Čemu slikanice (v dobi pametnih igrač)

Žiga Valetič

Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske nestanovitnosti ter problemov s službami tistih, ki so v biološkem smislu najbolj godni za ustvarjanje družine. Pustimo ob strani celo biološke specifike otrok, ki nekaterim staršem prinesejo ogromno dela in skrbi (zdravstvene težave, velika razposajenost, nočno nespanje), drugim pa prepričanje o tem, da je mirnost, krotkost in ubogljivost njihove dece posledica starševske flegmatičnosti in »nekompliciranja«. Pustimo vse to ob strani in se osredotočimo na prisotnost kulturnih dražljajev v življenju otroka, od rojstva pa do dobe, ko se ta otrok nauči dokaj tekoče brati, kar pomeni do zaključka prve triade osnovne šole (8 let).

Tablice in pametni telefoni so kljub temu, da smo jih odrasli dodobra posvojili in jih prinesli v svoje domove, vseeno noviteta. Posedujemo jih šele tri, štiri, pet let, po drugi strani pa za dveletnega otroka ni prav nič nenavadno, da začne, potem ko nekajkrat potegne s prstom po tablici, tudi pred jumbo plakatom ob cesti mahati z rokami, misleč, da se bo vsebina velike table spremenila na njegov ukaz. Telefoni so od tablic celo bolj zabavni, ravno prav majhni so za otroške prstke, in ko petletniki na njih igrajo igrice in gledajo risanke, jim ni treba obračati niti glave niti oči. Odrasli prenašamo telefone s sabo kot bi bili odpadli, izgubljeni del naših teles, in nanje včasih nalagamo več otroških vsebin kot pa aplikacij za svoje, »odrasle« potrebe. Mobilci so postali ena najbolj priljubljenih igrač, s katerimi najlaže zamotimo otroka, če želimo imeti »mir«; otroci natanko vedo, kako na njih pridejo do risank, igric in pesmic, torej do treh ključnih, ne pa tudi edinih kanalov, ki jim prinašajo kulturno zabavo. Nevtralno gledano so te stvari dobre, koristne in lepe – umetnost za otroško stopnjo –, a ko pogledamo od blizu, slika postane precej drugačna. 

Izkušnja sveta

Podobno kot dobršen del prijateljev in znancev, ki imajo danes majhne otroke, sem hčerko dobil v poznih tridesetih. Mi smo v njihovih letih videli po eno risanko na večer in po eno ali dve med polčasom športnega prenosa. Edini termin, ko smo jih gledali celo uro skupaj, je bila nedelja zjutraj, ko so na enem od štirih TV-kanalov predvajali Živ žav. Preostali čas smo se podili po ulici, od vrta do vrta, od ute do ute, od kleti do kleti, od stanovanja do stanovanja in, ja, občasno počeli tudi nevarne neumnosti. V današnjem svetu, kjer »nevarnost preži povsod«, otroci vse to prepotrebno raziskovanje sveta opravijo v sedečem položaju – pred televizijo ali v svojem avtomobilskem stolčku, s pametno igračo v rokah. Količina risanih junakov, s katerimi se današnji otrok sooči do svojega šestega leta, je neverjetna. Dosegli smo psihološki plafon. Na desetine in desetine animiranih konceptov in svetov. Ko presežejo najbolj osnovne psihotične risanke Kravico Katko, Telebajske in Nodija ali malo bolj zabavne, kot sta denimo Pujsa Pepa in Pocoyo, jih čakajo egoistična Mala kraljična, Grozni Gašper, Divja brata Kratt, hiperaktivna Maša in medved in na tone drugih akcijskih doživetij. Doživetij, ki jih sami niso in jih tudi ne bodo izkusili.

Pri gledanju risank si starostno omejitev vsak otrok določa nekako sam, saj si mnogi starši s tem ne dajejo nikakršnega opravka. Če se sedemletnica navdušuje nad seksi Winxicami in zlobnimi Trinxicami, bo vse to goltala tudi njena mlajša sestrica. Nočne more gor ali dol – otrok naj čim prej spozna, kako gredo stvari na tem svetu. Čim prej naj se »okrepi«. Starši slepo zaupamo ustvarjalcem in televizijskim urednikom oz. nabavnim referentom. Kanali za risanke so danes na voljo 24/7, starostni napotki pa so vsem po vrsti španska vas. Laboratorij življenja se je z vrta, ulice in gozda torej preselil pred male in velike zaslone, nekdanje preizkušanje telesa, materialov in konkretnih odnosov pa je zamenjalo cerebralno preizkušanje psiholoških matric. 

Filmska »vzgoja«

Pred dobrim desetletjem so kinematografi zaradi stalnega povpraševanja spoznali, da bi bilo dobro imeti na rednem sporedu vsaj po eno celovečerno risanko. Hollywood, ki je sicer za nekaj časa povsem prekinil s produkcijo muzikalov, jim je hitro postregel s konstantno obilico novitet, tako da starih risank ni bilo več treba ponavljati v nedogled. Danes, marca 2017, ko so prvi pomladni vrtovi že prekopani, v ljubljanskem kinocentru predvajajo kar osem celovečernih risank! Maša in medved je nadgradnja televizijske serije, Snežna kraljica 3 je kino-serija, Lego Batman film ima dvojno built-in audience, Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov je komedija z nenormalnim tempom, edina risanka s približno prijaznim ritmom pa je kanadsko-francoski film Balerina in Viktor. Več kot polovica glavnih junakinj je končno ženskega spola, toda akcijskih vidikov večine risank se ne bi sramovala niti Vin Diesel ali Dwayne Johnson – The Rock.

Težava risank – tako televizijskih kot celovečernih, ki celo bolj kot naše omare z DVD-ji polnijo diske naših kompjuterjev, je v tem, da sporočila, ki jih prinašajo, niti približno ne prodrejo do otrok. Prehitro pridejo, prehitro grejo in sploh jih je preveč. Njihova funkcija je izključno v zabijanju časa. Celo v šolah, kjer v podaljšanem bivanju vso zimo predvajajo risanke in filme (brez pravic, z YouTuba neposredno na razredno platno), se ne dogaja refleksija tega, kar si pogledajo. »Filmska vzgoja« v večini primerov pomeni nelegalno predvajanje vsebin, ki otroke spravljajo tudi v zadrego. Naši šestletniki so si v šoli med drugim pogledali Disneyjevo risanko Pogum, ki je na eni relevantnejših spletnih strani z napotki za starše Common Sense Media dobila oznako 8+. So starostne oznake sploh pomembne? Osebno verjamem, da so. Tako kot smo mi v rosnem otroštvu v polčasu med športnimi prenosi prevečkrat videli (sicer sijajnega) madžarskega depresivca Gusztáva, tako današnji otroci vidijo veliko preveč animirane jeze in strahu. Tudi plastičnega veselja. Kinodvor je v Ljubljani postal edini kinocenter, pri katerem se lahko zaneseš, da boš otroka tja peljal gledat nekaj, kar bo z njim ostalo vsaj nekaj časa, o tem, kar je videl, pa se boš lahko tudi pogovoril. S tem boš opravil delček starševske naloge in užil nekaj radostne vzgojne komunikacije. In prav to je – sredi tisoč in ene preživetvene obveznosti – daleč najlepši del starševstva, ki si ga moramo vzeti in nam tudi pripada, sicer bodo naši potomci vzgojeni po instantnih kalupih sodobnih medijev nasilja in strahu. Navkljub stotinam ur, ki jih mulci preživijo ob hitrih risankah, je vzgojni izplen tega časa boren.

Stopnje zadrgnjenosti

Starševska strogost danes izginja. Otroci so naši kralji in kraljice, vzgoja pa je prosti tok, ki se odvija po liniji najmanjšega odpora. Ne vem, mogoče je bilo vedno tako. Ko govorim o strogosti, ne govorim o fizičnem kaznovanju, ki je prav, da izginja, in za katerega klinični psiholog Haim G. Ginott v knjigi Med staršem in otrokom sijajno ugotavlja, da moramo kaznovalne fizične spodrsljaje razumeti kot (»prometno«) nesrečo, s katero nikoli ne smemo računati vnaprej in moramo narediti čisto vse, da se ji izognemo. Govorim torej o strogosti do samih sebe in o odločnosti pri postavljanju meja, saj so meje nekaj, kar otroci stalno preizkušajo in imajo za to ves čas na svetu. Hčerki ne želim nenehno viseti za vratom, in tudi ona dobi vsakodnevni odmerek animirane zabave, res pa je, da mi kot staršu ni vseeno, kakšne risanke gleda. O tem, kar vidi, se z njo tudi pogovarjam, in če je mogoče, ji zagotovim prijaznejše, zanimivejše, duhovitejše in bolj raznovrstne filmske izkušnje. Marsikaj od tega je dostopno na Slonovih DVD-jih (Animateka) – nekateri starši z njimi prekupčujemo, kot bi šlo za velike podtalne dragocenosti.

Podobno velja za videoigre, ki jih hči igra vsak petek po eno uro, že od drugega leta dalje. Marsikdo mi očita, da je to premalo, da sem zadrgnjen moralist, ker ji ne dajem telefona vsakič, ko me za to prosi, toda prepričan sem, da dekle ne bo za nič prikrajšano. Sam sem začel igrati igrice v sedmem razredu, ko je bratranec dobil računalnik ZX Spectrum, medtem ko stari starši igric sploh niso poznali. Videoigre so lahko koristna oblika preživljanja časa, če jih znamo primerno odmerjati. 

Mnogi starši se žal ne zavedajo, da lahko poleg risank in videoiger v Sloveniji ponudijo svojim otrokom tudi izjemne gledališke in lutkovne predstave, ki so jim ponavadi – v skladu z razvojno psihologijo – starostni okviri enako pomembni kot ustvarjalcem programa v Kinodvoru.

Podcenjevanje, precenjevanje

Prišli smo do igranega filmskega in televizijskega programa, kjer vlada več zmede kot na katerem koli od omenjenih področij. V zadnjih letih smo dobili nekaj novih mladinskih filmov – od Gremo mi po svoje do Utripa ljubezni, Nike in Pojdi z mano. Razen Gremo mi po svoje, ki mu je marsikdo očital odsotnost zgodbe, ti filmi niso uspeli v kino pripeljati veliko gledalcev. Kaj se je torej zgodilo? Kot prvo, noben od teh filmov ni bil otroški, temveč so bili mladinski, mladina pa danes gleda vse drugo, samo mladinskih filmov ne.

Kar se tiče otroškega igranega programa se filmarji in scenaristi po vsej Evropi sprašujejo, kako naj sploh konkurirajo animiranim celovečercem – tako hollywoodskim kot vsem drugim. Pred nekaj dnevi sem s Slovenskega filmskega centra dobil zavrnitev sofinanciranja razvoja scenarija za otroški celovečerec z obrazložitvijo, da scenarij »podcenjuje sodobnega mladega gledalca in njegovo filmsko izobraženost«. Gre za zgodbo o tem, kako si desetletniki z razkrinkanjem hudobca izborijo otroško igrišče, ki jim ga želijo porušiti in na njegovem mestu zgraditi trgovski center. Zavestno sem uporabil nekaj stereotipov, saj računam na film z oznako 6+. Ko danes govorimo o otroških filmih, imamo še vedno v mislih Kekce in Srečo na vrvici, v resnici pa otroški filmi ne prihajajo več v multiplekse, temveč so umeščeni v otroške programe intimnih art kinematografov. Komisija je torej pravilno ugotovila, da zgodba »ne more računati na širši sprejem pri svoji ciljni publiki«, toda s tem so orisali le širše kulturno dejstvo.

Strinjam se, da mladih gledalcev ne smemo podcenjevati, ne smemo pa jih niti precenjevati. Poznam kar nekaj šestletnic, ki se vsak delavnik ob dvajseti uri usedejo v naročja svojih mam in gledajo telenovele Usodno vino, Gorski zdravnik ali Eno žlahtno štorijo (pri njeni drugi sezoni sem dva meseca sodeloval tudi sam). Rosno mladim gledalkam se kakšno leto kasneje pridružijo še sošolci, fantje. Na tisoče učencev najnižjih razredov je torej povsem na tekočem z najnižjimi strastmi odraslega spletkarjenja in komaj čakajo, da bodo zvečer lahko pravočasno pojedli večerjo, si umili zobe in ponovno skočili pred televizijo. Mame so navdušene, saj z minimalnim vložkom dobijo vse, kar si želijo: pridnega otroka in ščepec lažne romantike. Očetje dvakrat izrazijo skepso glede vsega skupaj, v tretje pa vdano sprejmejo eno uro večernega miru in prepustijo malega ojdipa v roke televizijskim pastirjem, ki pohlepno zbirajo svojo čredo in se prehranjujejo z aspartamsko slajenim oglaševalskim kolačem.

Toda imejmo za trenutek nekaj empatije do otroka, ki zamaknjeno bolšči v ekran in skuša razvozlati ta spletkarski svet, v katerega se je rodil komaj predvčerajšnjim. V avli hotela Moravskih toplic sem med zadnjimi počitnicami postal ob televizorju, ki je predvajal Usodno vino in poslušal dialog protagonistke in protagonista. Ženska je na široko pojasnjevala, da ima dovolj zvez, ki so vedno temeljile le na seksu, in da si zdaj končno želi najti pravo ljubezen. Tisoči otrok, ki niti brati ne znajo dobro, so torej slišali dialog, ki ga niso razumeli, vseeno pa se je naložil v njihovo podzavest. Morda so njihove oči v tistem trenutku dajale vtis, kot da se v njih nahaja širno vesolje razumevanja, toda to vesolje je enako prostrano kot v očeh psa ali mačke, ko jima pojasniš relativnostno teorijo; razlika je samo v tem, da pes in mačka ne razumeta človeške govorice, čustvena pornografija, ki k otrokom prihaja brez vsakršnih omejitev, pa se v otroke nalaga, nalaga in nalaga.

Preveč glasbe, premalo radijskih iger

Med bolj kakovostne kulturne izdelke, ki jih današnji malčki absorbirajo, spadajo radijske igre in glasba. Čeprav je nekdo na YouTube obesil večino najbolj popularnih in kakovostno izdelanih radijskih iger, so mnoge od najboljših precej zastarele in pretirano patriarhalne. Nastale so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko novejših radijskih iger kot da ni. Gledališke igralke in igralci, ki so nekoč redno posojali glasove tej zvrsti, danes predvsem sinhronizirajo risanke. Dela je veliko, gre za industrijski tekoči trak. Učinkov tolikšnih količin kulturne plastike danes v resnici ne moremo meriti, saj šele nekaj let živimo v času, ko so tablično-telefonske in pametno-televizijske atrakcije popolnoma poplavile otroški svet, med kulturne danosti, ki so prestopile vse bregove, pa sodi tudi glasba. 

Ponudba kakovostne glasbe sicer ne zaostaja za ponudbo ne-kakovostne glasbe. Z nekaj truda se vsak starš lahko dokoplje do nabora cedejev ali mp3-jev, ki jih potem vrti na družinskih popotovanjih z avtomobilom. Tisoč in en način poslušanja, tisoč in en žanr, tisoč in ena izvedba: zborčki, klasike (Maček Muri, Zlata ladja …), priljubljene solo izvajalke (Melita …), etno prilagoditve (Katalena), plesno-zabavljaške izvedbe (Čuki, Romana …) ali filmska glasba. Med najbolj zdrajsanimi je, vsaj pri deklicah, glasba iz filma Ledeno kraljestvo, ki bo z drugim delom gotovo postalo najbolj dobičkonostna animirana stvar vseh časov. Štiriletnice na pamet zlogujejo te pesmi v otroški angleščini, starši pa najdemo svoje zlobno veselje, ko se končno zlomi USB-ključek in med vožnjo lahko rečemo, da nam ene in iste melodije že presedajo.

Nekateri otroci glasbo poslušajo tudi pred spanjem, »da laže zaspijo«, kar je sem ter tja sicer dobrodošlo, toda ko slišim, da nekateri starši zvečer redno pristavljajo svoje telefone ob otroška ušesa, se ob tem spomnim na esejistično-poetično knjigo Pascala Quignarda Sovraštvo so glasbe. Francoski pisatelj govori o tem, da je glasba danes prisotna na vsakem koraku, da je ne znamo niti ceniti niti presojati in da je postala psihološko breme ter čustvena opornica, ob kateri smo povsem pozabili na izhodišče sveta, ki pa je … tišina. Ob vseprisotni glasbi izgubimo svoj lastni, osebni, notranji glas, svojo misel in svoje čutenje, naše individualno in kolektivno življenje pa se komaj vidno spreminja v neselektivno »svaštarnico«, posledica česar sta čustveni kaos in težave s temeljno človeško identiteto. 

Čemu slikanice

Kot kulturni artefakt za najmlajše, v katerem so škodljivi vidiki zreducirani na minimum, doživljam edinole slikanice. Večerno branje je eden najbolj pristnih stikov – tako starša z otrokom kot otroka s kulturnim okoljem in z umetnostjo. Tudi slikanic je v današnjem času na tone in ko družinsko obiščemo knjižnico na vsakih štirinajst dni, s seboj odnesemo najmanj pet novih knjigic. Nekatere so slabe, bodisi likovno bodisi jezikovno, toda z nekaj truda se lahko vsak starš nauči prepoznavati kakovost. Branje je čas za smeh, za pogovor in za pomemben fizični stik, ki povezuje otroka in starša. Tudi v slikanicah se otrok sooča z različnimi junaki in svetovi, toda ti svetovi so vse prej kot instantni.

Dobre slikanice – te so pri nas pogosto opremljene z zlatimi hruškami – so edinstvene po svojem sporočilu in po likovni izraznosti, hkrati pa so poučne. Bolj ko beremo, bolj se otroku svita, kje stojijo ločnice med fikcijo in realnostjo, med pravljičnimi in naravnimi bitji, med lepoto domišljije in lepoto stvarnosti. Risanke jim te izkušnje ne dajo, tam namreč vse drvi v isto smer, brez časa za refleksijo ali druženje. Poleg naravoslovnih slikanic poznamo tudi slikanice o človeških čustvih pa o različnih oblikah družin, ob katerih se otroci učijo ohranjati naravno strpnost do drugačnosti in različnosti. In, ne nazadnje, glasno branje, ki ga spremlja opazovanje domiselnih in estetskih ilustracij, širi otrokov besedni zaklad ter spodbuja ustvarjalno vizualizacijo, starš pa ima ob tem priložnost pojasniti otroku samega sebe, svoje življenjske vrednote in stališča. 

Ob utrujenosti, divjem tempu življenja ter spremenljivih letnih časih si je težko vedno vzeti čas za branje, ampak ko se otroci tega navadijo, jim izkušnja zleze pod kožo. Ne vem, ali bo hči tudi sama postala bralka, mene so knjige zadele šele po dvajsetem letu. Raje kot na leporečno »promocijo branja« gledam na naše skupno branje kot na kakovostno druženje in nalaganje energije v otroka za čase, ko bo to energijo potreboval in me ob njem ne bo več. Ja, polnjenje baterij za prihodnost. Kopičenje sončeve energije, ki jo bo dekle v obliki nafte in premoga shranilo globoko pod svoje površje. Ali – glede na izkazano problematičnost fosilnih goriv – na branje gledam kot na temeljno življenjsko učenje o tem, kako uporabiti spontano energijo sonca, vode in vetra v lastno korist. Priložnost, ki jo imam v tem trenutku najine skupne poti, je gotovo edinstvena.

Pred dvema letoma je sicer prijetna vzgojiteljica štiriletnikom v vrtcu pokazala letalo, ki je pikiralo v newyorška Dvojčka in ju zrušilo. Med znanci včasih slišim, da je treba otroka čim prej soočiti s kruto realnostjo sveta. »Naj se čim prej navadijo.« Česa naj se navadijo? Vse tisto, kar misliš, da jih moraš navaditi, bo v današnji dobi do njih prišlo mnogo prehitro. Mnogo prehitro bodo videli podobe skupinskih seksualni orgij, te so le en klik oddaljene od njihovih možganov. Mnogo prehitro bodo videli klanja, umirajoče otroke in zadrogirane vojaške morilce, tudi za to ti ni treba skrbeti. In vse te stvari bodo videli veliko prej, kot si jih videl ti.

Svojemu otroku niti ne želim niti ne morem prihraniti pogleda na grozote, ki se mu bodo prikazovale skozi življenje, kljub temu pa želim v njem vedno vzbuditi temeljno zaupanje do življenja in notranje radosti. Želim se smejati skupaj z njim in mu pomagati razvijati humor. Želim ustvariti pogoje, da bo lahko spoznal in okusil različne estetike in razvil lastni sistem vrednot – ne mojega in ne družbenega! In ne bo me strah, če se bosta med temi vrednotami znašla tudi poštenje in odgovorno delo. Ne bo me strah, če bo cenil znanje, čeprav vem, da bo živel med ljudmi, ki bodo večkrat cenili denar in lažni ugled. Ne bo me strah, če ne bo popoln konformist, čeprav bom vedel, da mu zaradi tega morda ne bo vedno lahko. Predvsem pa mu želim, da bo imel v svoji glavi dovolj prostora za modrost in v svojem srcu dovolj prostora za hrepenenje. In da bo njegovo hrepenenje vsaj občasno našlo tudi svojo izpolnitev. 

Zato. Danes. Slikanice.



O avtorju. Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, publicist in grafični oblikovalec. Med leti 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije. Publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti za Poglede, revijo Bukla, revijo Ekran, spletni Odzven ter revijo Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu ter o časopisu Pavliha, dejaven pa je tudi kot scenarist za igrane filme (Stvari, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika kot brokoli v obari moderne družbe

    Tadej Meserko

    Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

  • Knjige sveta in zakaj jih je treba brati

    Sonja Merljak

    Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

  • Sinovi

    Urša Zabukovec

    Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa … →