Edina gotovost je negotovost

O knjigi in o knjigah

Andrej Hočevar

Kadar govorimo o knjigi, smo vedno bolj pogosto prisiljeni v premislek o njenih osnovnih značilnostih in izhodiščnih določilih, ti pa so tem bolj nejasni in izmuzljivi, kolikor bolj o njih govorimo. Zato je bistveno, da ob govoru o knjigi najprej sploh preverimo obojestransko razumljivost in združljivost kodov; povedano z znamenito Carverjevo sintagmo (izposodil si jo je tudi Murakami), se je očitno treba vprašati, o čem sploh govorimo, ko govorimo o knjigi. In ker je ne nazadnje zares vsakdanje govoriti o knjigah, je vprašanje o knjigi slišati toliko bolj nenavadno. Večina ljudi, ki niso obremenjeni s takšno ali drugačno vpletenostjo v procese in verige knjižne produkcije, ima neke vrste privilegij, da se o njenih izdelkih izraža laično in sproščeno, ne da bi se pri tem obremenjevala z načelnimi vprašanji, po nepotrebnem zapletenimi. Govorjenje o knjigi lahko namreč hitro postane nerazumljivo predvsem zaradi nevarnosti, da svoj predmet mimogrede izgubi izpred oči.

Ta pomislek je bil prisoten tudi na letošnji (dvanajsti) Založniški akademiji, nizu štirih predavanj, ki so se odvila na slovenskem kjnižnem sejmu – bodisi določno izražen (pri predavateljih) ali pa zgolj vsebovan (med poslušalci). Pogovor o knjigi je v primerjavi s pogovorom o knjigah neprimerno bolj obremenjen s primerjalno refleksijo razvoja pojavnih oblik, medtem ko se pogovor o knjigah pogosto zadovolji z opažanji trenutnega, predvsem pa dejanskega stanja. Bralec, ki ni hkrati strokovnjak za založniška vprašanja, zlahka prepozna knjigo, ko ima opraviti s knjigo. Vendar, kot je v svojem zanimivem predavanju o avtorskih pravicah omenila švedska predavateljica Eva Hemmungs Wirten, s pravnega stališča situacija nikakor ni tako enoznačna. Iz vprašanja, kaj je knjiga, smo zdaj namreč prispeli tudi do vprašanja, kaj je e-knjiga; kajti četudi temu pojavu sicer rečemo knjiga (neke vrste knjiga), določajo posamezne države njen status povsem različno. Eva Hemmungs Wirten je povedala, da avtorsko pravo e-knjige marsikje ne more zadovoljivo zajeti, saj ta sploh ni definirana kot knjiga. Po drugi strani v Nemčiji menda velja, da je knjiga vse, kar izgleda kot knjiga – pa se je res tako enostavno odločiti?

Prav v Nemčiji, kjer se je letos razvnela nova debata glede avtorskih pravic, e-knjiga po mnenju Juli Zeh in Ilije Trojanowa (o tem sta pisala v Frankfurter Allgemeine) sploh še ne igra tako pomembne vloge. In ker se majhni že tako preveč radi zgledujemo pri drugih, je pretres, ki ga je povzročil pojav e-knjige, bolj kot v praksi pomemben predvsem v teoriji, saj očitno vpliva na naše splošno dojemanje knjige kot take, če pustim drugačne bralne navade zenkrat ob strani. Tako so se tudi mnogi izmed pomislekov, ki so se jih dotaknili štirje predavatelji Založniške akademije, nanašali na marsikaj, a ne na knjigo. Tudi Torre Slaatta, predavatelj iz Norveške, je opozoril, da dandanes vse več govorimo o dogajanju okoli knjige kot pa o njej sami – kaj šele o njeni vsebini, dodajam. To je slejkoprej prepuščeno pogovoru o knjigah, medtem ko se pogovor o knjigi vrti bolj okoli knjigotrških zadreg ali dobičkonosnih idej. Kelvin Smith, predavatelj iz Velike Britanije, je čisto naravnost poudaril, da je e-knjiga predvsem tržni, ne kulturni pojav.

Če se torej vrnem k temeljnemu vprašanju o knjigi in njeni funkciji, to v prvi vrsti nikakor ne more biti posledica njenega tržnega značaja ali specifičnih bralnih navad. Kajti, kot je poudarila Eva Hemmungs Wirten, se je prvi dokument o avtorskih pravicah skliceval predvsem na spodbujanje učenja in branja, zaradi česar se moramo danes resnično vprašati, ali še služijo avtorske pravice zaščiti avtorja ali pa nemara promociji in dobičku (v nemški debati je bila zmeda še večja, saj se niti avtorji med sabo niso strinjali). V današnji dobi pa ima dobiček predvsem tisti, ki nadzoruje informacijo; ne preseneča torej, da je to še posebej vidno v specifičnih problemih znanstvenega založništva.

A kar tudi v naši dobi ostaja bistveno, je, da je cilj založništva, kot je povedal Kelvin Smith, slejkoprej komunikacija. In čeprav o knjigi vedno bolj govorimo kot o vizualnem gradivu – kar je očitno v nasprotju z njenim prvotnim namenom –, je glavni vir informacije v knjigah slejkoprej njihova vsebina. Kadar govorimo o knjigah, govorimo tako predvsem o njihovi vsebini; nasprotno pa ima samo govor o knjigi to čudno lastnost, da se ji uspe povsem izogniti. Če se na eni strani bralci, tako občasni kot strokovni, ki nas skrbi prihodnost knjig, mogoče sprašujemo, zakaj poezija spominja na razglednice s počitnic ali proza na kuharske recepte, potem se strokovnjaki, ki jih zanima prihodnost knjige, navdušujejo nad iznajdljivostjo in novimi knjigotrškimi možnostmi, denimo modelom knjigarne, ki je obenem tudi restavracija …

Ob tem je opaziti čedalje večji razkol med idealizirano (romantično) in sodobno (tržno) predstavo o knjigi. Prva je čedalje bolj anahronistična, druga pa vedno bolj ignorantska. Knjiga je bila od svojega začetka, ko je bila bolj ali manj edini objekt kulturne izmenjave (nekateri narodi so več izvažali, drugi več uvažali), predvsem kulturna dobrina, katere status je v staromodni in kulturno bogati Evropi dandanes manj ogrožen kot denimo v tržno usmerjenih in kulturno v nekem smislu bolj monolitnih Združenih državah. Kadar govorimo o knjigi, bi torej morali govoriti tudi o svoji kulturi, ki pri mnogih narodih v veliki meri temelji prav na knjižnem oz. jezikovnem izročilu. Žalostno in kontraproduktivno je, da se v pogovor o knjigi vmešajo nejasni antagonizmi in razmerja moči med avtorjem in založnikom, v najslabšem primeru podaljšani na razmerje med avtorjem in bralcem.

Boljše vprašanje bi zatorej bilo, ali se želimo identificirati z literaturo kot nosilko oz. prinašalko bodisi nečesa tako velikega in abstraktnega, kot je nacionalna substanca, bodisi nečesa tako drobnega in nepomembnega, kot je osebni užitek, ali pa nam gre bolj za fetišistični odnos do objekta, ki mu rečemo »knjiga« in v današnji, komaj spremenjeni podobi obstaja že več kot pol tisočletja. Če gre za literaturo, je izbira, ali jo bomo, po eni strani, brali natisnjeno na papir, napisano na pergament ali stene piramid ali pa, po drugi, z računalniškega zaslona ali kateregakoli že elektronskega bralnika, povsem poljubna in prepuščena posameznikovemu okusu. Kdor torej zagovarja knjige, bo mogoče tudi do knjige bolj prizanesljiv. Kdor zagovarja knjigo, je mogoče zaljubljen v prah in patino, mogoče pa samo išče možnost za večji dobiček, ne glede na dejansko vsebino knjig, ki jih prodaja. Osebno ne maram prahu, imam rad knjige in že nekaj časa z nespremenjenim bralskim užitkom berem digitalno, čeprav sem bil sprva skeptičen. Nekaj je namreč ostalo povsem nespremenjeno: v dobri knjigi uživam zaradi dobre knjige, v slabi pa me tudi prijetne ilustracije težko premamijo.

Izjemno nehvaležno bi bilo nase prevzeti odločitev o družbeni koristnosti prav vsake knjige (ali umetnosti nasploh), a veljalo bi se vprašati vsaj še o pripravljenosti občinstva, da za to vlogo sploh pokaže interes. In na tem mestu je še vedno največ odvisno od vsebine – dobra knjiga je dobra knjiga in slaba knjiga je slaba knjiga, ne glede na njeno neposredno tržno uspešnost. Takšno razmišljanje je nemara že samo po sebi anahronistično in preveč evropsko, toda pretirano zgledovanje po velikih trgih tako ali tako ne sme biti samo sebi namen (strokovnjaki se bolj ali manj strinjajo, da je lokalne oz. nacionalne posebnosti majhnih trgov treba upoštevati vsaj na področju enotne cene). Zato se mi zdijo vsa ugibanja o prihodnosti knjige (e- in p-) nekoliko zgrešena – o tej prihodnosti tudi vabljeni predavatelji na Založniški akademiji niso znali povedati ničesar določnega: prihodnost bo prihodnost, njena edina gotovost pa negotovost. Pisatelji, uredniki in bralci se vendar ne ukvarjamo niti s papirjem niti s pisalnimi stroji niti z računalniki, temveč z vsebinami. Saj vendar ni tako težko ugotoviti, da bo prihodnost knjige vedno odvisna predvsem od idej, ki jih vsebuje.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slovenska literatura: okus po domu, okus po Evropi. Okus po alpskem mleku.

    Anja Radaljac

    Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo … →

  • S knjižnim sejmom nad policijski helikopter

    Igor Divjak

    Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da … →

  • Jaz in knjižni sejem

    Brane Mozetič

    Kar takoj moram priznati, da nisva bila nikoli prijatelja. Prej na različnih bregovih. A naj grem postopoma. Lahko bi rekel, da sem postal založnik pri osemnajstih, seveda … →

Izdelava: Pika vejica