pisanje dialog, potem se lahko strinjamo, da je tovrstno shemo popolnoma nesmiselno vzpostavljati.

Ima kritiška odgovornost znaten vpliv na vzvode moči? Naj bom popolnoma banalen: gledališki ustvarjalci so se večkrat pritoževali, da negativne kritike nižajo obisk v gledališčih, podobno (čeprav manj) so o tem govorili literarni ustvarjalci. Gre za trditev, ki jo je mogoče preveriti na zelo preprost način, vsaj če govorimo o konkretnih kritikah in konkretnih gledališčih in pustimo pojma polja kritike in polja umetniškega ustvarjanja ob strani. Nekaj manj znanih raziskav na to temo ni našlo nikakršnih posebnih korelacij. Ampak srčika je prav v tem: nekaj manj znanih raziskav. Če je tako, namreč nikogar zares ne zanima. Predpostavljanje, da je lastno umetniško delo imelo manjši odziv zaradi negativnih kritik, je patološki narcizem, ki predvideva, da negativna kritika stoji sama zase, brez umetniškega dela. Delo, ki je nastalo, je po tej logiki sploh nezmožno producirati negativne odzive in tako predstavlja čisto kvaliteto.

Moja teza je, da bi kritika morala imeti znaten vpliv na vzvode moči. In tega ne govorim samo kot pisec kritiških besedil, temveč tudi kot nekdo, ki simpatizira z drugimi emancipatornimi gibanji in praksami. In če taisto tezo razvijem še dalje: kritika ima znaten vpliv na vzvode moči, ko ne skuša imeti vpliva nanje, torej takrat, ko odkriva nove prakse, ne da bi se ozirala na vzvode moči. To sam razumem kot polje svobode in prej omenjeno dolžnost. Morda bi kdo na moje misli porekel, da zagovarjam, naj se kritika ne ozira na nikogar in naj torej zgolj nastaja. Nikakor, to je sinonim plavanja s tokom, tok pa je prevladujoča sila in veliko moči je potrebne, da se mu ne prepustiš. Ko družbeno dogajanje slečemo vsega, ostane njegova baza, in tudi v skladu z njo ne smemo delovati. Recimo, da je to dolžnost.

Zakaj že dolžnost? Iz navedenega prihaja na plano sledeča shema: odgovornost je hierarhična, kot kritika me postavi na določeno strukturno mesto in ob tem torej deluje vertikalno, od zgoraj navzdol. Ko spišem kritiko in jo pošljem v svet, pa delujem od spodaj navzgor. Oboje je torej del istega procesa, ki ga je treba, če naj res govorimo o kritiki in ne zgolj o neki akciji, ki naj utrjuje družino, državo in cesarja, razrušiti. Če odgovornost odstranimo, odstranimo del vertikalnega delovanja, s tem pa tudi zamajemo celotno shemo. Nadomestimo jo lahko z dolžnostjo. Dolžnost je lahko pojem, ki zaznamuje neki element menjave dobrin in ne moralno dolžnost pred oblastnikom. Morda ne gre za najbolj primerno oznako, a zdi se, da vertikalno linijo sprevrže v horizontalno, kar lahko razumemo kot spremembo celega sveta okoli strukturnega mesta. 

Na tej točki se lahko vrnem nazaj k osebnemu, ki sem ga omenil še pred tem, saj se ravno v okviru osebnega skrivajo glavne pasti, ki nam onemogočajo predlagano prakso, čeprav se v njem hkrati skriva minimalna možnost samostojne odločitve. Kje se zatakne? Najprej je osebno treba destilirati, nato pa zanj ustvariti dialoško shemo, če želimo s kritiko kamorkoli poseči. Tovrstno shemo bomo najlaže vzpostavili, če svoje pisanje kulturiziramo, ker pa izhajamo iz osebnega, s tem kaj hitro kulturiziramo tudi sebe. Kritiško pisanje moramo na ta način postaviti v neki okvir, ki ga navadno zaznamuje ena ali druga od sledečih lastnosti:

 

  1. Naše pisanje je izrazito potrjevalno. Sama beseda potrjevalno pa nakazuje, da je v interesu neke skupine ljudi.
  2. Naše pisanje je izrazito odklonilno. Velika verjetnost obstaja, da je ponovno v interesu neke druge skupine ljudi, vendar se težava skriva v tem, da najverjetneje uporablja principe potrjevalne kritike, le pervertira jih. Uporaba puške je vedno uporaba puške, ne glede na to, kam z njo merimo.

 

Na ta način je kritika torej komunikativna. Sama na sebi je grobo zamejena z dejstvom jezika, smisla dialoga, lahko tudi z dejstvom sodbe. Kamorkoli jo bom postavil, bo vstopala v odnos z normativnim, pa naj ga zavrača ali še dodatno potrjuje, to je kruta usoda kritike. Zakaj ne bi bila dolžnost kritike v tem, da sploh ničesar ne kritizira, da ničesar ne pripoznava, da v resnici sploh ne obstaja? Da je torej takšna, da je naposled ni. Na tem mestu kritiko zanikam, samo zato, ker je ne znam opredeliti, razumem lahko le to, da je emancipatorna. Tudi tu nekje se skriva dolžnost.

Zdaj lahko popolnoma prelomim besedilo, ki sem vam ga do tega trenutka predstavljal. Ste opazili, da sem v procesu (ponovno kulturiziran posameznik) napravil bistveno napako? Osredotočil sem se na kritiško pisanje, na lastno osebo in recepcijo, namesto da bi to vlogo podelil literarnemu delu.

Ta, sicer strašna, pomota, ki posredno pomotoma simpatizira z zatiralcem, je po svoje dobra novica, ki nakazuje, zakaj sem svojo pozicijo zagovarjal kot pozicijo simpatizerja emancipatornih gibanj. Gre namreč za princip, ki ga je najti prav tam. Marksizem, ki se prevesi v zagovarjanje salonske levice, namesto da bi še naprej zagovarjal pravice proletariata, feminizem, ki se prevesi v zagovarjanje hetero-feminizma, namesto da bi še naprej gojil kritiko obstoječih lovk družinskega dispozitiva, anti-specizem, ki se prevesi v zagovarjanje pravic anti-specistov, namesto da bi brez prestanka gojil senzibiliteto do vprašanja pravic živali ali, ne nazadnje (v tem primeru se navezujem na sodobno medijsko krajino in ne povsem utemeljeno rabo pojma fašizem), anti-fašizem, ki se prevesi v zagovor sovražnega govora, namesto v zagovor tistih, ki ga morajo trpeti.

Emancipatorne prakse se skotalijo po spolzkem terenu. Skoraj vedno se jim to v nekem odstotku mora zgoditi. Sprva v tem iščejo lasten prostor pod soncem, kar pomeni vzpostavitev vzvoda, s katerim bodo lahko zares dale prostor pod soncem še zatiranemu, nato se to prevesi v umetno ustvarjen razredni (ali kakršenkoli že) boj, ki ga spodbudi vodilni družbeni dogovor. S tem emancipatorno gibanje postane sredstvo blagovne menjave, umesti se v družbeno shemo, samo na sebi pa več nima vrednosti, je le tiskan in malo vreden denar, ki ga lahko čez noč ukinemo ali spremenimo menjalne tečaje, ki ga vključujejo.

Zakaj sem torej zagovarjal sebe in recepcijo, namesto da bi zagovarjal kritiško in literarno delo? Ponovno. Kulturiziran posameznik sem, že nekaj let poslušam o krizi kritike, o slabo plačanem delu, pa jeznih avtorjih, pa jeznih bralcih. In jeznih kritiških zapisih.

Emancipatorno delo je vedno posredniško, in sicer od spodaj navzgor, kar lahko legitimira tudi mene kot kritika. Emancipatorno delo se postavi za zapostavljeno skupino in ruši tisto, ki je vladajoča. Kritiško pisanje jemlje literaturo blazno resno (a je to dolžnost?), skuša odkriti njeno notranjo logiko, skuša jo napraviti kompleksno in živo, podeljuje ji še zunanji smisel in si pri tem pomaga z njenim notranjim smislom. Nato jo prenese k bralstvu. Bralstvu v najširšem pomenu besede in bralstvu, ki lahko odreagira na več različnih načinov:

 

  1. Kritiko sprejme, se na podlagi nje odloči o svojih nadaljnjih dejanjih oz. reflektira knjigo in njen družbeni kontekst s pomočjo kritiškega zapisa. Vzpostavi dialog, pusti se nagovoriti nekomu, ki bi naj poznal notranja razmerja literature, ki odslikavajo zunanja razmerja literature in knjige (je to poznavanje dolžnost?).
  2. Kritiko sprejme, ker potrjuje njegovo lastno pozicijo, a se ne zgodi nič drugega kot to.
  3. Kritiko zavrne z obrazložitvijo, da je kritika spisana slabo, a se prav tako ne zgodi nič drugega kot to.
  4. Kritiko zavrne z obrazložitvijo, da je kritištvo per se navadna bedarija.

 

Prva akcija je tista, ki pripozna emancipatorni potencial kritike in literarnega dela. Gre za skupino, ki smisel vidi v nenehni neujemljivosti in spreminjanju. Odprta je za spremembe, meni, da se iz njih izgrajuje družba, lahko pa tudi misli, da družba ne obstaja ali ne bi smela obstajati. Dve možnosti sta, zakaj je tako: bodisi gre za skupino, ki je zapostavljena in v emancipatornem literarne kritike išče možnost lastnega izhoda, kar je povsem legitimno, bodisi gre za skupino, ki deluje izrazito neegoistično, kar je prav tako legitimno.

Druga, tretja in četrta akcija sodijo v isti red, v nekaterih potezah so izrazito podobne, obenem pa med njimi obstajajo določene razlike. Bralstva druge skupine kritika sama na sebi ne zanima, niti ga ne zanima literarno delo (kar velja tudi za vse druge skupine, razen za prvo). Oceni zgolj to, da je besedilo (lahko pa to leti tudi na avtorja/-ico le-tega ali celo avtorja/-ico knjige) umeščeno na njemu ljubo mesto v družbeni strukturi, ki ga sam dojema kot predestinirano in nujno. Mesto torej, ki naj temu in temu besedilu per se pripada in ki ne more spodbijati mesta, na katerega je postavljen agens, ki kritiko prebere.

Za tretjo skupino velja sledeče: slabo spisana kritika je morda res slabo spisana kritika (v takšnem primeru odpremo potencial za prvo skupino, vsaj z bralčeve strani), morda pa gre za kritiko, ki bralstvu ni pogodu, ker ne potrjuje njegovega lastnega dispozitiva (torej gre za isti proces kot v drugi točki, le z drugim predznakom).

Četrta skupina pa je značilna za tiste, ki jih literatura sploh ne zanima (kar je povsem legitimna pozicija), tiste, ki menijo, da je literatura božje delo in tiste, ki menijo, da si naj narod piše svojo sodbo sam. V obeh nazadnje navedenih primerih je bralstvo tisto, ki predpostavlja ideološko resnico, naj gre za narod/potrošnika/državljana ali za neko metafizično entiteto.

V vsakem od zadnjih treh naštetih primerov je vidik kritiškega pisanja torej povsem irrelevanten. Kritika sama na sebi oz. literatura sama na sebi za te skupine ne obstaja. V resnici gre za neki tržni produkt, ki ga je naposled težko primerjati z drugimi tržnimi produkti, ker niti nima uporabne vrednosti. Še najbolj spominja na kakšen gadget, v primerih potrjevanja lastne pozicije v družbi pa denimo na dizajnerska oblačila.

Seveda naj na tem mestu opozorim na to, da so vse skupine bralstva in vse skupine kritik popolnoma prehodne narave. Ista kritika lahko generira več skupin bralstva in več skupin bralstva se lahko enako opredeli do ene same kritike. Poiskati je treba način, da se ustvari karseda veliko razmerij prve skupine – recimo, da je tudi to dolžnost. Tovrstnih povezav je namreč številčno izredno malo. Vselej pa te povezave vestno odslikavajo trenje med literarnokritiškim in literarnim besedilom.

In tu trčimo ob eno osrednjih težav. Nekoč sem že govoril o zapisih, ki se pretvarjajo, da so kritiški, nekdo je o tem govoril na lanskem kritiškem simpoziju. Ampak sam bi to teorijo rad razvil dlje kot do kritike piara, ki se skuša ponuditi kot kritika.

Longin je zapisal, da je o vzvišenem treba pisati vzvišeno. Iz tega, vsaj zame, sledi, da je o nevzvišenem treba pisati nevzvišeno. Na ta način lahko deluje povezava med literarnokritiškim besedilom in literarnim besedilom. Lahko pa tudi ne, in to se zgodi v drugi, tretji in četrti skupini.

Literarno delo samo na sebi ne pomeni nič, isto velja za kritiško pisanje. Isto velja celo za zvezo med njima. Sama na sebi, vsaj ko v enačbo vnesemo dialoško kritiko, ne pomenita nič. Se pa oba umeščata na pozicijo v družbi ali, preprosteje, čeravno nenatančno, nekaj začneta pomeniti, ko preučimo pozicije izrekanja, vključene v celoten komunikacijski krog knjige. Sam si idealno kritiko predstavljam v območju prve prej navedene skupine (ampak to je osebni sentiment) v katerem, z ozirom na celoten sistem, literarno delo preskakuje z ene na drugo pozicijo, isto pa počne literarno kritiško besedilo. Očitno torej verjamem v povsem specifičen dialog med literarnim delom in literarno kritiko, ki ga pri najboljši volji ne znam opredeliti in ki ga grobo zamejujem s tem, ko ga imenujem dialog. Vse drugo se zdi odvisniško razmerje in zdi se, da se v njem skriva tudi odgovornost.

Kako torej odgovornost zamenjati z dolžnostjo? Zdi se, da moramo izhajati prav iz te točke. Ker pa ne znam drugače, bom odgovoril s konkretnim primerom, ki z literarno kritiko nima niti najmanjše povezave.

Morda ste zasledili, da so v Veliki Britaniji odprli trgovino, v kateri zbirajo odpadne artikle trgovskih centrov, ki vsak dan zavržejo nepreštevne količine hrane, ker na policah ni več videti lepo, ker je tik pred iztekom roka, ker je obtolčena, ker je embalaža raztrgana ipd. Predstavljajmo si, da je naša družba trgovski center (česar si najbrž ni težko predstavljati), ki si lahko privošči zgolj prodajo normativnih produktov, in predstavljajmo si, da je vsak literarni tekst produkt, ki ni normativen in ga zato trgovski center zavrže. Gadgeti in dizajnerska oblačila so vedno normativne narave, zato zanje to pravilo ne šteje, razprodani so še preden bi jih bilo treba umakniti iz prodaje. Kupile so jih različne skupine od naivnih bralcev do profesorjev, kritikov, intelektualcev … Prav tako lahko prihaja do pomot – kako lahko vodja trgovskega centra oceni, da je neki produkt resnično primeren, sam, da se ga odstrani s prodajne police? No, saj v resnici lahko oceni, ker je on tisti, ki mu da tovrstno vrednost.

Tisti, ki pišemo kritiška besedila, smo torej kupci v trgovini, ki je polna odvečnih artiklov. Nekatere artikle bomo vzeli, ker nam izgledajo prav takšni kot v trgovskem centru, kar prav lahko tudi so, nekatere bomo vzeli samo zato, ker izgledajo popolnoma drugače. Ampak tu je še nekaj pomembnejšega: prej omenjena britanska trgovina ima specifično politiko obratovanja. Produkte, ki so zloženi na policah, lahko vzame vsakdo, ne glede na to, koliko denarja ima. In ko pride do blagajne, je, vsaj toliko ostanimo v okvirih pričujoče družbene realnosti, nekaj dolžan. Ampak plača lahko, kolikor ga je volja, cena se giblje vse od 0 do nešteto funtov.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zaupati kritiku ali influencerju?

    Lara Paukovič

    Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?

  • Kritika kot brokoli v obari moderne družbe

    Tadej Meserko

    Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

  • Kritika v klozetu

    Maja Šučur

    Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.