Carterapija

Tomaž Grušovnik

Menda sem bil v otroštvu »cartl«, oseba, ki se rada crklja. Razvada ostaja. Ko pridem popoldne iz službe (ali, če tisti dan nimam službe, od kosila), si vzamem nekaj časa (okoli 45 min) za dejavnost, ki ji v gospodinjstvu rečemo Tomaževa »carterapija«.

Na postelji se udobno uležem na hrbet (še posebej pazim, da izberem pravi vzglavnik), maksimalno iztegnem noge, jih ovijem z udobno deko iz mikrovlaken, se pokrijem z lahko odejo in se pričnem z desnico trepljati po prsih. Slednje je znamenje Srčici (Felis silvestris catus), da zavzame položaj za »obsevanje«. V obdobju petih let sem jo na to dobro navadil: mojo željo zaznava na daljavo, brez vidnega kontakta, celo do dve sobi daleč. Prihiti, skoči na posteljo – na tej točki jo pobožam po glavici – in se uleže na območje med trebuhom in prsmi. Kmalu iztegne tačke v smeri proti mojemu obrazu in začne presti. Sam zaprem oči, se osredotočim na svoje dihanje in začnem sproščati telo (in pozornost), pri čemer skušam začutiti še utrip svojega srca in vibracije mačje preje. Mački pravim: »Samohodni anatomski obliž MACIS® v umirjeni sivo-rjavi kombinaciji, dolgodlak, z dekorativnimi ušesci in repom, brezžično polnjenje na brikete. Vgrajen grelec z biološkim termoregulatorjem, vibrator za oddajanje finih mehanskih tresljajev s frekvenco 5 Hz in pametni opomnik za samodejno opozarjanje na terapijo z zvočno-taktilnim spektrom signalov« (če namreč kdaj pozabim na popoldansko seanso, me Srčica nanjo opozori z mijavkanjem in drgnjenjem). Žival popredmetim v gospodinjski pripomoček in tolažim se, da to dejstvo ni žalostno, ker je instrumentalizacija vzajemna. 

Cilj petinštiridesetih minut carterapije je doseganje »α-stanja«: pri mački je to globok spanec s sanjskimi krči, pri meni pa razvezana pozornost na robu spanca. Za Srčico ni težko ugotoviti, kdaj je v takem stanju, ker je očitno, kdaj se popolnoma razleže po meni in kdaj nastopi nenadzorovano trzanje sproščenih mišic. Zase pa lahko to stanje identificiram šele za nazaj, ker je zanj značilna odsotnost srednje- in dolgoročnega spomina. V tistem trenutku, ko se prebudim iz α-stanja, mi namreč njegova vsebina uide. Ena, dve, tri, štiri sekunde in doživljajski tok je proč, kot vlak ali bus, ki odpelje s postaje. Vem, da sem tam nekaj razmišljal, a kaj natančno, mi ostane prikrito. Vendar to ni moteče, ker prebuditev spremlja občutek globoke pomirjenosti in zadovoljstva, kot da bi se prebudil iz mirnega in kakovostnega spanca.

V vseh teh letih sem opazil, da se mačka do α-stanja prebije skozi tri zaporedne faze. Za prvo (imenujmo jo γ-stanje) je značilno anatomsko prilagajanje njenega telesa mojemu prsnemu košu s počasnim zapiranjem oči in predenjem. Ob koncu te faze, ki traja okoli pet minut, je mačji život povsem sproščen, tako da se razleze po mojih rebrih z maksimalno površino. Nastopi β-stanje, ki lahko traja tudi med 20 in 30 minut. Značilno je, da se začne v tem stanju na območju stika med razvlečeno mačko in mojim prsnim košem akumulirati toplota, ki lahko postane žareča, predenje pa postopoma ugasne. Po tej relativno dolgi fazi naposled nastopi mačji α, ki ga, kot rečeno, spremljajo sanjski krči. Zanimivo je, da sem njene sanjske krče doslej izključno opazil med carterapijo in ne denimo ponoči ali v omari (kjer rada spi). Ne skrivam, da se s tem ekskluzivnim privilegijem rad postavljam pred drugima članoma gospodinjstva, s čimer podčrtujem svoje domnevne pozitivne značajske lastnosti, povezane z zaupanjem, miroljubnostjo, dobrohotnostjo, toplino in globino medosebnih odnosov.

Pri meni je doseganje alfe nekoliko drugačno, ima pa podobno tri faze. Za gamo je značilno predvsem načrtno sproščanje. Popuščanje vseh možnih mišic, na katere se lahko osredotočim, predvsem pa obraznih mišic in muskulature na rokah in nogah. Ko zaznam, da sem telesno dovolj sproščen, pričnem z monitoringom diha in pulza, nakar se znajdem v β-stanju. Zanj je značilna predvsem izključna osredotočenost na ritmične procese v telesu, ki jih lahko zazna groba, a umirjena zavest. Kadarkoli ta zatava proč – med morebitne skrbi ali strahove, pa tudi upanja in želje –, jo nežno pripeljem nazaj k dihu, utripu in predenju. Mislim, da tisti, ki so izurjeni v meditacijskih veščinah, tej tehniki pravijo tudi »anapana«. Stanje α nastopi, ko se moja zavest izgubi sama v sebi, ko misli prosto tečejo, ne da bi jih pozornost usmerjala sem ter tja. Mudi se pri različnih podobah zunanjega sveta, pri ljudeh, naravi in bog ve kje še: kot rečeno, se po prebuditvi ne spomnim ničesar konkretnega. V alfi preprosto spremljam nit misli kot spectateur, ki pozabi nase: niti dihanja niti pulza ne zaznavam več, tonus mišic je pozabljen. Ko se to stanje konča, trak spontanih misli znova zagrabi pozornost in ga prične zvijati po svoje. A na začetku vendarle še dovolj počasi in nežno, da se lahko za nekaj minutk okopam v toplem prebujanju pred nastopom čvrste treznosti, s katero se potem lahko znova samozavestno spopadem z dolžnostmi docenta.

 

Večkrat sem pomislil, da najučinkovitejša carterapija temelji na čezvrstni vzajemnosti, simbiozi iskanja blagodejnih psihofizičnih stanj dveh raznorodnih (recimo felino-homoidnih) organizmov. Odraslemu človeku se je namreč veliko laže crkljati z živaljo kot s sočlovekom. Še posebej če gre za tujca, ki ga prvič srečaš. Kako bi bilo, če bi se ti nekdo predstavil tako, da bi ti zlezel na krilo, ti polizal roke, nato pa se pred tabo vrgel na tla in te z nogo drezal, da ga podrgneš za ušesi in popraskaš po trebuhu? S tujim psom, ki ga spoznaš na tak način, ni nobene zadrege: »Iiii! Kako prijazen kuža! No, daj tačko! Bravo! Hop! Pridi nazaj!« Soljudi crkljamo le, če so majhni otroci ali spolni partnerji (kar je, če pomislimo, bizarna kombinacija kategorij), sicer pa se pridno držimo bontona in se vljudno rokujemo, objamemo, na hitro potrepljamo po hrbtu ali, recimo, trčimo z desnimi rameni (slednje počnejo mladi moški v Etiopiji). Omejimo se na izmenjavo idej, telesni stik pa prihranimo bodisi za strogo intimo bodisi za druge živalske vrste (kar je znova bizarni spoj kategorij). »Carterapija« se zato ne ponuja zgolj kot odlično sredstvo za premagovanje stresa, ampak tudi kot spekulativno okno za raziskavo o človekovih inhibicijah telesnega stika in čezvrstnem sporazumevanju. Mijav! Prrrr – rrrrr …

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Keber

    Tomaž Grušovnik

    Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.