Čakanje na rezultate

Žiga Valetič

Nekateri porazi, tudi če si vanje vložil živalski trud, prinesejo olajšanje. Če nič drugega, veš vsaj to, da se nekdo drug veseli svojega uspeha – naj cveti, naj živi, naj rodi! Za nekatere poraze trdo delaš, druge si prislužiš kar tako, mimogrede.

Po začetniški sreči s scenarijem, ki je pred sedmimi leti uspel na nacionalkinem anonimnem razpisu, sem vsako leto napisal po en nov scenarij. Nekaj sam, nekaj s soavtorji: mladinski plesni film, dramo o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi, družinsko komedijo z denarjem v središču, otroški film o reševanju igrišča ter brutalno dramo o mladih neonacistih. Meseci in meseci pisanja, poslušanja mnenj, upoštevanja boljših rešitev. Nočne ure kreiranja likov, zapletov, dialogov, pa razmišljanje o ciljnem občinstvu in komisijah, srečevanje s sodelavci in sodelavkami, predvsem pa žrtvovanje kakovostnega družinskega časa in stalno zajedanje v lastno substanco – petino svojega delovnega časa sem v zadnjih petih letih posvetil izključno scenaristiki in v nekem trenutku resno ogrozil družinske finance.

Na anonimnem razpisu sta v konkurenci približno petindvajsetih scenarijev prišla v ožji krog še dva od mojih izdelkov, a je zanimanje zanju kmalu pošlo, ker so snemali tudi vse manj filmov. Druge scenarije smo razvijali in prijavljali na razpise, doživljali pa smo zavrnitev za zavrnitvijo. Življenje nekje da, drugje vzame. V neki točki je bilo zgodb, s katerimi sem žongliral, preveč. Odločil sem se, da bom poslej razvijal le po en scenarij naenkrat. Z eno od zgodb sem šel torej teč nove kroge. Ko smo jo jeseni oddali na razpis za razvoj projekta, sem svoje frustracije in upanja začel zlivati v dnevnik čakanja.

 

Ni problematičen občutek, da si pogrešljiv, pač pa to, da si že s poklicnega vidika nekdo, ki ga ne najemajo tako, kot najemajo režiserje, montažerje, igralce ali tehničarje. Za njih imajo producenti pripravljen denar, le pri scenarijih te držijo žejnega, dokler komisija ne prikima projektu. Večinoma. Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. To je praktična vrednost zgodbe v slovenskem filmu. In delno tudi pri serijah. 

 

Odkar pišem scenarije, hodim na Festival slovenskega filma gledat, kaj so ustvarili filmarji ter ohranit nekatere stike. Letos je izpadlo tako, da sem šel tja samo za en dan, in to kar s kolesom iz Ljubljane. Po vrnitvi sem šel v kino gledat še enega od festivalskih filmov in spet ugotavljal, kako nehvaležno je presojati domače filme, če si vpet v sceno: dobre stvari jim zavidaš, slabe jim očitaš, hkrati pa veš, da tudi drugi presojajo tvoje delo. Teh filmov javno ne komentiram več, razen če so mi zelo všeč, in nekatere od njih si raje ogledam kasneje, ko se prah že poleže. Predebatiram jih z redkimi dobrimi prijatelji, drugače pa se učim molčati. Marsikaterega vidim povsem drugače, kot jih vidijo različna občinstva ali kritiki, s čimer se ne obremenjujem. Ugotavljam, da pri še tako neobičajnem mnenju na koncu vedno najdeš somišljenike.

 

Vse več je scenarističnih zanesenjakov, ki se redno prijavljajo na razpise in so tudi redno zavrnjeni. Delavnice so nas polne. Nekaterim vendarle uspejo mali koraki, o kakšnem pomembnem preboju samostojnih scenaristov pa ne moremo govoriti. Protislovij zlasti ne manjka pri utemeljitvah komisij in žirij. Zgodbo za mladinski plesni film so mi zavrnili, češ da ima preveč socialnih elementov, kasneje pa so na isti inštituciji zavrnili drug mladinski film, ki je bil, ko je le prišel v kinodvorane, povsem brez teh elementov. Utemeljitve so sila poljubne, iz leta v leto se spreminjajo prednostne ideje, odločevalci in kriteriji. Zgodi se tudi, da član komisije zavrne tvojo zgodbo, kmalu zatem te pa povabi k sodelovanju pri svoji, ki cilja na enako občinstvo. Majhni smo in povezani, vse je prepleteno in vsi lahko pridemo na vrsto za sedenje v komisijah in za odločanje o projektih, kjer si bomo mazali roke. To je del igre, edini način, da iz nje prideš z dvignjeno glavo, pa je res natančno branje in nepristransko utemeljevanje. Deležen sem bil tudi konstruktivnih zavrnitev, ki so imele jedrnato, a kakovostno analizo. Niso me prizadele enako kot tiste, ki so bile malomarne ali celo žaljive. Kadar se trudiš ustvarjati, je dodatno razmišljanje o filmski politiki in klanih včasih strašno naporno, saj hitro postaneš žrtev preganjavic, ki so včasih upravičene, drugič pa povsem neupravičene.

 

Festival je poln različnih trenutkov: žurerskih, pogrebnih, strastnih, predanih, zafrustriranih, samovšečnih, kolektivnih, sebičnih, zavistnih … ja, tudi trenutkov navdiha. Tega ponavadi najdeš povsem naključno, kar je navsezadnje njegova naravna pozicija. Festivalski teden je vedno hektičen, zavozlan, hkrati pa zanimiv, družaben in poln brutalne samorefleksije. Če si ali pa če nisi na festivalu. Če si del filmske karavane, potem vse, kar se tam dogaja, pride tudi v tvoj dom – prek novic, spletnih prenosov, pogovorov s kolegi ali vzporednih kinoprojekcij. Po eni strani je vsak spodoben film pravi čudež, glede na pogoje, v katerih nastaja, po drugi strani pa ne manjka niti trenutkov, ki te zacementirajo v splošnem brezupu – ne toliko glede usode sveta, kar bi bilo vsaj koristno – pač pa glede tega, ali tukaj res ne vemo, kaj je Zgodba. Sebe nikakor ne izključujem. Vsem filmom nekaj manjka, in to »nekaj« je enkrat denar, drugič dramaturgija, tretjič imaginacija, četrtič režija ali tehnična kompaktnost. Žal. In ko delaš, ko pišeš in si zamišljaš projekt, obenem naivno moliš, da se bo tvoj projekt izognil tem mankom. Pa se verjetno ne bo.

Na koncu se veselimo drobtinic. Znižujemo kriterije, pač naši so, in se zavedamo, da bodo narejeni za denar, ki ga na desetine evropskih filmov vloži zgolj v mednarodno promocijo. Učimo se in se veselimo drobnih uspehov v zgodbi, drobnih uspehov igre ali kamere, uspehov, ki se bodo s pogledom od zunaj največkrat izgubili. Čeprav ga je več kot kadarkoli in čeprav se zdi, da prihaja od vsepovsod, slovenski film izginja na margino, med umetniške dinozavre, ki jih je treba zaščititi kot opero in balet. In zaščititi je treba vse oblike filma, od eksperimentalnega do komedij, ki sicer imajo več komercialnega potenciala, a je ta v majhnem prostoru pod velikanskim vprašajem.

 

Okusil sem že nekaj zgražanja, ker sem dva meseca sodeloval pri Eni žlahtni štoriji, ker te premerjajo kot ideologa, ne kot izvajalca oz. obrtnika. Igralcev nihče ne premerja kot ideologe, zdi se, da tudi režiserjev ne, saj jih ob pomanjkanju filmskih projektov ogromno snema telenovele. Dvomesečna intenzivna izkušnja je bila zelo koristna, ko pa so me iz ekipe, ki je ustvarjala zgodbo, nogirali (bilo nas je preveč, uletel sem zadnji in po nepotrebnem sem želel prebiti patriarhalni okvir zgodbe, kar je bilo Sizifovo početje), sem dokončno spoznal, da telenovele niso zame. Zadnja, ki sem jo gledal, je bila Dinastija pred več kot tridesetimi leti, medtem ko so serije, ki jih spremljam danes, nekaj povsem drugačnega. Pri pisanju želim torej slediti zdravorazumski maksimi, ki pravi, da je treba delati stvari, ki bi jih tudi sam gledal, če bi jih ustvaril kdo drug. Tega pristopa na slovenskih televizijah praktično ni.

 

Vabijo me na sestanek za pisanje novega scenarija. Zaradi vseh zavrnitev in podobnih vabil, ki niso bila honorirana, nisem posebej zasinteresiran. Edini, ki mi je za tandemski razvoj scenarija nekaj plačal, je bil človek, ki je vse delal s svojimi sredstvi. In tudi naredila sva najboljšo stvar. Resni producenti ponavadi nimajo denarja za razvoj scenarija, no, mogoče pri uveljavljenih avtorjih, tega ne vem. Po drugi strani pa rad preberem scenarij katerega od kolegov in dam konstruktivne komentarje, pač po svojih najboljših močeh. Tega je bilo kar nekaj.

 

Leta 2017 je teže pisati film kot pa serijo. Film mora biti kompakten, ustvarjaš hermetično vesolje, ki ne bo trajalo posebej dolgo. Pri serijah to delaš počasneje in greš globlje, lažje je, bolj sproščeno. Sploh če niso lahkomiselne. Več kreativnega izplena za enako štartnino: v obeh primerih si zamisliš celoten nov svet. Od vsega bi najraje pisal miniserije, ampak teh priložnosti je malo. Tudi nekaj tovrstnih zamisli sem že razvil, pa so na razpisih pogrnile, komercialnih televizij pa ta reč ne zanima.

 

Zjutraj dobim mail: »Prosim za pomoč, imam pripravljen sinopsis, osnutek scenarija in scenosled za celovečerni igrani film po eni moji zgodbi. Imaš kakšen predlog kako/kam s tem naprej?« Kako naj pametno odgovorim – sam se ubadam z enakimi vprašanji. »Veliko je aspiracije za pisanje scenarijev med vsemi nami, na koncu pa večino realiziranih filmov napišejo režiserji sami (in redke režiserke). Scenarije se da poslati (1) na TV Slovenija, kadar imajo razpis, (2) na razpis SFC za razvoj scenarija ali pa (3) je treba najti in prepričati režiserja ter producenta, da imaš nekaj, s čimer se bo njima dalo ubadati naslednjih tri do pet let. No, (4) lahko ga tudi prevedeš in poskusiš v tujini.« Lahko bi dodal še naslednje … Scenaristični kredo si ustvarjaš z izdelki, o tem ni dvoma. Nagrado vesna za najboljši scenarij je do danes dobilo toliko in toliko filmov, in seveda so vsi scenaristi (pretežno režiserji), ki so nagrado dobili, na papirju bolj kredibilni od tebe in mene. Na koncu šteje tudi papir, papir so razpisne točke. Nekateri od teh, ki imajo danes več točk od tebe, so filmske kariere začeli s scenariji, napisanimi na eni strani lista A4. Na roko. Midva bova uspela drugače!

 

Obstaja rék, ki pravi, da filmarji nismo fini in se niti ne pretvarjamo, da bi to bili, gledališčniki pa prav tako niso fini, le da se ves čas pretvarjajo, da so. Pisanje za teater me ne zanima, ker gledališča žal ne spremljam, zanimajo me zgolj filmi in serije. Ob pogledu na razrez kulturnega budžeta to seveda diši po ustvarjalnemu samomoru.

 

Za nekaj tednov sem pozabil, da čakam na rezultate. In potem bereš na Facebooku zgodbe filmarjev, ki so nevemkaterič zavrnjeni, in so, tako kot ti, na tem, da bi dvignili roke in šli delat kaj pametnejšega. Leta pa tečejo in zgodbe, v nekem trenutku tako žive, da greš in jih strastno zapisuješ, izgubijo naboj in tebe, njihovega prvega … bralca. Zemlja dela nove kroge okrog Sonca, koledar se vrti, zgodbe pa se sušijo kot hruške, ki so se že zdavnaj omedile in si jih bil primoran razrezati in postaviti na peč. Pridejo nove ovire, novi roki, nova garanja, prepreke se zdijo vse višje, v takšnem stanju pa pozabiš na vse visokoleteče cilje. Pozabiš na sanje, da želiš napisati v življenju kakšnih pet filmov, na obzorju namreč ni niti enega samega. Tako pač je.

 

Začel sem pisati nov scenarij, pravzaprav scenosled. S pisanjem sem okleval, ker gre za čisti pop. Euroimages, največji financer evropskega filma, komedij ne financira več. Edini slovenski film, ki si je z gledalskimi vstopnicami povrnil stroške snemanja, Pr’ Hostar, je moral postati najbolj gledan film v zgodovini, da mu je to sploh lahko uspelo. Na tako majhnem trgu se to lahko zgodi na vsakih deset let. Ob vseh zgodbah ›v predalu‹ mi je seveda težko pisati novo stvar, ampak jo nekako moram. Šele zdaj sem v točki, ko čutim, da vem, kaj je to scenarij. Naredil sem dovolj napak, da mi jih ne bi bilo treba več ponavljati.

 

Scenarija ne pišem izključno zase, tako kot to lahko naredi režiser. Režiser se lahko požvižga, jaz se ne morem, ker moram pisati tudi za druge, ne samo zase: najprej za potencialnega režiserja, producenta in komisijo, potem tudi za občinstvo. Od ljudi za ljudi. Kje sem v tej zgodbi jaz? Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo. Dobim idejo, ki bi bila v nekem trenutku relevantna, čez pet let, ko bi bila posneta, pa ne bi imela enake teže in vrednosti. Nemogoče je razmišljati s časovnim zamikom. Literaturo se misli drugače. Tudi režiser lahko razvija več zgodb, a v nekem trenutku potegne ena, s katero bo vztrajal v dobrem in v slabem, dokler mu ne začnejo prižigati zelenih luči. Ne rečem, da je njim lažje, le drugače je. Scenaristika se tukaj ne smatra niti za umetnost niti za obrt, dramatiki v ugledu ne seže niti do kolen. Scenaristika ni ne tič ne miš. Večinoma je hobi. 

 

Na trenutke lahko razberem celo vrsto signalov, ki govorijo o tem, da se stvari pravzaprav odvijajo čudovito in v pravo smer, potem pa ne vem, ali gre za velikost moje želje in za podzavestno projekcijo tega, kar bi rad videl, da se zgodi, ali za resnične signale, besede in poglede, ki kažejo na dober razplet. Na koncu sploh ni bistveno. Življenje teče od diha do diha, to je najpomembnejše. Več kot dati vse od sebe človek ne more. Sprejeti, kar je namenjeno, spremeniti tisto, kar lahko in prevprašati samega sebe vsak dan, včasih pa enostavno prepustiti se. Predaja, a ne v smislu dvigovanja bele zastavice. Predaja kot objemanje.

 

Če bi me zdajle nekdo želel najeti za scenaristično sodelovanje, bi ga moral gladko zavrniti, tudi če bi mi ponudili denar. Sredi izgorelosti se ne moreš zavezati k ničemur novemu. Dopoldne, sredi hude delovne norišnice, me pokliče producentka, da bi radi naš scenaristični projekt v obliki treatmenta uporabili kot študijski primer na prihajajoči delavnici. (Na tisti, ki se je ne morem udeležiti zaradi preobilice drugega dela, ki mi zagotavlja preživetje in nad katerim na srečo ne morem tarnati, češ da ni kreativno, saj delam s knjigami.) Vse sem odložil in nato pisal do večera, približno deset ur. Spet v garaškem transu, kjer izpuhti pozornost za vse drugo v tvojem svetu, vključno s tabo samim. Pijan pisanja in zadet od neprespanosti. V resnici je scenarije najbolje pisati po pet ur na dan, nekaj tednov zapored, brez drugih obveznosti. Vse drugo je kompromis. Sovražim urgentna posredovanja zaradi razpisov in podobnih stvari, ki te spravijo na obrate, na mah spremenijo tok tvojega dneva, te izmozgajo in izpljunejo. No, oddal sem pravočasno, in na neki ravni verjamem, da gre moj doprinos k temu projektu počasi h koncu. Ne glede na končni izid.

O avtorju. Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, publicist in grafični oblikovalec. Med leti 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije. Publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti za Poglede, revijo Bukla, revijo Ekran, spletni Odzven ter revijo Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu ter o časopisu Pavliha, dejaven pa je tudi kot scenarist za igrane filme (Stvari, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Arhitekti gibljivih zgodb, jada jada 2016

    Žiga Valetič

    Ko te nekdo predstavi kot scenarista ali ko se nekje predstaviš kot scenarist, se ljudje hitro nasmehnejo in te, tudi če jim film ne predstavlja resne … →

  • Konflikti so slab piar kulture

    Mojca Pišek

    Verjamem, da lahko vzpostavljam most med področjem filma in filmarji ter državo in njeno birokracijo.

  • Izkušnja Scenarnice ali neznanje je slaba bližnjica

    Žiga Valetič

    Vsi prikimavamo, ko nanese vprašanje na pomanjkanje scenarističnih veščin v slovenskem filmsko-televizijskem prostoru, ampak po vsem kimanju se zgodi in spremeni bore malo. Zakaj je tako? Ker vemo le, kaj … →