Destinacija postelja

Urša Zabukovec

»Tourists go home, refugees welcome,« pravi neki grafit, menda na Balearih. Na prvi pogled nič novega: o turizmu kot novodobni kugi danes čivka že marsikatera ptica, letos, zanimivo, zakaj, še prav posebej glasno. A vendarle: nasvet, ki ga grafitar daje turistom, ni kar tako. Če se poglobimo vanj, ugotovimo, da se dotika bistva problema sodobnega človeka in njegovega oddiha: obsesije z (začasno) spremembo prostora, ki naj bi ga fizično, psihično in duhovno osvobodila ter pripravila za nove boje na trgu vsakdana.

Za ta oddih torej, ki je v današnji zavesti nujno vezan na spremembo prostora (dlje ko gremo od doma, učinkovitejši bo dopust), se je človek pripravljen ure in ure kisati v vrsti na avtocestah, mejnih prehodih in letališčih, da se bo potem lahko spet kisal na preobljudenih plažah, se kopal v fekalijah, drenjal po vročih ulicah preobleganih mest in spal po hotelih, apartmajih in kampih, kjer gomazi ljudi, ki si prav tako kot on želijo oddahniti – od službe, ljudi in obveznosti. Ta človek bo po vrnitvi s takšnega oddiha, o katerem je pridno sproti obveščal svoje »prijatelje« s fejsbuka (ja, tudi od spletnih všečkov je danes odvisna kvaliteta dopusta), morda sam sebi priznal, da se je vrnil bolj utrujen, kot pa je šel od doma, a najbolj zabavno pri vsem tem je to, da bo ta človek naslednje leto, ko bo čas za dopust, spet ponovil bizarno vajo. Kup denarja, energije in živcev bo investiral v globoko čaščeno spremembo prostora, ki naj bi ga, garača, zasluženo prenovila. 

Ko bo mera enkrat polna, bo ta človek, tako kot zadnjič moj daljni znanec, udaril po mizi in dahnil usodni ne, hvala, hočem nekam stran, nekam, kjer ni nikogar, ne človeka, ne hrupa, ne plaže, ne betona, kjer bom imel končno mir in čas zase, brez fejsbuka, mejla in telefona. Ta korak naprej je treba pozdraviti, tu ni dvoma, kajti če človek želi nekam, kjer ni veliko drugih ljudi, to za sabo potegne nujno spremembo smeri oziroma, z drugimi besedami, ukinitev najrazličnejših čakalnih vrst in kisanja in fekalij. A glavni problem ostaja: stara obsesija s spremembo prostora, ki pozablja, da kamorkoli gremo, pa četudi na konec sveta, se še vedno nismo znebili tistega najtemeljnejšega kršitelja notranjega miru in spokoja: samega sebe oziroma svoje zavesti. 

V tem smislu se mi je milo storilo ob kislokumarični notici o dopustovanju papeža Frančiška. Vrhovni poglavar Katoliške cerkve dopust preživlja doma, v Vatikanu, od koder se sploh ne gane, tisti Castel Gandolfo, kjer so papeži tradicionalno dopustovali, pa je – genialno, priznajte – spremenil v muzej, s čimer je institutu bogate vikendice odvzel sakralni status, oropal jo je duhovne moči, ki bdi nad zavestjo sodobnega človeka in jo brez večjih naporov učinkovito zasužnjuje. Papež oddiha ne pogojuje s spremembo prostora, iz tega se kvečjemu norčuje, temveč s spremembo življenjskega ritma: pravi, da pozneje vstaja, bere, posluša glasbo, predvsem pa več moli.

Na videz nič kaj posebne dejavnosti, sploh za papeža, a če globlje premislimo, je to pravzaprav vse, kar potrebujemo: spanec, branje in glasba nas osvobajajo od drugih ljudi, saj to navadno počnemo v samoti, molitev pa nas osvobaja od samih sebe. Literatura tega ni zmožna, ne osvobaja nas od samih sebe, pa četudi je morda videti tako: pri literaturi se hitro vklopi mehanizem identifikacije, ki nas vodi po labirintu fikcijskih svetov, kjer se skrite pošasti poigravajo z našimi čustvi. In to zna biti naporno, kot je naporno vsakršno preveliko ukvarjanje s sabo in sebi podobnimi. Drugače je z molitvijo. Tudi če jo razumemo kot dialog, to ni tak dialog, kot ga imamo z ljudmi; med molitvijo, če nam uspe, se otresemo sami sebe, v nas vdre drugi, ki mu zaupamo, in ki nas, kakorkoli pogledamo, spreminja na bolje. Na bolje nas spreminja že to, da smo imeli pred sabo malo miru.

A tisti, ki nam je molitev še vedno nekako s poti, tisti, ki, vsaj na tihem, razmišljamo nekako v duhu starega Fjodorja Karamazova – »Vedi, bedak, da vsi tukaj ne verujemo samo iz lahkomiselnosti, zato ker ne utegnemo: prvič, imamo preveč opravkov, in drugič, Bog nam je dal premalo časa – na dan je odmeril samo štiriindvajset ur, tako da se še naspati ne utegnemo, kaj šele pokesati.« – skratka, tisti, ki nimamo časa, ne poznamo ali pač nočemo spoznati načinov, kako se prostovoljno odklopiti od sebe, smo v to tu in tam pač prisiljeni, in fino je, če se nam to zgodi poleti, ko se iti na dopust, pa kamorkoli že, kratko malo spodobi.

Ko so otroci odšli k dedkom na počitnice, sta moja zavest in telo potrebovala nekaj dni, da sta dojela in ponotranjila spremembo situacije. Zjutraj ni treba vstajati zgodaj, ni treba nujno in noro hitro kuhati zajtrka, mesiti kruha, kuhati kosila, peči kolačev, sočiti sadja, pripravljati večerje, pomivati in pospravljati in ves čas misliti za nazaj in za naprej, ali bo dovolj vsega in kaj nam morda manjka in kako bomo preživeli dan in iz vsega skupaj iztisnili še par uric dela. Ničesar mi ni treba. Delati, to ja, prevod je sicer pod streho, čaka pa me spremna beseda, a časa je dovolj, časa je štiriindvajset ur na dan, to je cela večnost, in vsa ta večnost je zame!

A telo je imelo tokrat druge načrte.

Zvilo me je počasi, najprej z blago bolečino v levem ušesu, ki pa ni pojenjala, vztrajala je par dni, kot da bi preizkušala teren in razpoloženje svoje žrtve, ki pa jo je trmasto ignorirala. Vnetje je nato izbruhnilo z vso silo, uho je pordelo, leva polovica obraza je bila vsa boleča na dotik, v glavi so me kljuvali črni vrani, in vse to pod taktirko povišane telesne temperature, ki me je počasi odvzemala sami sebi, res počasi, najprej je prišlo nezanimanje za hrano, pa za novice in delo in računalnik, potem so ugašale misli – na otroke, prijatelje, na negotovo prihodnost in finance in zavožen svet, v katerem živimo, vse to so odplaknili vročinski valovi, ostala je noč, tista najzunanjejša tema in prežarjena, tako rekoč peklenska bolečina brez škripanja z zobmi, saj čeljusti nisem mogla niti stisniti. Trije dnevi so bili tisti najhujši, ki sem jih preživela v postelji v zatemnjeni sobi, skorajda brez zavesti.

Nisem si odpočila samo od drugih, od bližnjih in daljnih in medijev in sveta, odpočila sem si od sebe, od svojih večno istih zlajnanih misli, fantazij, strahov in obsesij, dobrih in slabih, od tistih majhnih sladkosti zavesti, ki nas grize in muči, prav zato pa tudi uroči s svojevrstnim užitkom, ki nikoli ni samo prijeten in ki sploh ni toliko vezan na vsebino, kolikor na vseprisotno ponavljanje, ki nas pomirja, saj nam s svojim ritmom govori, da se v bistvu nič ne spreminja in da je zatorej vse v najlepšem redu. A to neukinljivo ponavljanje, na kakršno se godi naša zavest, včasih doseže točko, ko je telo prenasičeno in ne more več naprej in nas prisili v popoln odklop od sebe, od svojih shem, podob, občutij, mrakob.

A to sploh še ni bilo vse. Se spomnite, kako je, ko pridete z dopusta, od nekje daleč, kjer je bilo tako fino, vse novo in eksotično in to, vrnete se osveženi, vsaj tako mislite, a ko zagledate računalnik in knjige in vse róke, ki vas čakajo, vas življenje vsaj za hip spet mine – odšli bi nazaj, na dopust, oddahnili bi si od tistega sebe, v katerega se boste zdaj spet potopili in ki vas neskončno utruja. No, ko se vrnete z bolečinsko-bolezenske izkušnje, iz tistega časa ugasle zavesti, ko si vas telo nepreklicno vzame zase, takrat je drugače: najprej, in to je prvi znak, da ste stopili na pot ozdravitve, začutite željo po odprtju oči, pa po tem, da bi nekomu nekaj rekli, da bi nekoga vprašali, koliko je ura in kateri dan je, ko se parkrat obrnete na postelji, vam to po telesu požene kri, začutite neko malo, čisto majceno željico po svetu, po tem, da bi morda nekoč res vstali in se vrnili v cirkuško areno, a ne še zdajle, prekmalu je še, odprete usta, še ne gre čisto v redu, a malo bolje je že, bolečina se je vpotegnila vase, lahko malo požvečite, mož vam prinese svežo figo z drevesa, zaboli vas v ustih, to so brbončice, po treh dneh prisilnega posta so se odvadile močnega sladkega okusa in sadne kisline, zastokate od te prijetne bolečine, ki je tako drugačna od tiste prejšnje, ki vas je položila, ta bolečina je znak zdravja, tega, da se telo spet odziva na svet in vse živo, počasi vstanete, tipate, vohate, počasi, zadržano, ne stopite še iz hiše, zunaj je veter, na vodo in kopanje sploh ne pomislite, čeprav je svet sredi vročinskega vala, ne, za vas ne, za vas je dovolj ta mali priliv energije, čeljust, ki lahko melje, ja, najprej hrana, dobra je, vse je tako novo in dobro in nekaj posebnega, dušena zelenjava, to bo tisto pravo, brez jajčka, jajce je pretežko za postnike, hvaležni ste, za vse, za vsak grižljaj, potem spet ležete, še vedno ste utrujeni, a veseli, ker ste na novo odkrili sebe, svoje brbončice, spet ste začutili čisto pravo lakoto, in tako novo se vam je zdelo vse, kar je zraslo na vašem vrtu in se potem znašlo na vašem starem krožniku, ki ste ga bili že tako naveličani. 

To je bilo prvi dan po vstajenju, drugi dan ste začutili še nekaj novega, nekaj starega pravzaprav, željo namreč, da bi vstopili v svoj kabinet, da bi prijeli vse knjige, ki jih berete ali jih želite prebrati, da bi jih povohali, da bi pogledali, kaj ste napisali – ali sploh kaj – za tisto spremno besedo, ki vas čaka, ja, za k prevodu, ki ste ga nedavno tega končali, veseli ste, kot otroci ste veseli, ker spet lahko sedete za računalnik, ker imate moč in energijo, da ga odprete in zaženete in se neprizanesljivo lotite tipkovnice, ta moč sploh ni samoumevna, a vi jo pozdravljate, in vse se vam zdi tako sveže in prijetno, polni ste idej, kot da bi se rojevale nekje v zakotju ugasnjene zavesti v tridnevni postelji, ali pa ne, ali pa so se rodile prav zdajle, ko so možgani v te vsebine zagrizli z novimi močmi, vaši možgani po vrnitvi z oddiha od sebe. In ko končno stopite iz hiše: vse novo, vse svetlo in jasno, razveselite se vseh, živali in dreves in sladkih sadežev, ki trpijo pod ugrizi os, pa tudi ljudi, ki jih ni, a ki vsekakor bodo, ko se vrnejo, ko se srečate, vsega se veselite, kot da bi padli z Marsa na svet, ki ga še ne poznate, kot da bi se pravkar rodili in ga šele odkrivate.

Slutim, da je papežu približno tako vsak dan, po vsaki počitniški molitvi, no, po eni bolj, drugi manj, a v osnovi je to to, in zato človek ne potrebuje drugega kot spremembo ritma, ne potrebuje bizarnega, iluzorno osvobajajočega premeščanja, dragih vikendov in poletov in fejsbuka, ker mu je jasno, da to vse sploh ni niti najmanj tako, kot imamo radi, da nam predstavljajo. 

Letos sem bila po dolgem času na dopustu, in to je bil resnični oddih, zanj je poskrbelo moje telo, ki me je položilo v domačo posteljo, a če vam zdaj svetujem, da če se res želite spočiti, storite podobno, bi to najbrž zvenelo cinično, pa tudi trapasto je, saj vsi vemo, da se tega ne da izzvati kar tako na silo, tu gre le za naše telo, a vseeno, kmalu bo zima in megla in virusi in podobne stvari, morda vas bo telo hotelo zase, in takrat izkoristite priložnost, ne upirajte se, prepustite se mu, boste videli, to bi znale biti vaše prve prave počitnice, a predpogoj seveda je, da ne zaužijete ničesar, kar vam – spet – tako radi ponujajo, se pravi nič proti bolečini, temperaturi ali bakterijam, pustite telesu, da opravi svoje, da se stari junak izkaže. Ko bo mimo, ko boste zmagali, vi in vaše telo, se boste vrnili utrujeni, a prerojeni, s čisto pravega oddiha tako blizu, kot si le lahko mislite, nihče vas ne bo odganjal, ne z grafiti ne kako drugače, ne bo vas bolela glava zaradi zapravljenega denarja, z ničimer vam ne bo treba polniti fejsbuka, pa tudi če ga boste, nihče ne bo všečkal vaše bizarne dogodivščine, nasprotno, vsem se boste smilili, morda vam bodo namenili kak obrazek s solzicami, češ, kakšni revčki da ste, postelja namesto poleta v tople eksotične ali hladne smučarske kraje, a ne vznemirjajte se, po srcu so to verjetno dobri ljudje, le to je, da pač ne vejo, kaj delajo.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najbolj ponižujoče je ›biti koristen‹

    Jedrt Lapuh Maležič

    Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi.

  • Prebiranje glasov ob finskem jezeru

    Alja Adam

    Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

  • Na krilih zabave

    Urša Zabukovec

    Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.