Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi

pisanje in objavljanje v Italiji

Erika Bianchi

junij 2019

 

 

Nikoli nisem zares pričakovala, da bom kdaj javno razpravljala o Dinamikah moči v založništvu. Prvič, ker dolgo nisem zares računala na to, da bom dočakala objavo svojih literarnih tekstov. Drugič, ker sta proces pisanja in objavljanja delikatni temi za razpravo, še posebej če se od tebe pričakuje, da o tem govoriš petinštirideset minut. Možnosti, da zdolgočasiš občinstvo z govorom, ki je potrata časa, so obratno sorazmerne z verjetnostjo, da dobiš kraljevo lestvico pri prvem krogu pokra.

Tretjič, ker posvetitev časa in energije temu, da predavaš omenjenemu občinstvu o omenjeni temi, predpostavlja trdno, odločno vero v neprekinjeno relevantnost in pomembnost kulturnih figur Pisatelja, Urednika, Založnika in vseh drugih, vpletenih v knjižno produkcijo. In ker je pisanje, o katerem bom govorila, pisanje leposlovja, časovni okvir pa to še vedno mlado stoletje, ko morajo romani tekmovati z rivali, kot jih še ni bilo – ne zgolj s kinom in televizijo, ampak z internetom, družbenimi omrežji, raznovrstnimi blogi, spletnimi igrami, Netflixom in celotno globalno avdiovizualno razvedrilno industrijo – nisem zares prepričana, da je moja vera v neprekinjeno kulturno relevantnost Pisatelja itn. dovolj trdna in odločna, da bi bila lahko primeren fokus mojega govora.

Torej, ker nočem zavajati ali biti zavedena z zvijačami preširoke teme, sem se odločila za zamejen samonanašalni pristop. Govorila bom o svoji Povesti o dveh mestih, o svojih osebnih najboljših in najslabših časih pri pisanju in objavljanju.

 

V nasprotju z večino človeških dejavnosti je tu razmejitvena črta med Svetlobo in Temo relativno jasna.

Svetloba je pisanje.

Pišem, ker je tok besed edini način bega iz pasti časa in zapora jaza, ki ga poznam. Pišem leposlovje, ker je proces pisanja leposlovja začasno premirje v nenehni vojni med resnico in lažjo, ki poteka v meni.

Pišem, ker me nenehno preganjajo dvomi, pisanje pa mi pomaga, da jih osmislim in da bolje razumem samo sebe.

Pišem, ker potrebujem, podobno kot vsak, ki mu neuspehi niso tuji, posebno moč, da se lahko dvignem in zasijem, ne glede na vse.

In pišem že od nekdaj. Nekateri bi temu rekli poklicanost, ali pa talent. Kar vem sama, je to, da sem zgodaj spoznala, da lahko pišem dobre stavke, in to sem počela raje kot skoraj kar koli drugega v svojem življenju, kar je bilo dovolj, da sem vztrajala. In seveda sem bila zmeraj požrešna, nenasitna bralka.

Že pred časom sem prenehala govoriti o procesu pisanja kot o nečem, nad čemer imam nadzor. V resnici ga nimam, vsaj ne na zavedni ravni. Zdi se, da si pisatelji – mislim na tiste zares velike pisatelje, tiste, ki so stalno intervjuvani glede procesa porajanja idej in nato zapisovanja teh idej – obupano prizadevajo deromantizirati ta proces, minimizirati magičnost, skoraj tako močno, da zazvenijo nespodbudno. »Skoraj vsako dobro pisanje se začne z obupnimi prvimi poskusi,« pravi Anne Lamott (Anne Lamott, Bird by Bird. New York: Pantheon, 1994, str. 25), ampak moja izkušnja je resnično tako drugačna, da je možno le eno: dogma Anne Lammott ne drži ali pa nisem nikoli v življenju napisala ničesar dobrega. Kar je, mimogrede, sicer popolnoma mogoče in popolnoma nepresenetljivo, glede na to, da se slaba dela objavljajo vsakodnevno.

Nekaj časa sem si tako vsakič, ko so me vprašali, kje dobivam ideje za svoje knjige, izmislila racionalen odgovor: »No, prebrala sem članek v časopisu, slišala zgodbo ali prisostvovala dogodku, moji možgani so začeli to razdelovati in nato sem naredila osnutek zgodbe.«

Ampak to je bila laž. Ker v resnici ne bi mogla opisati rojstva ideje za zgodbo nič bolje kot na primer nadnaravnega razodetja, udara strele ali ljubezni na prvi pogled. (Ni naključje, da je italijanski izraz za ljubezen na prvi pogled colpo di fulmine, udar strele.) Ob rojstvu dobre ideje se v tvoji glavi nenadoma nakopičijo misli o nekom, ki ga še pred minuto ni bilo tam, ki pred minuto pravzaprav sploh še ni obstajal. Zdaj pa so tam, zapolnjujejo vse tvoje misli in lahko jih vidiš – vidiš njihovo kožo, ki žari od znotraj navzven, njihove zavozlane kodre las, njihove rahlo nagnetene zobe, zlati lesk s svetlimi dlačicami pokritih rok na soncu; vidiš brazgotine in izraščene kosti in pogrizene nohte in slišiš tudi zven njihovega glasu in njihov naglas, ko spregovorijo, in radost, ki odzvanja v njihovem smehu. Nekaj ur pozneje veš, kako dišijo in kako jim je ime in s čim se preživljajo in kako močno se razlikujejo od tistega, o čemer so sanjali, da bodo postali, in kako zafrustrirani, zadovoljni, jezni ali srečni so. To so literarne osebe, ki imajo osebnosti in ki so trmasto samosvoje vse od začetka, in one so vse, o čemer lahko razmišljaš. Tvoje razpoloženje in tvoje kaprice so popolnoma odvisni od njih in mrzlično ustvarjaš zapiske o njih, saj se bojiš, da jih boš izgubil, ampak ne, ne bodo te izpustile, obkolile bodo tvoje možgane in te popolnoma zmedle, kot se to zgodi pri sveži zaljubljenosti, in bolj ko si zaljubljen v svojo idejo, bolj te obsedajo, dokler se čas ne sesede v drobno liso in nato eksplodira s svetlobno hitrostjo. In na tej točki začneš pisati. Kar pomeni, da pustiš svojim osebam, da govorijo, ker če jim ne, se ti bo zmešalo.

Torej da, verjamem, da je v pisanju nekaj magičnega. Začetek je čista magija, zame. Kasneje seveda pisanje romana zahteva veliko samodiscipline, časa, sposobnosti načrtovanja, organizacije, strogosti, natančnega raziskovanja, dokumentiranja virov, potrpežljivosti, skromnosti, obupovanja, vzdržljivosti, racionalnosti. Pisati roman pomeni pisati več ur vsak dan, ali noč, tudi če porabiš preostanek dneva za delo ali skrb za svoje otroke ali za eno izmed neštetih stvari, ki jih mora večina pisateljev početi, da preprečijo, da njihovo življenje popolnoma razpade in da se znajdejo v primežu shizofrenije. Verjetno lahko rečem, da je pisanje romana mešanica magije in stroge racionalnosti. Uokvirjeno v arhitekturo, ki naj bi bila tako razumna in brezhibna kot arhitektura stavbe. Arhitekti se lahko prepustijo uživanju v sofisticiranosti notranje opreme, pa vendarle se zavedajo, da je najpomembnejši vidik stavbe njena strukturna trdnost. Pisatelji ne bi smeli biti nič drugačni.

 

Literarne osebe, zgradba in nato seveda dobra zgodba. Verjetna presečišča, zasuki usode, križanja poti, razcepljajoče se linije, asimptote. Na ozadju makrozgodovinskega dogajanja.

Včasih sem se strinjala z znamenitim Hemingwayevim nasvetom glede pisanja, da naj »pišemo o tem, kar poznamo«. Moj prvi roman je v veliki meri osredinjen na tisto, kar sem takrat poznala, zraven pa še na nekaj reči, ki jih nisem poznala, a so v meni vzbujale radovednost. Ko si radoveden glede nečesa, se začneš v to poglabljati. Poglabljanje se kmalu spremeni v resno raziskovanje in preučevanje, kar se spremeni v učenje, kar se nato čez čas spremeni v znanje. In to je način, da lahko pišeš o tistem, česar ne poznaš: tako, da to spoznaš. Navsezadnje ne bi v primeru, da bi pisali zgolj o tistem, kar poznamo, nikoli brali ničesar drugega kot pustih avtobiografij. Generacije mladih najstnikov v moji državi in v tujini ne bi nikoli preživele mnogih radostnih ur s Sandokanom in drugimi nepozabnimi literarnimi osebami Emilia Salgarija, čigar romani se večinoma dogajajo v Maleziji, čeprav ni nikoli zapustil Italije. In po pravici povedano si težko predstavljam, kako drugačna bi bila evropska kultura zadnjih sedemstotih let, če bi Dante pisal le o tistem, kar je poznal.

A tudi če odmislimo velika imena. Mislim, da je zamišljanje življenj in svetov, ki so drugačni od naših, poglavitni del ustvarjanja. Kot se glasi znameniti izrek Umberta Eca, dober bralec živi pet tisoč let, medtem ko oseba, ki ne bere, živi eno samo življenje. Strinjam se in včasih se mi zdi to, da sem ena sama oseba, tako frustrirajoče, da moram pisati zgolj zato, da se vame naselijo drugi ljudje in da pobegnem pred lastnim, enim samim jazom. Zaradi pisanja živim tisoč življenj, zaradi njega sem lahko to, kar ne bi mogla nikoli biti in kar nikoli ne bom. Čeprav se strinjam z naslednjo izjavo Lise Halliday:

»[Pisateljica] lahko pridrži ogledalo pred katerim koli predmetom, ki ga izbere, pod katerim koli kotom želi – pridrži ga lahko celo tako, da sama ostane zunaj okvirja, toliko bolje, če pogled ni podvržen narcisizmu – a nikakor se ne more izogniti temu, da je zmeraj ona tista, ki drži ogledalo. In to, da sama ne moreš videti svojega odseva, še ne pomeni, da ga ne more videti nihče drug.«

(Lisa Halliday, Asymmetry. New York: Simon and Schuster, 2018, str. 225)

V svojem drugem romanu sem veliko pisala o tistem, česar nisem poznala. Kolesarjenje, etologija, življenje na severu Francije konec štiridesetih, življenje v rimski četrti Trastevere v šestdesetih, družbeni boji v sedemdesetih. Izguba otroka. Redke bolezni. Transspolne, transseksualne in spolno fluidne nečloveške živali. In tako naprej.

V svojem tretjem, še vedno neobjavljenem romanu sem pisala o rajskem otroštvu na skorajda popolnoma zapuščenem otoku in o peklenskem otroštvu v maroškem barakarskem naselju. In potem o islamskem ekstremizmu in o džihadistični radikalizaciji v zaporu. Prebrala sem osemdeset knjig, ki so zajele vse vidike islama, in seveda Koran. Zraven pa še pet dodatnih knjig, da bi ga lahko razumela. Intervjuvala sem imame, maroške imigrante, ki so delali na toskanskih plažah, mesarje iz Marakeša in Casablance. Prebrskala sem splet (ne Temni ali Globoki splet, ampak preprosto Površinski, vsem dostopni splet) in si naložila strašljivo količino psevdoislamske propagande, ki ima v resnici zelo malo ali nič z resničnim islamom. Neke noči, medtem ko sem raziskovala dostopnost strelnega orožja na spletnih trgih, sem se zalotila pri tem, da nameravam kupiti dva kalašnikova (AK47) in ročno pištolo (Tokarev TT33) za dobrih tisoč dvesto evrov. Bili so že v moji nakupovalni košarici, vse, kar bi morala še narediti, je to, da bi vtipkala številko svoje kreditne kartice, in poslali bi mi jih, kamor koli bi želela, na katero koli ime, na kateri koli naslov. Spletna stran je bila izraelska, orožje je bilo del starih vojaških zalog Sovjetske zveze ali nekdanje Jugoslavije in prodajalo se je kot antikviteta oziroma zbirateljski kos: dezaktivirane puške in plašilne pištole, ki jih je izjemno lahko ponovno aktivirati ali predelati. Strašljivo je bilo spoznati, kako zlahka lahko vsakdo, vključno z militaristi in potencialnimi teroristi, pride do orožja. A v tistem trenutku jaz nisem bila več jaz. Bila sem devetnajstletnik, druga generacija maroško-italijanskih priseljencev, fant po imenu Driss Sahil. Kupovala sem dve AK47 in pištolo le nekaj tednov po izpustu iz zapora. In jaz, torej Italijanka, belka brez policijske kartoteke, ki jo običajno imenujem jaz, sem pred nedavnim izvedela tudi nekaj o zaporu, saj sem zaradi ljubezni do pisanja o tem, česar nisem poznala, lani opravljala prostovoljno delo v zaporu. Pripravljala sem bralne delavnice za zapornike in to je bila ena najboljših izkušenj v mojem življenju.

Najbrž bi lahko rekla, da sem sledila impulzu, da pišem o neznanem zato, da bi to spoznala, in ob tem sem zelo uživala. Odkrila sem ponižno milost spreminjanja procesa pisanja v proces učenja in to bi bilo dovolj za to, da bi bilo pisateljevanje vredno truda. Nato pa seveda nisem imela več izbire. Nikakršne oblasti nimam nad svojimi liki, nad tem, kdo so in kaj počnejo. Nadzor imam nad detajli, pokrajino, časovnimi in prostorskimi okvirji, zgradbo. Vse drugo je odvisno od njih. Vztrajni so, ukazovalni, obsedeni sami s sabo. Tako dolgo, kot traja proces pisanja, od nenadne iskrice, ki jo zaneti prva ideja, do zadnje besede v zadnji verziji osnutka, sem hotel za svoje literarne osebe. Prijavijo se in ostanejo več mesecev, prihajajo in odhajajo ob čudnih urah, brskajo po omarah in predalih, odpirajo okna ali zagrinjajo zavese, ležijo v posteljah in se zvijajo po zofah, mene pa omejijo na majceno sobico za zaposlene in zapolnijo moje misli s svojimi zahtevami. In ne odjavijo se tako dolgo, dokler ne postane vse neznano znano, dokler niso zapisane vse besede.

 

Približno pred letom dni je Elena Ferrante v eni izmed kolumn v The Guardianu zapisala nekaj, kar mi je zelo dobro znano:

»Objavljanje, da: to je vsekakor nekaj, kar je mogoče preložiti; pravzaprav se lahko nekdo odloči, da sploh ne bo nikoli objavljal. Ampak pisanja se ne more nikoli prestaviti na »pozneje«. Če je pisanje naš način bivanja v svetu, se vseskozi zajeda tudi v druga področja življenja: ljubezen, študij, delo. Vztraja, tudi ko na voljo ni papirja, pisala ali česar koli, saj smo častilci zapisane besede in naš um narekuje stavke, tudi ko nimamo na razpolago pripomočkov, s katerimi bi jih lahko zapisali. Pisanje, če strnem, je vedno tam, nujno, in odriva celo ljudi, ki jih imamo radi, celo otroke, ki se želijo igrati z nami.«

(Elena Ferrante, Elena Ferrante: ›If you feel the urge to write, there’s no good reason to put it off’‹. The Guardian, 12. 5. 2018)

Pod te besede se lahko podpišem in v njih še kako dobro prepoznam resnico, a kar je name naredilo največji vtis, je začetek tega citata (Objavljanje je nedvomno mogoče preložiti in nekdo se lahko odloči, da sploh ne bo nikoli objavljal. Ampak pisanje …). To zariše ostro ločnico med fazo pisanja in fazo objavljanja, ki sta resnično dva popolnoma ločena svetova.

 

Najzgodnejši primer takšne delitve lahko najdemo pri Horaciju:

 

»[Č]e pa kdaj kaj napišeš, izrôči v presevo svoj spis izkušenih kritikov situ, nato pa v temáčen predal z njim, kjer čakaj devete pomladi: doklèr ti ne pride na svétlo, ga zmeraj lehkó še uničiš, beseda, poslana med svet, pa nikoli se več ti ne vrne.«[1] (Q. Horatius Flaccus, Pismo o pesništvu. Prevod: Anton Sovrè. Celje: Družba sv. Mohorja, 1934. Str. 36, 385-389)

Horacij torej svetuje, da je treba knjigo pospraviti v predal za devet let, šele potem se lahko pokaže, ali je kaj vredna.

 

Zaradi razlogov, ki nimajo praktično nič z mojo sposobnostjo samoobvladovanja, je bila usoda mojih dveh romanov takšna, da se je skorajda povsem ujemala s Horacijevim nasvetom. Devet let v predalu je bilo sicer prepolovljenih, a čakanje je bilo še vedno dolgo.

Svoj prvi roman sem napisala za zabavo. Literarne osebe so se prijavile v moji glavi in zdele so se kot druščina zabavnih ljudi, s katerimi sem rada preživljala čas. Tako sem z njimi preživela nekaj mesecev, in ko je bila knjiga končana, sem poskusila s tistim, kar naredi vsak neizkušen človek, ki si prizadeva, da bi postal pisatelj: udeležila sem se vseh festivalov, knjižnih sejmov in predstavitev, ki sem se jih lahko, da bi navezala stike in oddala svoj rokopis. To sem počela bolj zaradi izziva kot zato, da bi bila zares objavljena. Kar sem želela, je bilo to, da mi nekdo, strokovnjak na tem področju, pove, da sem dobra.

Ni mi bilo treba čakati dolgo, da sem odkrila nekoga takšnega. Nekaj tednov po torinskem knjižnem sejmu me je sprejel založnik, ki je navezal stik z mano, da mi pove, da je užival v moji knjigi in da se želi srečati z menoj.

To je moralo biti leta 2006 ali 2007. Poletni solsticij, tega se spomnim. (No, v resnici se ne spomnim. Gre za to, da zapišem vse, kar se mi zgodi, in tako se podrobnosti ne izgubijo.)

Založnikova pisarna je bila bela in puščobna. Na enem koncu njegove bele mize steklena skleda s šopom banan. Vstal je s svojega stola in mi ponudil spužvasto dlan. Kot bi se čez ogromno mizo rokovala z lignjem. Njegova koža je spominjala na barvo modrega sira.

Začel je blebetati o vsem drugem razen o tistem, zaradi česar sem bila tam. Njegova tašča. Njegova odvisnost od nikotina. Njegova občutljiva obnohtna kožica in kako si ni mogel pomagati, da je ne bi trgal. Nato pa je, iznenada, dejal, da so bili njegovi bralci navdušeni nad mojo knjigo in da jo želi objaviti.

»To je nekaj najboljšega, kar bi lahko slišala,« sem naivno presrečna dejala.

Ignoriral me je.

»Torej, moja ponudba je tole. Ali veste, koliko romanesknih prvencev je objavljenih vsak dan? Sto petdeset. Ena možnost je, da ste napisali mojstrovino stoletja, sicer pa mi morate dati razlog, da vas objavim.«

»Mislila sem, da ste rekli, da me želite objaviti.«

»Da, ampak zakaj? Mislim, niste videti slabo in še vedno ste precej mladi, ampak bolje bi bilo, če bi jih imeli osemnajst namesto trideset. In če bi, ne vem … na primer ubili nekoga, bi to prav tako pomagalo.«

»Oprostite?«

»Samo povem, ne razumite me narobe. Ali pa če bi nastopili v Big Brotherju. Ker meja je štiri tisoč prodanih izvodov. Štiri tisoč izvodov in potem je založnik srečen. Torej … ste bili kdaj na televiziji?«

»Ne.«

»Ste članica kakšnega kluba?«

»Kako to mislite?«

»Rotary, Lions, golf, kegljaški klub, kar koli.«

»Na žalost ne.«

»Vidite, v tem je težava. Ker če bi bili na primer včlanjeni v Rotary klub, bi bil lahko prepričan o tem, da boste prodali vsaj petsto izvodov. Ste vedeli, da je vse, kar je potrebno, da ste izvoljeni na politični položaj, članstvo v dvajsetih klubih? Vi pa niste članica nobenega kluba, nikoli se niste pojavili na televiziji in zagrešili niste nobenega zločina. Nikoli ne boste prodali štiri tisoč kopij, zato vas moram prositi za pomoč.«

Nenadoma se mi je posvetilo.

»Govorite o denarju. Zaračunali mi boste, da objavite mojo knjigo.«

»Jezus, ena tistih ste, ki dobijo ošpice, ko jih prosim za pomoč.«

»Samo mislim, da bi moral založnik investirati lastni denar v knjige, ki se jih odloči objaviti.«

»Tisoč evrov, to je vse, za kar prosim. Ni veliko.«

»Če niste pripravljeni vložiti lastnega denarja v mojo knjigo, potem ne verjamete, da bo prodanih niti toliko izvodov, da vsaj pokrijete stroške.«

»Točno to. Ne verjamem, da se bo prodajala. Poglejte, vidite to knjigo tukaj? Poglejte naslov: Pujs, od želodca do slanine. V petnajstih dneh je bilo prodanih tristo izvodov. Če bi vi napisali knjigo Pujs, od želodca do slanine namesto te babje literature, bi vas objavil, ne da bi vam kar koli zaračunal.«

 

To ni bil zadnji tovrstni pogovor. Založbe, katerih poslovni koncept je, da avtorji krijejo vse stroške izdaje (t. i. vanity press), so zelo hitre in zagnane pri svojih ponudbah ambicioznim in neizkušenim avtorjem rokopisov, medtem ko resni založniki te avtorje preprosto ignorirajo, razen če jih priporoči agent. Obljubila sem si, da ne bom nikoli več zakorakala v to nesmiselno puščo napačnega porabljanja energije, in svojo knjigo pospravila v predal.

V vmesnem obdobju sem prevajala angleške romane, ki so zdeli mnogo boljši od česar koli, kar bi lahko kadar koli napisala sama, in bila sem zadovoljna. Med predstavitvijo enega takšnih romanov v Palermu sem čez nekaj let spoznala svojo bodočo prvo urednico in založnika. Tokrat je šlo za resno podjetje, ki je investiralo nekaj, čeprav še tako malo, v mojo knjigo, ne da bi mi pri tem kar koli zaračunali. Spoznala sem ju na popredstavitveni večerji, na katero sem bila povabljena skupaj z avtorjem knjige, direktorjem knjigarne, kjer je potekal dogodek, in še z nekaj drugimi lokalnimi pisatelji. Žena enega izmed teh pisateljev je bila urednica. Sedela je poleg mene in se pritoževala, da je v zadnjem času prebrala zelo malo dobrega leposlovja.

»Imate po kakšnem naključju morda v svojem predalu roman?« me je vprašala. »Mnogi prevajalci ga imajo. In če ga imate, bi ga z veseljem prebrala.«

In tako sem objavila svoj prvi roman, Kamenčki v čevljih (Sassi nelle Scarpe), ki je leta 2010 prejel nagrado za toskansko knjigo leta. Srečno naključje. To, da sem bila na pravem mestu ob pravem času. Koristna znanstva.

 

V idejo za svoj drugi roman, Nasprotje kuščarjev (Il contrario delle lucertole), sem se zaljubila tik pred objavo prvega romana. Bilo je, kot bi me zadela strela. Svojim likom sem sledila na kraje, kjer nisem bila še nikoli, in raziskovala teme, o katerih nisem še nikoli ničesar slišala.

Potrebovala sem devet mesecev, da sem napisala Kuščarje. Vedela sem, da gre za dobro literaturo, vendar pa sem obenem vedela tudi, da ne bom ponovno tavala od enega knjižnega festivala do drugega in trkala na vrata založnikov. Tistih nekaj ljudi, ki so prebrali moj roman – moji prijatelji, nekaj pisateljev, ki sem jih spoznala kot prevajalka – je reklo, da lahko verjetno ciljam na večje založnike kot prvič. »Zakaj si ne bi poiskala agenta,« so me spodbujali.

In tako sem si ga. Poiskala sem si agenta. Bilo je preprosto, saj me je k njemu napotil avtor, ki mi je rade volje naredil to uslugo. Šlo je za uspešno agencijo in med avtorji, ki jih je zastopala, je bilo kar nekaj velikih imen. Edina težava je bila, da se je agent, ki je prebral moj roman in se vanj zaljubil, nekaj mesecev po mojem prihodu razšel s svojim družabnikom in zapustil agencijo. Tako sem bila prepuščena drugemu agentu, njegovemu nekdanjemu poslovnemu partnerju. In obtičala z njim še dolgo, dolgo časa.

Potreboval je pet let, da mi je našel založnika. Odposlal je rokopis Kuščarjev, nato pa samo čakal. Govoril mi je, kako udarjanje s pestjo po mizi, da bi prišel do odgovora, ni njegov stil. »Niti po sedmih mesecih tišine?« Odgovarjal je, da ne. Čakal je na naslednji knjižni sejem, pisateljsko in založniško delavnico ali kar koli pač že. »Lahko morda v tem času rokopis pošljete vsaj še komu drugemu?« Ne. Ni verjel v pošiljanje rokopisov na več založb hkrati, češ da to ni pošteno do založnikov.

Začenjala sem sumiti, da je nekaj narobe.

Vendar pa sem ves čas prevajala ter pisala zase in za svoj predal, imela sem zahtevno službo in zahtevno družino, poleg tega pa sem preprosto mislila, da moja knjiga mogoče ni dovolj dobra za objavo. Svojega agenta nisem klicala pogosto. Pravzaprav me je sram povedati, kako poredkoma sem ga klicala. V redu, verjetno je bilo to enkrat na leto. Mogoče dvakrat. Zaradi česar sem bila najbrž njegova najljubša avtorica. Oba sva se starala in se približevala poznim tridesetim in med tistimi klici enkrat na leto mi je brez izjeme povedal, da je zadnji založnik zavrnil mojo knjigo. Nikoli ni navedel kaj dosti podrobnosti glede razloga za to, in če sem vprašala, je običajno odgovoril, da je moj roman težko popredalčkati, saj ne gre niti za zgodovinski roman niti za družinsko sago niti za bildungsroman oziroma razvojni roman, ampak za mešanico vseh treh žanrov. Kot je rekel, naj bi šlo v osnovi za to, da ga založniki zavračajo, ker marketinški oddelki ne bi vedeli, kako ga prodati, posledično pa knjigarnarji ne bi vedeli, kam ga postaviti.

Vendar pa je nato hitro dodal, da bo poslal moj roman nekomu drugemu in da verjame, da bi lahko naslednjič uspelo.

Nikoli mi ni pokazal seznama založnikov, ki jim je poslal mojo knjigo, ampak menda ni verjel v pošiljanje rokopisa več kot dvema založbama na leto. Tako moj roman ni doživel množice zavrnitev, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi tega, koliko let je moj rokopis taval po založbah po državi. Verjetno ga je zavrnilo samo sedem ali osem založnikov. V petih letih.

Ta moški sicer ni bil med najslabšimi v tem poslu. Njegovo ime se stalno pojavlja med prvimi desetimi na seznamu uspešnih in resnih literarnih agencij, obenem pa pozna veliko ljudi. Vendar pa sem dobila vtis, da njegova glavna skrb ni bila prodaja moje knjige, ampak ohranjanje svoje mreže poznanstev in ob tem izogibanje temu, da bi kogar koli vznemiril. In pogosto sem imela občutek, da se ne posveča toliko predstavljanju mojega dela založnikom, kot se posveča predstavljanju založnikov meni.

Bila je moja krivda, seveda. Najino pogodbo bi morala prekiniti mnogo prej. Vendar je nisem, ker mi v bistvu ni bilo mar. Nisem hlepela po tem, da bi bila objavljena. Misel, da ne bi nikoli videla svojega imena in naslova svoje knjige na platnici, me ni vznemirjala. To ni vplivalo na mojo samozavest, prav tako pa ne na zaupanje v tisto, kar sem napisala. Pisanje Kuščarjev, občutek, da sem obkoljena s svojimi liki, opazovanje, kako se razvijajo na zaslonu mojega računalnika, potovanja, na katera sem jim sledila, tisto stanje, ko oponašaš stvarnika, unikatna intimnost z bitji iz sveta, ki sem ga ustvarila iz nič – to je bila najboljša pisateljska izkušnja v mojem življenju in zavrnitev nobenega založnika ali lenoba agenta tega ne bi mogli spremeniti. Pisanje je eno, objavljanje pa nekaj drugega. Nobene povezave ni med tema dvema izkušnjama in veselja, ki ga vsaka od njiju prinese, se ne da primerjati. Pisanje je, zame, čista sreča, ekstaza, živeti življenje v polnosti. Pisanje je, v mojem življenju, tisto, kar so stari Grki imenovali areté, tisto stanje najvišje čustvene in moralne odličnosti, ki jo dosežeš, ko svojo najizrazitejšo veščino udejanjaš na najvišji ravni.

Objavljanje ni nič drugega kot prijetno priznanje, sofisticirana zadovoljitev mojih narcističnih potreb.

Z drugimi besedami: smisel potovanja je potovanje samo, zame. Pišem zavoljo ljubezni do pisanja, ne z namenom objavljanja.

»Čisti egoizem«, ki ga George Orwell navaja kot prvega izmed svojih štirih motivov za pisanje (Želja, da bi bil dojet kot bister, da bi se o tebi govorilo, da bi se te spominjali po tvoji smrti, da bi se maščeval odraslim, ki so te v otroštvu podcenjevali itn., itn.), je po mojem mnenju precej bolj vezan na objavljanje kot na pisanje. Želja, da bi bili dojeti kot bistri in da bi se o nas govorilo, pa se dandanes ne nanaša le na svečenike Literature, kot je veljalo v Orwellovem času, ampak tudi na množico influencerjev, blogerjev in zvezdnikov družbenih omrežij, ki so prav tako nečimrni in egocentrični kot najuspešnejši avtorji bestselerjev. Internet je nasičen z naklonjenosti obupano željnimi prenapihnjenimi egi, katerih fotografije in besede so eno samo hlepenje po prepoznavnosti.

Ampak jaz nisem ena izmed njih in pišem zavoljo naklonjenosti, pravzaprav ljubezni ene ali kvečjemu dveh oseb. In za to, da s svojim pisanjem narediš vtis na tisto eno osebo v svojem življenju, ni nujno, da si objavljen.

Zavedam se sicer, da moji občutki niso zelo pogosti znotraj pisateljske skupnosti. Nihče izmed avtorjev, ki jih poznam, ne bi kot tiho in potrpežljivo čakal, kot sem jaz, in to pet let.

Štiri, če sem popolnoma iskrena, ker sem četrto leto po rojstvu Kuščarjev rokopis poslala na nacionalni literarni natečaj, katerega pokroviteljica je nacionalna televizijska hiša RAI. In na natečaju sem zmagala. In ker je bil moj rokopis eden izmed 1600 rokopisov, ki so se potegovali za nagrado, sem začela razmišljati, da morda, res samo morda moj rokopis vendarle ni tako neobjavljiv. Zavrnila sem podpis nesprejemljive pogodbe, ki mi jo je ponudil RAI, in s pestjo udarila po mizi svojega agenta (virtualno, ker ga nisem nikoli srečala v živo, niti enkrat samkrat). Mesec dni pozneje je mojo knjigo »z zanimanjem« brala pomembna urednica pri pomembni založbi.

Ta pomembna urednica je bila Giulia Ichino, ki je v tej državi ni treba posebej predstavljati. Založnik je bil Giunti. Minilo je še devet mesecev, preden sem z njimi končno podpisala pogodbo za objavo. Čas ene nosečnosti za rojstvo knjige, sedemkrat toliko časa, da doživiš objavo. Povest o dveh mestih, prav zares.

Kuščarji so bili v Italiji dobro sprejeti, objavljeni so bili v Nemčiji, to jesen bodo izšli na Nizozemskem, knjigo pa pravkar prevajam v angleščino. Prekinila sem pogodbo s svojim agentom in napisala še en roman, se ponovno zaljubila in se ponovno spremenila v hotel za like. Moja založniška odisejada ni nikakršna posebnost med novimi avtorji v Italiji in ne vem, kako dolgo bo trajalo, preden bo moja nova knjiga objavljena, če sploh kdaj bo.

Ampak to ni zares pomembno. Pisanje so moji najboljši časi, moj čas modrosti, moje obdobje luči, moja pomlad upanja. In ne potrebujem cilja, da bi lahko upravičila izdatno količino časa, ki ga posvečam pisanju, prav tako pa ni moja strast nikoli pojenjala zaradi ovir, ki jih je prednjo postavilo življenje.

In s tem je močno preseglo vsa pričakovanja.

 


 

[1] Siquid tamen olim/ scripseris, in Maeci descendat iudicis auris,/ et patris et nostras, nonumque prematur in annum/ membranis intus positis; delere licebit/ quod non edideris; nescit vox missa reverti.

Prevod: Karmen Jordan

O avtorju. Erika Bianchi (1975) je pisateljica, ki živi v Firencah in predava zgodovino in arheologijo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Francoska trdnjava je odprta

    Izar Lunaček

    Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

  • Leto nevarnega stripa

    Izar Lunaček

    Cel špas Angoulema (in francoske produkcije vobče) v zadnjih dekadah je bil, da sta se ekstrema arta in komerciale tako lepo mešala in da je bilo veliko prostora na sredi.

  • Presojanje presojanja

    Urška Jurman

    Zadnji dve desetletji svet umetnosti intenzivno premleva kondicijo likovne kritike ter razloge za njeno izginevanje iz javne sfere; številne knjige, konference, seminarji, članki, analize idr. skušajo zapopasti razloge za to stanje in načine, kako bi bilo mogoče kritiko rehabilitirati ali pa jo vsaj prevrednotiti.

Izdelava: Pika vejica