Časi, ko se vpije, in časi, ko se pogovarja

Tina Bilban

Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«. Dialog med znanostjo in družbo, še z mediji nekje v tem (bermudskem) trikotniku, hudo premalo naslavljamo, trenutno pa živimo posledice tega primanjkljaja. Kdo bi si mislil, da bo morda nekoč koristno, če bosta znanost in družba govorili, slišali in razumeli isti jezik ter imeli vzpostavljene kanale, po katerih lahko komunicirata.

Potem pa so me članki na temo cepljenja in pandemije spremljali vse poletje. Nekaj kolegov filozofov je temu posvetilo vse poletne mesece. Vse kaže, da bodo v družbi vseh ostalih, od znanstvenikov do zdravnikov, od pravnikov do avtomehanikov, ne nazadnje gre očitno za temo, o kateri vsi nekaj vemo, o tem pisali še dolgo v jesen. Čeprav med njimi najdemo tudi sestavke, ki so dobro napisani, smiselno argumentirani, s podatki podkrepljeni in z zgodbo približani bralcu, jaz ne morem več.

Na podlagi osebnih izkušenj ugotavljam, da je treba šestletniku včasih kakšen argument predstaviti večkrat zapored, vsakič nekoliko glasneje. Če je argument povezan z nepriljubljeno dejavnostjo (beri pospravljanje, pospravljanje, pospravljanje), se šele po številki štiri preklopi v status poslušanja. Po drugi strani je pri najstniku, spet samo iz lastnih izkušenj, takšno ponavljanje lahko nevarno. Če v prvo ni slišal, tudi v drugo, tretje ali četrto precej verjetno ne bo. Če je v prvo slišal, samo še ne odreagiral, sedaj po drugi ponovitvi verjetno (po tretji ali četrti pa zelo verjetno) iz inata ne bo. In če se vrnem k šestletniku, tam se pri deseti ponovitvi nekje zadeva spremeni v žur, na »pospravi sobo« se išče rimo in prave plesne gibe. Če je cilj učinek, je torej treba biti tam nekje do številke šest dovolj prepričljiv, da pride do akcije. Je pa k sreči prepričljivost širok pojem.

S tridesetletniki in petdesetletniki, spet sklepam samo na podlagi lastnih izkušenj in skrajno premajhnega vzorca, je po mojem mnenju podobno kot bodisi s šestletniki bodisi z najstniki, z niansami in odstopanji. Zato v tej kolumni ne mislim pisati ne o pandemiji ne o cepljenju. Kakšno je moje osebno stališče, pa v teh dneh tako ali tako kažem na vratih v vsako knjigarno, knjižnico ali kavarno.

Ampak po koncu poletja je človek len, malo še zmačkan od ležanja na soncu, malo že utrujen od vsega dežja. Ni, da bi iskal nove obskurne in inovativne teme. In kot druga najbolj očitna tema se mi kaže poletno/plažno branje. Če od maja naprej pišemo, kaj vse bomo vzeli s sabo na morje, je po mojem še povsem legitimno oktobra pisati o tem, kaj smo na morju dejansko prebrali.

V stilu zgoraj omenjene lenobe je meni v tednu na morju med vsem kopanjem in kartanjem uspelo prebrati le Home and away: Writing the beautiful game Karla Oveja Knausgårda in Fredrika Ekelunda, ki naj bi v letu 2021 pod naslovom Doma in v gosteh v prevodu Ane Schnabl izšla tudi pri Mladinski knjigi. Gre za zajeten kupček pisem, ki sta si jih med svetovnim prvenstvom v nogometu 2014 pisala Knausgård in Ekelund, v originalu seveda ne v angleščini, temveč v švedščini in norveščini, izšla pa so istega leta pri Knausgårdovi butični založbi.

Kakorkoli bogokletno se že sliši, nogomet ni na seznamu stvari, ki jih spremljam, poznam, kaj šele igram. Pa vendar se mi Home and away kaže kot odlično branje. Knjiga je do mene prišla kot del osebne Knausgård manije. Po 3600 straneh, kolikor naj bi znašalo vseh šest delov Mojega boja, je Knausgårda težko spustiti. Zvečer pred spanjem ti manjka doza sodobne norveške družinske sage a la Karl Ove. Tako zelo, da s sabo na morje odvlečeš kupček pisem o nogometu. In jih, čeprav imaš s sabo še Binetov HHhH in Več kot brat Davida Diopa, ob opoldanski vročini prebiraš ob kavi na balkonu.

Knausgårdu in Ekelundu uspe s pismi vzpostaviti dialog. Eden v Braziliji na kraju dogajanja, razpet med igranjem nogometa na plaži, pijačami, večerjami in ogledi tekem v barih med navijači; drugi v hišici na švedskem podeželju, razpet med roki, ki ga lovijo oziroma so vedno že davno mimo, otroškimi predstavami, nočnimi zbujanji, kopanji na bazenu, predstavljanjem knjig, ki jih ne mara, in pisanjem, za katerega, ah, ni nikoli dovolj časa. Ko se Knausgårdova reka besed ustavi ob podpisu, jo Ekelundovo pismo naslednjega dne nekoliko premakne. Zgodba o nogometu postaja zgodba o vstajanju sredi noči, zgodba o odraščanju, zgodba o favelah, zgodba o depresiji, zgodba o odnosih, zgodba o staranju in spet zgodba o nogometu. Ko bi Knausgårda odneslo v 500 strani dolg esejistični premislek, ga Ekelundov tok potegne nazaj in mu hkrati pusti, da upove svoj del zgodbe.

Njuna glasova se zdita uravnotežena. Čeprav knjiga brez Knausgårdovega imena na naslovnici najverjetneje ne bi doživela ne angleškega ne slovenskega prevoda. Gre za splet naključij, zapiše Knausgård, da po vsem svetu beremo Donno Tartt, Salmana Rushdieja, Paula Coelha in Karla Oveja Knausgårda, in ne kakšnih drugih, pa čeprav (tudi) odličnih, na primer vzhodnoevropskih avtorjev. Včasih imamo bralci srečo, spet drugič niti ne.

Pisemski roman ali njegov sorodnik, esej v pismih, kakor bi lahko označili Home and away, je lahko obupen, mnogokrat pade že na ravni prepričljivosti  ̶  kdo danes sploh še piše pisma, kaj v njih zapiše (gotovo ne istega kot v eseju, romanu, kratki zgodbi) in kako se v njih izraža … Lahko pa je fantastičen, dinamičen, spreten v prepletanju dveh svetov, ki sproducirata tretjega, z vsakim branjem novega.

S svojo naravo me je Home and away spomnil na še eno sodobno knjigo pisem, v kateri sicer najdemo cel kup tem, od premisleka staranja in minljivosti do interpretacije sanj, ampak, če me spomin ne vara, prav nič nogometa, predvsem pa precej kvantne mehanike. Chris Fuchs, ameriški fizik in filozof, oče QBisma  ̶  ene od sodobnih interpretacij kvantne mehanike –, načeloma ne mara pisanja člankov, kjer se v poskusu prilagajanja željam anonimnih recenzentov nemalokrat izgubijo najdelikatnejši elementi prispevka. Namesto tega ogromno predava, predvsem pa piše e-pisma  ̶  fizikom in filozofom, svojim sotrudnikom in oponentom, profesorjem in študentom, strokovnjakom in popolnim laikom. V njih včasih le premišljuje o življenju, načeloma pa razlaga svoj pogled na kvantni svet, status svojih raziskav in razmišljanj ter rezultate, ki jih prinašajo. Odziva se na povratna pisma in odgovarja na vprašanja, znova in znova. K istemu problemu se vrača z mnogih strani. Coming of Age with Quantum Information je zbirka pisem, ki jih je Fuchs odposlal med letoma 1996 in 2001, in je kot monografija izšla pri Cambridge University Press.

Z njo se Fuchs pravzaprav vrača v čase začetkov kvantne mehanike, ki so bili hkrati časi dolgih debat. Čase, ko sta se Einstein in Bohr v taksiju vozila med hotelom in železniško postajo, s katere bi moral odpotovati Einstein, a nista mogla izstopiti, dokler trenutna debata o naravi kvantne mehanike ni bila končana. Debata med Einsteinom in Bohrom, ki sta jo včasih sicer ujela v pisma, praviloma pa je potekala v živo in so jo na papir kasneje spravljali njuni sodobniki, je bistveno zaznamovala njun sočasni in naš sodobni pogled na naravo kvantnega sveta (kot je debata med Newtonom in Leibnizem zaznamovala razumevanje sveta klasične mehanike); razpravljala sta o naravi realnosti, o možnih poskusih, ki bi podprli eno od stališč, o naravi znanosti in mejah spoznavanja. Poslušala sta argumente, jih spodbijala, sprejela upravičeno spodbijanje, argumentirala naprej. Ostala sta vsak na svoji strani  ̶  Einstein v želji po realizmu in kavzalnosti, kakršna je omogočala klasična mehanika, Bohr prepričan, da nam kvantni svet osvetljuje povezanost med opazovalcem in opazovanim, ki jo moramo upoštevati, tudi ko govorimo o realnosti. Je pa njun dialog bistveno obogatil njuna pogleda, zagotovil dobre argumente, izpostavil pomembna vprašanja, prinesel novo znanje in razumevanje.

Tudi Fuchs s številnimi pismi v svoji knjigi ne premika svetov. Oponenti praviloma ostajajo na drugi strani, čeprav tisti, ki so se pripravljeni spustiti v dialog, najpogosteje ugotavljajo, da so njegovemu pogledu mnogokrat bliže, kot se je zdelo na začetku, da njegov pogled, četudi ga ne vzamejo za svojega, bolje razumejo. Po drugi strani je z vztrajnim odgovarjanjem na vprašanja Fuchs v svoje vrste dobil nekaj skeptikov ali pa z vztrajnim drezanjem pripomogel k usmeritvi korespondentov v lasten premislek.

Podobno je s Knausgårdom in Ekelundom. Po vseh pismih Knausgård ostaja navijač Argentine, Ekelund pa ljubitelj brazilskega jogo bonito. Ampak saj fora ni bila nikoli v tem, da bi zamenjala strani. Fora je v tem, da se poslušaš, slišiš in razumeš. Pa tudi v tem, da se ne začneš pogovarjati sredi tekme, če ne zaradi drugega, pa vsaj zato, ker se hudičevo slabo sliši. Potem lahko samo vpiješ.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubezen je treba deliti

    Uroš Zupan

    Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

  • Najboljši vseh možnih svetov, drugič

    Tina Bilban

    Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

  • A Gringo like me

    Klemen Kordež

    Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

Izdelava: Pika vejica