Proksiproblemi

Tomaž Grušovnik

– Mi, prosim, vrneš vžigalnik?

– Ne vem, kje je.

– Potem pa ga poišči.

– Pa saj ti ga sploh nisem vzel!

– Ja, pa si mi ga.

– Ne, nisem.

– Ja, si! Se spomniš, pred petimi minutami?

– Se mogoče ti spomniš, da je to itak moj vžigalnik? Pred petimi minutami si mi ga vrnila.

– A-a. To pa ni res! Ta vžigalnik sem kupila pred enim tednom na bencinski na Kozini. Svojega si že zdavnaj izgubil.

– A ja? Kako pa je izgledal?

– Kateri zdaj, tvoj ali moj?

– Oba!

– Moj je bil rumen, tvoj roza. Pred šestimi minutami si si pa sposodil rumen vžigalnik, ki ga boš zdaj poiskal in mi ga vrnil!

– Kolikor se jaz spomnim, nisem nikoli imel roza vžigalnika, ampak itak je vseeno, ker nisem videl niti enega niti drugega … Tako da …

– Ajde, daj, poglej raje še en YouTube dokumentarec, da boš še pametnejši.

Tresk vrat. Iz sobe se pridušeno sliši avizo.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave. Ventil za realne zagate oziroma proksiproblem. Proksiproblem je, tako kot proksi vojna, poskus, da bi težavo razpletli posredno, ne z bolečim bojem na domačih tleh, z drezanjem v srčico problema, ampak s premestitvijo na tuj teren, kjer je pretepanje manj boleče, a včasih vendarle odločilno. Recimo: namesto da bi se neposredno trčili okrog tega, kdo ima zemljiško pravico nad ozemljem severno od mesta, se lahko bogoslovci raje udarijo v sholastični debati okoli realizma in nominalizma ali pa ikonoklazma. Na ta način lahko v duhovni sferi uspešno razlastijo nasprotno skupino, ne da bi izdali svoj pozemski fevdalni interes.

Seveda pa je veliko pogostejši scenarij ta, da je proksiproblem zgolj dodatna komplikacija, ki ne reši ničesar, ampak samo še bolj zaplete situacijo in pri tem potrati velikansko zalogo energije. Ravno zato je marsikdo poskušal ljudem dopovedati, naj opustijo tovrstne nesmiselne debate. Recimo William James. James se je v Pragmatizmu trudil sporočiti, da so teoretski spori nesmiselni, če je njihov rezultat postranskega pomena za dejansko stanje stvari. Skušal je namreč pokazati, da so nasprotne teoretske pozicije nesmiselne, če nimajo praktičnih posledic. Niti pozicija, ki pravi, da je kozarec napol poln, niti pozicija, ki trdi, da je napol prazen, nima za dejansko vsebino kozarca nobenih praktičnih posledic. Enako je s pozicijo, ki trdi, da obstajajo nezaznavni samorogi, in tisto, ki to zanika: za dejanski obstoj takih samorogov, ki bi jih lahko pobožali po grivi in prijeli za rog, nimata nobenih praktičnih posledic.

A James ni imel povsem prav. Z vnemo pomiriti milo- in trdoumne intelektualce, kakor je sam imenoval idealistični in empiristični tip misleca, je spregledal pomemben smisel nesmiselnih sporov, namreč njihovo proksiproblematičnost. Moral je priti drugi pragmatist – John Dewey –, da je pokazal, kako pomen »nesmiselnih« filozofskih sporov korenini v realnih družbenih nasprotjih. Ali pa v konfliktih posameznikov. Nikakor ni namreč nujno, da kot proksiprobleme vidimo samo težave, okoli katerih se prepirajo intelektualci. Tudi spor med dvema posameznikoma ali skupino ljudi, ki se prepira okoli glasbenih ali filmskih žanrov, okoli razporeda pohištva v dnevni sobi, okoli tega, kdo je na vrsti, da počisti kopalnico itn., je lahko proksispor. Pri vsakem problemu se je zato treba najprej vprašati, kaj je njegov predpogoj, kakšen je kontekst, v katerem vznika, in kaj so, posledično, njegove tihe predpostavke. Če pri tem ugotovimo, da gre po vsej verjetnosti za proksiproblem, potem se je nadalje treba vprašati, ali s premestitvijo kaj pridobimo. Če ne, je za prepir škoda energije. Razen seveda, če je imamo preveč.

Čez pol ure.

– Ej, drugič, ko si sam doma, te lepo prosim, da sproti prazniš pepelnike in potem tudi odnašaš postane ogorke in pepel iz fleta.

– Okej.

– Okej?

– Ja, okej, bom.

– A to je vse: »Okej, bom.«?

– Kaj pa bi še rada?

– Da zdaj takoj dvigneš rit in sčistiš ta pepelnik, ki je do roba zasvinjan. Kdaj si ga nazadnje spraznil?

– Včeraj.

– Ali predvčerajšnjim?

– Mogoče predvčerajšnjim, samo saj si ti tudi kadila. Zakaj nisi ti spraznila pepelnika? Ampak, glej, nima veze, ni panike. Daj sem, bom spraznil.

Na hodniku sprazni pepelnik v polno vrečo smeti, jo zavije in obesi na kljuko in se vrne za prenosnik.

– A ne boš nesel dol?

– Bom.

– Ne vidim te, da bi se obuval. Kdaj boš to naredil?

– Potem, ko grem ven. Zakaj bi brezveze dvakrat hodil gor in dol?

– A, že spet ven?

Tresk vrat. Iz računalniških zvočnikov ponovno pridušeno vznikne glasba, v kuhinji glasno laja pes.

Eden takih proksiproblemov je recimo prepiranje okrog tega, kje je meja med ljudmi in drugimi živalmi in kaj je prvim svojsko v primerjavi z drugimi. Kljub vztrajnemu argumentiranju in dokazovanju mi ljudi nikakor ne uspe prepričati, da je ta obljubljena meja med človekom in živaljo, ki si jo tako vroče želijo najti, nekaj, kar je treba uzreti v širšem kontekstu. To naredimo tako, da se vprašamo, zakaj to mejo sploh iščemo? Čemu naj služi? Šele ko dobimo odgovor na to vprašanje, je iskanje razlik med človekom in živalmi (kajti ne obstaja ena »žival«, ampak 7,77 x 106 vrst živali) smotrno.

Na številnih filozofskih predavanjih, ki jim prisostvujem, vznikne ravno ta problem razmejitve človeka od živali. V smislu, da je meja kar postavljena, pri čemer človek – na čelu s predavateljem – zmaga, žival pa potegne kratko. Nekdo recimo trdi: »In to je to, kar človeka razlikuje od živali«, pri čemer je ta »to« neki X, ki ga lahko izpolnimo z »duhom«, »samozavedanjem«, »zavestjo o smrti«, »sposobnostjo moralnega ravnanja« in podobnim modroslovnim inventarjem. Kar je tukaj najbolj žalostno, je seveda to, da je to dejstvo – če je res dejstvo – treba tako glasno ponavljati ravno ljudem oziroma kar samemu sebi. Kot da bi ljudje imeli manjvrednosten kompleks, strah, da smo končna, smrtna, neumna, ničvredna bitja, zaradi česar moramo nujno najti nekoga – neko »žvau« –, od katere smo vendarle »boljši«, »veličastnejši«, »vzvišenejši«, »pametnejši«. Smisel te meje – tako se mi zmeraj znova izkaže – je v tem, da se človek potreplja po rami, morda upraviči kakšno svojo packarijo, ki jo naredi živalim, in ohrani upanje v posmrtno življenje. Pa čeprav se potem v vesolju znajde nekako sam. Nebesa – če pomisliš, da živali nimajo duše – morajo biti res dolgočasen kraj. Potem ko si vse ostale potunkal, se zato običajno začneš pritoževati, da moraš plavati sam. Plavaš v osamljenem univerzumu in po YouTubu iščeš »inteligentna« bitja na drugih planetih, medtem ko ti »butasti« pes sporoča, da si na štedilniku pozabil lonec z vrelo vodo in krompirjem, ki veselo pljuska naokoli po kuhinji.

Prepir o razliki med človekom in »živaljo« zato velikokrat sploh ni prepir o Homo sapiensu in neki XY vrsti, temveč o tem, v čem natanko naj bi bila vrednost človekovega življenja, velikokrat pa je tudi prepir zaradi strahu pred končnostjo bivanja. Preprosto laže je napasti žival, kot pa pogledati končnosti iz oči v oči. Brcneš psa, ker te jaha smrt. To lahko vidimo iz praktičnih nasledkov teh sporov, ki so praviloma nični, in v zgoraj orisanem pridevniškem inventarju, ki je prilepljen besedi »človek« (»moralen«, »duhoven«, »neskončen«, »nesmrten«). Celo več, praktični nasledki teh modrovanj so pravzaprav negativni, in sicer v smislu, da ovirajo boljše razumevanju posameznih živalskih vrst, vključno z ljudmi. Ravno zaradi apriornih sodb o razliki med ljudmi in živalmi tako velikokrat spregledamo dejstvo, da je človeško telo – v popolnem nasprotju z mitološkimi prepričanji – vrhunski izdelek evolucije s kar nekaj posebnimi značilnostmi, ki jih telesa drugih vrst nimajo. Znani mit o tem, kako je Epimeteju, ko je živalim delil različne lastnosti, vsega zmanjkalo, ko je prišel na vrsto človek, zaradi česar je ta v nasprotju z živalmi, ki imajo dlako, perje, krila, kremplje ali ostre kljune, nag, gol ter nebogljen in bi ostal brez vsega, če mu Prometej ne bi dal ognja (uma), ki ga je ukradel bogovom, je posledica takšne specistične ideologije, ki je brez vsake stvarne osnove in ki nam zastira pogled na človeka. Problem je namreč v tem, da človeško telo ravno je zelo posebno, če ga primerjamo s telesi številnih drugih sesalcev, pa ne le zaradi večjih možganov, ampak zaradi sposobnosti potenja, teka na dolge proge, obrnjenih palcev in izjemne koordinacije. Ob takih miselnih spodrsljajih se telo sramuje duha, če povzamem Petra Ferlana.

Čez pol ure.

– Kje so rizle?

– Na veceju.

– Kaj pa delajo tam?

– Na potrebi so, ali kaj? Mislim … d …

– Okej. Pa filtri?

– Na …

– Tobaka več ni?

– Ne vem.

– Zakaj so te tri stvari, ki jih nujno rabiš skupaj, ko si ti sam doma, zmeraj vsaka v svoji sobi? Kaj jih ne moreš obdržati na kupu? Res ne gre? Je to tako težko?

– Kup, kup, kupi si svoj tobak, filtre in rizle, pa bo. Potem delaj s tem, kar hočeš.

– Bi si, pa moram, odkar si na zavodu, še tebe futrat …

Tresk vrat, preklinjanje v drugi sobi, pes na hodniku laja na raztreseno vsebino vreče za smeti, ki se je strgala s kljuke.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma 

    Rok Plavčak

    Po ugotovitvah zgodovinarjev bi naj vsak osmi človek, ki je živel v poznem srednjem veku, umrl nasilne smrti, ki jo je namerno povzročil drug človek. Če … →

  • Keber

    Tomaž Grušovnik

    Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

  • Narod je kulturna žival

    Aljaž Krivec

    A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?