Brati z vilico in nožem

O (ne)pomembnosti spremnih besed

Andrej Hočevar

Nekoč sem verjel, da je kvaliteta prirojena last bolj ali manj vsakega objavljenega teksta in hkrati seveda upal, da bom kot bralec stal na karseda frekventiranem literarnem križišču. Knjige so bile zanimive, ker je intenzivnost mojega bralskega odziva na vsak še tako majhen dražljaj poleg morebitnih pomanjkljivosti povsem prekrila tudi dejanske kvalitete nekega dela. Vsaka stran je odprla … novo stran. Ko mi je nekdo od starejših povedal, da pride največji užitek šele ob branju spremne besede, sem bil še posebej navdušen, saj sem takrat to naivno razumel kot napredovanje v neko višjo stopnjo branja. Učinek je bil podoben tistemu, ko prebiješ nekakšno navidezno mejo in ugotoviš, da težke ali zatežene knjige niso samo to, temveč ponujajo posebne užitke tistim, ki so zahtevano bralsko stopnjo že dosegli.

Videti je, da napredovanje v drugo bralsko stopnjo prej ali slej privede tudi do nekakšne z njo povezane regresije. Kvaliteti se pridruži pojmovanje objavljivosti, nakar oboje skupaj nima več nujno zveze z dejansko objavljeno knjigo, spremne besede pa so lahko pri tem še posebej zoprne (ali pa njihovo zanimivost spričo nerazumljivega teksta zagotavlja zgolj surova uporabnost). Zdaj bi zgornjo izjavo o povečani vrednosti spremne besede najverjetneje opisal bodisi kot snobizem bodisi kot fiksacijo na neki premalo reflektirani bralski stopnji. Denimo kot vztrajanje pri “pravilni razlagi” in sposobnostjo nekega dela, da jo sploh porodi.

Domišljavo mnenje (domišljavo, če ga vzameš preveč zares), da je spremna beseda menda najboljši del knjige, sem s časom prignal do ciničnega prepričanja (ciničnega, če ga premalo razredčiš), da je najboljši del knjige bibliografija. Do tega me je pripeljala množica nezanimivih tekstov o zanimivi temi, ki (v smislu množice muh na istem dreku) glodajo neke druge, potencialno bolj zanimive tekste. Končno je prišlo do tega, da sem pri knjigah, ki ga imajo, najprej pogledal v imensko kazalo. Če v imenskem kazalu ni bilo Andréja Bretona in Walterja Benjamina, je knjiga pri meni imela bolj malo šans. Saj zato pa Primož Čučnik v svoji knjigi esejev Spati na krilu tako naravnost in preprosto pove, da mu “njegovih” avtorjev sploh ni treba brati, ker se v njihovo pisavo lahko spontano vživi že po enem samem stavku.

Pa saj ne, da bi izrečenemu na tiskovkah, zapisanemu na zavihkih ali zadnjem snopiču knjige pripisoval kakšno posebno težo, a me kdaj pa kdaj vseeno pričaka kakšno presenečenje – po navadi slabo. Mislim, da v zadnjem času pozabljamo na kritiško maksimo, katere korenine segajo še v romantiko, da se slabih tekstov ne da (dobro) kritizirati, torej kritiško resno obravnavati. Potreba po spremnih besedah, ki jih žene želja po dokončnosti, po črti, ki jo sme potegniti razlagalec in pod njo napisati končni rezultat – vrednostni seštevek vsebine neke knjige – je včasih že prav smešna, ob misli, da v takšno dokončnost ne verjamejo več niti avtorji primarnega teksta, pa kratkomalo domišljava. Ob branju navdihnjenih spremnih besed, pri katerih se sprašujem, ali sva s privilegiranim razlagalcem sploh brala isti tekst, se sprašujem tudi o razlogih, s katerimi je katerikoli izmed avtorjev pri sebi upravičil, da je njegov tekst vklesan ne v zlizan kamenček, temveč ogromno skalo. V želji, da bi neki tekst s svojim branjem naselile z velikimi idejami, ki jih ta sicer nima, spremne besede včasih neko zadovoljno drobno delo poskušajo izmeriri s predimenzioniranimi vatli.

S časom sem se naučil (ali pa zgolj navadil?) brati bolj z mislijo na minljivost kot na večnost. Kar je napisano, je enostavno odpihniti. Zato me čudi, kadar kateri izmed avtorjev – ki očitno bolj prisega na klesanje v kamen kot pa pisanje v pesek – pokaže izjemno ljubosumen in pikolovski odnos do spremnega teksta za svojo knjigo. Nekateri ga s sugestijami popravljajo, s čimer ukinjajo njegovo utemeljenost in svojo literarnost, drugi povsem zavračajo, bolj redkim je zares vseeno. Nimam potrebe, da bi se z vsemi strinjal. Samo naravno je, da me drugi berejo drugače, kot se berem sam. En spremni tekst tukaj ne more ničesar spremeniti, kar je pozicija, za katero bi si želel, da jo posvoji več bralcev – in s tem, ob večjem zaupanju v lastno bralsko vnemo, nekoliko razbremeni tudi avtorje.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →