Cesarstvo reda in čistoče

Agata Tomažič

Torbica je bila že po obliki nenavadna. Visela je s stojala v eni od veleblagovnic v Kjotu in pritegnila pozornost nekoliko zdolgočasene turistke. Bila je okrogla, iz protja, kot iz nekih drugih časov. Prijela sem jo v roke in segla po posebnem poklopcu, ki jo je odpiral. Vtem je k stojalu prineslo tudi prodajalko, s katero sva se nekako brez besed, pretežno z mojim odobravajočim kimanjem in njenim zvonkim smehom, zmenili, da je torbica res imenitna. Mlada Japonka mi jo je brž začela razkazovati, razprla jo je in me opozorila na čudovito vzorčasto podlogo, ki se je izjemno ujemala z barvo šibja in bila sploh vsestransko šik. Še naprej sem odobravajoče kimala, čeravno brez resnejše namere, da bi tak modni dodatek tudi kupila.

In potem se je zgodilo nekaj sijajnega. Do mojih nosnic je priplaval nenavaden vonj, za katerega se je brez težav dalo ugotoviti, da veje prav od torbice. Nekoliko zaprepadenega obraza sem jo pomolila pod nos prodajalki, češ, smrdi, česa takega pa res ne morem kupiti. Ta se je zavzela, smelo vdihnila, oči so se ji zaiskrile, navdušeno je pokimala in dahnila nekaj besed v japonščini. Ko je videla, da to moje zadrege ni odpravilo, je segla po telefonu in v spletnem prevajalniku poiskala prevod. »Smoking,« je pisalo v kvadratku na zaslončku, ki mi ga je ponosno molela pod nos. Bila sem nekoliko zbegana, vonj torbice v ničemer ni spominjal na cigaretni dim in svojo skepso mi je uspelo izraziti z govorico telesa. Prodajalka je hitela kimat, izpustila iz sebe še nekaj tonov žvončkljajočega smeha, prsti so ji vnovič zdrseli po tipkovnici in zdaj je v kvadratku prevajalnika pisalo tole: »Smoked salmon.« Njen ponos ob tem je bil skorajda otipljiv: torbica dehti po prekajenem lososu! Kdo si je ne bi želel imeti? 

Zrla sem, popolnoma zmedena, izmenjaje v besede na zaslonu, vanjo in v torbico. »O, to je pa zanimivo,« je vse, kar sem (v angleščini) zmogla iztisniti iz sebe. Po hitrem postopku sem se odkradla iz trgovine. Pripetljaj je bil naravnost kot iz filma Izgubljeno s prevodom. Na Japonskem sem bila že kak teden in sem dotlej že opustila vsakršno upanje, da bom kaj takega doživela. Zdaj pa kar na lepem! Moji sli po čudaških dogodivščinah, ki sem si jih na Daljnem vzhodu obetala izkusiti v velikih odmerkih, je bilo naposled zadoščeno. 

Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama. O pomilovanja vrednih hikikomorijih; o iztirjencih, ki so pripravljeni plačevati za uporabljene ženske spodnjice, naprodaj v posebnih avtomatih; o pijanskih eskapadah belih ovratnikov v družbi in po ukazu njihovih nadrejenih; o posebnih uslužbencih, ki na postajah tokijske podzemne vsako jutro v konicah pomagajo potiskat nepregledno množico ljudi v vagone … Svoje so k temu dodale še knjige – mnogo bolj kot Haruki Murakami, za katerega itak govorijo, da piše po zahodnjaškem okusu mi je šla v slast Amélie Nothomb in njen roman S strahospoštovanjem – in že omenjeni film ameriške režiserke. Pretresla me je tudi pripoved ameriškega novinarja Johna Herseyja o žalostni usodi tim. hibakuš, preživelih po eksplozijah atomske bombe v Hirošimi in Nagasakiju. Če bi k temu dodala še Cesarstvo čutil, bi bila mera polna. Na kratko: nadejala sem se, da bom najpozneje na letališču vstopila v človeško menažerijo norcev. Znašla pa sem se v urejeni in čisti državi prijaznih in vljudnih ljudi. O iztirjencih ni bilo niti sledu (ali pa so se tako dobro skrivali).

Tako, kot se tujcu, ki najprej nekoliko zamrznjenega nasmeška sede na ogrevano WC-desko razvpitega japonskega stranišča z nebroj funkcijami, že v prvem hipu razjasni obraz, saj spozna, da je bilo to točno to, po čemer je nevede hrepenel vse življenje, se obiskovalec v deželi vzhajajočega sonca kaj kmalu privadi tudi na vse ostale lokalne posebnosti. Ker večinoma niso plod nekih japonskih muh, pač pa pogruntavščine, ki dobro denejo vsem pripadnikom človeške rase. In si začne razbijati glavo, kako je mogoče, da jih še nismo pograbili tudi v tim. zahodni civilizaciji. Ena takih pogruntavščin je, denimo, brezhibna čistoča na vsakem koraku. Če te nekoliko vznejevolji popolna odsotnost košev za odpadke na javnih prostorih, pa ti kaj kmalu postane jasno, da so njihove ulice prav zato tako brezmadežno čiste. V japonskem duhu so smeti pač nekaj, kar ne sodi v javni prostor. Vse, kar kupiš in je ovito v embalažo (te se na Japonskem res ne branijo), lahko na cesti ali klopci v parku sicer mirno zaužiješ, kaj boš storil s plastično posodico, pa je tvoja skrb. Edini pravilni pristop je, da jo odneseš domov in tam odvržeš v smeti. 

Enako bi lahko trdila za red in disciplino pri vstopanju v tokijsko podzemno železnico (in prevozna sredstva nasploh): če sem se prve dni še prizanesljivo nasmihala Tokijčanom, ki so se še pred prihodom vlaka poslušno razvrstili ob posebne črte, zarisane na tleh perona (najbrž je odveč dodati, da je metro vsakič ustavil prav in natanko tam, kjer je bil vrisan znak za vrata), sem si naposled morala priznati, da je v takšnem vedenju neka globlja modrost. Ki bi jo brez sramu lahko posvojili tudi Slovenci pri razvrščanju na naših avtocestah, recimo. Če se človeška množica giblje organizirano, se skorajda ne občuti kot nadležna …

Seveda lahko občutek vseprežemajoče organiziranosti postane tudi nekoliko strašljiv. A je na Japonskem nujen. S 126 milijoni prebivalcev je ena najgosteje naseljenih držav na svetu, metropoli, kot sta Tokio in Osaka, pa štejeta nam čisto nepredstavljivih 13 in 19 milijonov ljudi, vendar sta zaradi dobrega načrtovanja povsem obvladljivi tudi peš. Vsekakor Japoncem, kljub rekordni gostoti poselitve 332 prebivalcev na kvadratni kilometer (ki se v mestih še zgosti) ni bilo videti, da bi jih karkoli težilo ali stiskalo za vrat. Zdeli so se čisto zadovoljni, od drobižkov v vozičkih (pri čemer mislim na otroke ali pse) do šolarjev v svojih uniformah, uslužbencev v svojih uniformah in tistih vmes – v letih študija, ko si Japonci očitno dajo duška, tudi ali predvsem z oblačenjem v smele barvne kombinacije (in morda s torbicami vonja po dimljenem lososu). 

Samo enkrat se mi je zazdelo, da so morebiti res nekoliko zgubljeni. Bil je čas večerne konice – zaposleni delovna mesta zapuščajo okrog osme ure zvečer – in metro v Tokiu je bil nabito poln. Gnetli smo se kot čisto prave sardine v konservi, pri čemer so Japonci budno pazili, da se drug drugega ne bi dotikali. Slonela sem ob gredi poleg vrat vagona in se v intimi svojih misli predajala rasističnim blodnjam – od koder sem stala, sem imela, kakopak, čudovit razgled na vse potnike, saj sem bila za glavo višja od večine (od nekaterih pa tudi za dve ali tri glave). Japončki so se oklepali svojih mobitelov in kot za stavo bolščali v zaslone. Posebnega pomilovanja vreden primerek je stal nedaleč stran od mene: nekoliko obilen poslovnež v temni obleki je, dodobra oznojen po vratu, podivjano pritiskal na mobitel; očitno je igral neko igrico. Razen prstov na rokah mu je v rednih presledkih trzala tudi glava in mislim, da je bilo to najbliže pojavu hikikomori, kar mi je uspelo videti. 

Vendar pa se po drugi strani prizor potnikov na podzemni, prisesanih k svojim mobitelom, spet ni bistveno razlikoval od prizorov, ki jih ponuja potovanje z ljubljanskimi zelenci v jutranjih urah – komaj s kom ti uspe vzpostaviti očesni stik, zrkla so pri večini usmerjena v piksle na zaslončkih. Še nekje je sodobna tehnologija opravila svoje: če smo se pred desetletjem ali dvema še upravičeno posmehovali Japoncem, ki so kot turisti svet okoli sebe opazovali namesto s svojimi lastni raje s tretjim očesom, ki je bil objektiv fotoaparata, smo danes vsi Japonci, sem si morala priznati, ko sem že drugi dan zapored fotografirala krožnik pred sabo, preden sem v roke prijela palčke in se lotila jedi. 

Faze privajanja na čistočo so postopne, ena od njih je rahla anksioznost, ki se te poloti, ko ugotoviš, da dobesedno nikjer ni ničesar, kar bi kazilo podobo mesta. In da so čista tudi javna stranišča, kjer vse dehti po čistilih, pred ogledali pa so med umivalniki okusno nameščene vazice s šopki (naravnega) cvetja. Da niso umazana niti pristanišča, pregovorno in tradicionalno leglo vsemogoče pregrehe in nesnage! Jokohama, drugo najbolj poseljeno japonsko mesto, se je dobesedno bleščalo od čistoče … Parki in samostani z zenbudističnimi vrtovi zaposlujejo vrtnarje, katerih delovnik v veliki meri sestoji iz minucioznega in po moji presoji tudi nekoliko duhamornega pobiranja listov japonskega javorja z mahovnate podlage. Ali peska. Ki je seveda ves čas brezhibno pograbljen v pravilnih vijugah, kakršnih meni ne uspe narediti niti z vilico na čokoladni glazuri. Ko smo že pri hrani: ja, tu rek, da bi lahko jedel s tal, res velja. 

Neznansko, pravzaprav kar malo škodoželjno sem se zato nekega večera vzradostila, ko sem v najbolj pogrošni tokijski četrti Šindžuku, kjer obratujejo igralnice in lokali dvomljivega slovesa, pred nekim barom zagledala kup vrečk z odpadki. Pognala sem se k njim kot k staremu znancu, ki ga dolgo časa nisem videla. Usoda me je nagradila s skoraj neverjetno milostjo: ne le, da sem izsledila napako v sistemu, zaradi katere so se smeti znašle na cesti, za nameček je med plastičnimi vrečkami vohljala še prava pravcata podgana! Ampak ker je bila to le Japonska, je ubogi glodavec nosil jasen pečat: bil je brez enega očesa, očitno ga je ogorčeni Tokijčan v boju z nesnago s kakšnim orodjem oslepil. Vseeeno, podgana je preživela. Tudi smeti preživijo in se ne pustijo izkoreniniti. V stanovanjskih četrtih mest jih je celo dovoljeno odlagati na cesto, a pod pogojem, da na odvoz počakajo zaščitene z nekakšnimi mrežicami. Kot je mogoče razbrati iz zelo zgovornih piktogramov, je bil ta ukrep nujen zaradi črnih vran, ki so na Japonskem, sploh v Tokiu, edina živa bitja, ki se požvižgajo na vsa pravila, in smeti veselo razgrabijo, še predno pride ponje smetarski voz. 

Vrane so na Japonskem pravi pernati gverilci, ki se ne pomišljajo postreči si z napol pojedenim sendvičem iz smetnjaka v parku, si nato po gostiji, za katero ostane mini razdejanje, nonšalantno prisvojijo vodomet, v katerem se okopajo, potem pa, kot da tako pišmevuhovstvo ne bi bilo že samo po sebi višek, predrzno odletijo na bližnje drevo, kjer prhutajo s krili in se tako sušijo. Kapljice vode pa seveda padajo na nič hudega sluteče sprehajalce, ki so v park prišli občudovat cvetoče češnje. Menim, da so Japonci v bitki z vranami tako nemočni predvsem zato, ker jih že vnaprej ohromi njihovo popolno preziranje pravil. To je zanje nekaj nedojemljivega.

V trenutkih obupa, kadar se mi smeti res ni več dalo nositi s sabo, smetnjaka pa ni bilo na spregled, sem se poigravala z mislijo, kaj bi se zgodilo, če bi se na Japonskem pojavilo večje število vran v človeški podobi. Če bi se na enem od otokov lepega dne izkrcalo nekaj tisoč pripadnikov naroda, ki se na pravila požvižga. Ki ves čas poskuša iskati neke obvoze, se izogibati plačilu pristojbin in davkov ter si prizadeva izigrati državo. Recimo Slovencev. Ali, še huje, naših nekdanjih sodržavljanov. Mislim, da bi Japonce to pogubilo. Tako krhki in nebogljeni so v svoji prijaznosti, ubogljivosti in spoštljivosti, da bi ne trajalo dolgo, pa bi podlegli. Spomnili so me na papige kakapo, ki ne znajo leteti in so živele na Novi Zelandiji mirno in spokojno, dokler niso tja pripeljali mačk, psov, podlasic in ostalih živali, pred katerimi se ubogi kakapi niso ne znali ne zmogli braniti. 

Toda, kot se zdi, se Japoncem za zdaj še ni bati, da bi jih ugonobili kakšni uvoženi plenilci. Čeprav odprtih rok sprejemajo vse turiste, se od njih po 90 dneh, kolikor traja dovoljeno turistično bivanje, prav tako vljudno, kot so jim izrekli dobrodošlico, tudi poslovijo. Priseljenci so redkost; na otokih Hokaido, Honšu, Kjušu, Šikoku in še nekaj sto manjših so Japonci v kar 98,5-odstotni večini. To daje misliti, da sta nebogljenost in prijaznost Japoncev le ena plat kovanca. Od tim. manjšin je po približno pol odstotka Kitajcev in Korejcev, ostalo pa so – staroselci. Japonci so na zdajšnjem ozemlju namreč prišleki, ki so prvotno prebivalstvo malone iztrebili. 

Od čistoče in upoštevanja pravil je očitno le korak do fašizma in blodenj o japonski nadrasi. Potovanja pa predsodkov ne odpravijo povsem, kot vidimo. Ali pa pri posebej trdovratnih primerkih poskrbijo, da se ustvarijo novi.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mi in oni

    Agata Tomažič

    Na Kitajsko se ne moreš podati neobremenjen in se prepustiti, da boš kot nepopisan list vpijal vse prvine dotlej neznane ti kulture. Še preden se letalo dotakne tal pekinškega letališča, se ti podobe in prizori, ki ti podivjano poplesavajo v glavi, povsem pomešajo.

  • Prebiranje glasov ob finskem jezeru

    Alja Adam

    Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

  • Na krilih zabave

    Urša Zabukovec

    Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.