Bog nas varvaj demokracije!

Jedrt Lapuh Maležič

Sem že taužentkrat povedala, pa bom še: volim. Z veseljem in z užitkom obkrožim tisto, za kar menim, da utegne koristiti tako meni kot javnosti vobče. Vendar pa sem bila pred referendumom o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) vehementno prepričana, da v svojem političnem prepričanju ne potrebujem nikakršne intime. Da je dovolj, če mi kot lezbični nebiološki mami višje inštance začnejo javno priznavati dejstvo, da sem diskriminirana na papirju, če že ne v neposredni okolici (slednje je skrajnje vprašljivo, saj mi malokdo glasno ali vsaj v ksiht izreče ›proti‹, ki se prej ali slej zablešči z glasovnice). 

Moja osebna identiteta in identifikacija slonita na precej trhlih tačkah. Dalo bi se razpravljati o tem, ali nisem morda biseksualka, trenutno v lezbični partnerski zvezi (ki ni poroka). To mi nikakor ni po volji, sem lezbijka in najbolje vem, zakaj in kako je do tega prišlo. Ker slej ko prej, kakor vsaka starševska figura ali pa kar vsakdo, ki količkaj da nase, navsezadnje pridem do afirmacije: »Ker sem pač jaz tako rekla!« Dalo bi se tudi ovreči mojo trditev, da sem do poroke upravičena zaradi golega dejstva, da sem davkoplačevalka, ki je potisnjena v globel tistih idiotov, ki plačujemo prispevke za primer bolezni in/ali nosečnosti, pa jih nikdar zares ne nameravamo pokasirati. Danes je moja glava trezna in nekako pišoča izključno zato, ker sem zjutraj pozabila, da sem pravzaprav bolna in nisem vzela ustrezne doze tablet. Noseča nisem nikoli bila in ne bom. Meni se ne more »zgoditi«, logično.

Se mi pa zgodi in dogaja, da se v meni prebuja puntarski duh, verjetno navzoč od nekdaj, pa latenten. Med raznimi referendumi sem do čistega pometla po svoji časovnici na Facebooku, ki mi zdaj nikakor več ne prikazuje samozveličavnih pogledov na svet povprečnega slehernika, ki ceni svojo intimo, ko pa gre za bolj … no ja, oporečne teme, je prepričan, kakor neštetokrat slišimo, da so njegovi pogledi na politiko in občo moralo nekako posebni, saj da že ni ne ovca ne volk in ne sledi tropu, jati, čredi, vstavite po želji. Pod tem geslom, pod »razmišljati s svojo glavo«, najdemo skoraj vsakega bodočega ali pač kar že udejanjenega genialca, ki se bo brez izjeme skliceval na demos, na glas ljudstva, in s tem na to nesrečno pokveko od sistema, ki se diči z nazivom demokracija.

Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo. Rade volje sem podpisala podporno izjavo (v moji glavi) odrešeniškemu kandidatu za predsednika republike (že ta -publika v republiki bi me lahko posvarila!) Andreju Rozmanu Rozi. Resda so se ob podpisovanju in prebijanju skozi obrazec poleg mene zvrstile priletne gospe, ki so prihajale podpisovat »za Aleša Primca«, ki kakopak sploh ni kandidiral, ampak zdelo se mi je nekako megleno nemogoče, da bi njihovi podpisi obveljali v enaki meri kot moj, ki je vendarle imel dostojnega naslovnika. Naslovnik je medtem pribijal turško muziko na Adamič-Lundrovem nabrežju, ker se mu po mojem ni ravno luštalo, in to razumem, poslušati kokodajsanja tipa mamc med žegnanjem velikonočnih jajc. 

Na nesrečno referendumsko nedeljo 20.12. 2015, ko je na surlo cepnila »naša« novela ZZZDR, sem na glavo priletela ob tla in si nato v mesecih, ki so sledili velikemu padcu, uspela dopovedati, da se večina državljanov pač ne čuti poklicanih. Čutijo se nagovorjene, ko kdo priredi prvenstvo v fuzbalu, čutijo se prepotene, ko kakšen športnik kot da namesto njih plane do kolajne, čutijo se celo upravičene razbijati, kadar »njihova« športna ekipa zakuca ali zabije ali kakor koli se že reče tistemu momentu zmagoslavja, za katerega si ljudje prizadevajo v vsakdanjih naprezanjih in ki prežene vse bolesti. Meni se je, tistega daljnega referendumskega decembra za devetimi gorami in vodami in glavami, utrnilo spoznanje, da je demokracija velik nateg.

Tega pa si kljub sklepu nisem upala takoj zakoličiti, nisem še obupala. Morda sem pa vseeno prvič začutila, kako daleč seže posameznikova svoboda. Duhiji, novodobni duhovneži, bi to gladko poimenovali ›svobodna volja‹, in sicer največkrat z negativno konotacijo. Gre za voljo, ki človeka največkrat ločuje od črede. Največkrat se ›svobodna volja‹ izkaže za takšno šele tedaj, ko jo ločimo od ›božanske volje‹, če kakopak sploh domnevamo, da ta obstaja.

S to duhijevsko svobodno voljo pa je tako, da smo jo tako rekoč zmeraj prisiljeni uveljavljati proti toku, sicer je niti ne bi zmogli prepoznati na delu. Kadar osebna volja plava z demokratičnim tokom, tedaj sploh ne izstopa, zato je nesmiselno govoriti o kakšnem posebnem fenomenu. Zato tisti vrli mnenjski »posebneži«, ki ščuvalsko pihajo v rog večine delovnega ljustva, pravzaprav resnično niso več kot zgolj solze v dežju, če za trenutek zlorabim govor umirajočega androida iz stare različice Blade Runnerja

Kaj jih dela posebne? Nič drugega kot to, da so si končno prisvojili mikrofon in da nastopajo v prime-timu nacionalne televizije. Nič drugega kot to, da kandidirajo za mesta, na katerih jim ne bi smelo biti mesta. Njihova svobodna volja je, in oprostite moji nadutosti, pravzaprav podaljšek volje neobstoječega božanstva, ki pa je najverjetneje zavetnik nepismenosti, budalaštine in vsesplošnega preplaha. Nima smisla postavljati naše konjušarske Angelce ob bok soimenjakinji in vodji nemške krščanske demokracije, kajti ti dve bejbi »nista lezli na isto goro« (spet kradem citat). In naj vam ne bo, volivci in volivke z lagodnimi življenji, tako strahovito neverjetno, da se lahko resničnostni šov potika po hodnikih RTV javne hiše. Če bi količkaj poznali zakonitosti demokratičnega sistema od zunaj, bi tudi vedeli, da do tega ni prišlo včeraj, temveč davno tega, ko smo in ste začeli uveljavljati svobodno voljo, da zajebemo in zajebete ta planet do nerazpoznavnosti. Zahvaljujoč širjenju demokratične misli bo zdaj počasi naneslo še, da ne bomo in ne boste imeli več kam pobegniti.

Mogoče sem tako zagrenjena zaradi tega, ker se mi je prvič zgodilo, da res nimam koga obkrožiti na glasovnici. Marsikdo je že davno pred menoj dognal, kako nesmiselno je voliti, če ti nihče nima kaj dati in omogočiti. Ampak ti ljudje navadno nimajo možnosti objavljati v medijih, ne spletnih, ne spretnih, ne sploh kakršnihkoli. Demokracija jim ne priznava glasu, a vidite. Privilegirani smo že s tem, da smo geografsko določeni. Ne delam si utvar, da bi moja univerzitetna diploma kaj pomenila v času brezposelnih doktorjev znanosti, vendarle pa so mi nekatere izkušnje, berite: odklonsko vedenje, omogočile bežen vpogled v svet, kjer se ljudje ne jezijo na oblast, temveč molče poskušajo preživeti VSAKRŠNO oblast. Grof ima zmeraj prav, oni pa kot dninarji živijo v tisti globeli, v kateri med kapitalisti in teroristi odmeva: -isti. Kot bi rekli pri nas, v socialistični osnovni šoli v centru Ljubljane: stara fora, nov bedak. In bedak je bil nekoč tisti, ki je umolknil. Njegova edina naloga je bila, da umolkne. Danes ima glas in oder, s katerega se njegov glas razlega. Vsak za trohico modrejši človek izklopi zvok, ko bedak spregovori. 

Smo torej dosegli dno? Oh, ne, nikakor. Kajti vsakomur je jasno, da je gonja za demokracijo in glasom ljudstva šemasto prikrivanje blagovno storitvenih menjav, ki se dogajajo v zakulisju in za katere je bolje ne vedeti. To je tudi razlog, da si ne želim imeti jasnega političnega prepričanja. Jaz da bi reproducirala propagandne letake? Mah, lepo vas prosim. Dovolj je en sam pogled na klovneso Angelo, pa človeka mine volja do reproduciranja česarkoli, letakov, zvočnih posnetkov, kaj šele ljudi.  

Postalo mi je tudi kristalno jasno, čeprav nisem jasnovidna niti ne verjamem, da kdor koli je, kako potekajo zakulisja referendumov in kako se demokracija uveljavlja v vsakdanji praksi. Glejte no z mano malo televizijo, draga mamca. A ne vidite dobro? Bova poiskala vaša očala. Medtem pa boste samo podpisali nekaj čiiiisto nedolžnih pogodbic pa malo bova pokramljala vsako nedeljo po maši, samo da razjasniva nekaj dilemic. Bo vse jasno, ko boste podpisali, nič bat, če pa vas bo še kdaj kaj pomatralo, pa pridite naslednjo nedeljo in bova skupaj predelala, kako se misli in kako je prav. Če vi ne veste, ve On. Samo podpišite tukaj, pa vam ne bo več treba skrbeti. Saj bi radi, da se uredi, kajne. Saj bi radi, da vedo drugi namesto vas, kajne.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Mandljevi Katalonci

    Urša Zabukovec

    Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

  • Rojstvo genocida iz duha blebetanja

    Arjan Pregl

    Nacionalistična glasba, politično prirejanje zgodovine, medijsko prilagajanje dejstev – svoboda govora nikoli ne more biti popolna svoboda brez omejitev, ki bi dopuščala tudi lažno oglaševanje. Proti netolerantnosti se je treba vedno znova boriti, četudi z že slišanimi argumenti in stališči, ki ne izrabljajo dvoma za doseganje partikularnih (ekonomskih, političnih) ciljev.