Nevarnost smisla

Tomaž Grušovnik

Vsak ima kakšno najljubšo knjigo, ki je ni nikdar prebral. Moja je Witkacyjeva Nenasitnost ali Nenasičenost, po poljsko Nienasycenie, ki jo poznam iz Zniewolony umisł Czesłava Miłosza, kar so v angleščino prevedli kot The Captive Mind, v hrvaščino pa kot Zarobljeni um. Miłosz omenja, da se v knjigi pojavi tabletka »Murti-Bing«, ki jo delijo zavojevalci, in sicer zato, da bi okupiranci v sebi začutili notranjo harmonijo, da bi jih nehali gristi ontološki problemi in da se ne bi več ukvarjali z brezplodno epistemologijo, bog ne daj z etiko. Murti-Bing je, skratka, »Vselex«, univerzalni opioid, ki odstrani vse težave, vsakršen eksistencialni simptom.

Tudi muzika, likovna in vsa ostala umetnost se ob prihodu zavojevalcev spremenijo: disonančne komade in abstraktno umetnost à la Malevič zamenjajo harmonične koračnice, realizem in ornamentalizem. Naloga umetnosti je trojna, sklene komisariat za kulturo, in sicer (1) da se ljudje ob njej počutijo prijetno in se sprostijo, da (2) ozavestijo dobroto in veličino trenutne oblasti, pa tudi da (3) se zavejo dolgoletne tradicije zavojevalcev in svojega mesta v njej. Tako nekako. Jasno je, da tukaj performansi in abstraktna umetnost nimajo kaj početi. Pesmi naj se rimajo! Ker kaj boš s čudnimi besednimi zvezami, ki so semantično protislovne? Kaj šele, če začneš inovirati na ravni gramatike in potem snuješ slovnično nepravilna besedila. To je disidentstvo, zrelo za kakšno disciplinsko komisijo, za ukinitev statusa samozaposlenega v kulturi ali pa – bolje, bolj taktno – za nepodaljšanje tega statusa ob njegovem izteku. Umetnost namreč ne sme prikazovati razcepa, vrzeli bivanja, ne sme rušiti, pač pa graditi! Čačke in packe, in pink-plenk toni so konec koncev nekaj, kar zna proizvesti vsak: dejstvo, da se s tem ukvarjajo šolani umetniki, samo priča o dekadenci družbe, o njeni bolezni, ki jo je potrebno ozdraviti.

Ne vem, če je to dejansko na tak način povedano v Nenasičenosti, niti če je to sploh povedano. Vem pa, da je krpanje smisla z Vselexom nevarno, in sicer zato, ker vodi v tragedijo, v zločin izločevanja tistih, ki domnevno »niso dobri«, ki so tako kot tisti dekadentni toni in tiste abstraktne slike »neprilagojeni«, tistih, ki trmasto vztrajajo in nočejo vzeti tablete. Nasilja ne ustvarja razcep biti, ampak poskus, da ga zakrpamo. Ravno to glajenje življenja, ki je hrapavo in razpočeno, je nasilno. Nasilje ni pokanje ceste – to je zgolj vračanje pokrajine v naravno stanje. Nasilje je asfaltiranje, spreminjanje naravnega reliefa v tisoče in tisoče kilometrov gladke površine. Pomislite: iz Maribora do Berlina lahko pridete, ne da bi morali stopiti na stopnico ali prestopiti lužo. Ni to noro? Ni to veliko bolj nenavadno kot preskakovanje potokov in plavanje čez reke na poti v 1000 km oddaljeno mesto? Nasilje je prej stalinistični teror, ki zahteva lepo umetnost, táko, ki kaže progres socialistične družbe. Podobno Hitler: ta tudi ni toleriral dekadence in je po svetu težil s svojimi »Endlösungen«, svojimi »dokončnimi rešitvami«, ki seveda niso bile nikakršne rešitve, pač pa so ravno povzročile obilico problemov. Antiliberalizem in avtoritarnost sta seveda velika problema za družbo, ampak zdi se mi, da se najprej kot pogubna pokažeta ravno v umetnosti, ker jo, ko iz nje naredita šablonsko propagando, zadušita. Ta zadušitev se potem prenese na ljudi. Če bi moral zagovarjati tezo, da je umetnost politična, potem bi jo na tak način: če umetniško ustvarjanje postane režimsko, napoveduje družbeno katastrofo.

V glavnem pa želim reči tole: nenehno pehanje za smislom je nevarno, ker je ustvarjanje smisla na silo nevarno. Pravim, da problem norosti ni v tem, da je smisla premalo, ampak v tem, da ga je preveč. Povsod smisel, smisel, smisel. Kamorkoli se obrneš, vse je pomenljivo. Na smislu temeljijo vse ideologije, od nacizma do kapitalizma. Ja: tudi potrošništvo temelji ravno na tem, da skozi blagovne znamke, ki jih kupujemo, nenehno iščemo svoj smisel. Zato pravim, da cepivo proti potrošništvu ni iskanje nekega »globljega smisla«, pač pa – ravno nasprotno – prenehanje iskanja smisla. Reči izdelku: ne hvala, vem, da nisi to, kar bi rad, da si. Strast po smislu je grozljiva. Ta v resnici proizvaja zlo. Želi namreč vse pojasniti, na silo, s pomočjo teorij zarot, kjer nič ni »zgolj naključje«, kjer mora imeti vse svoj smisel, tako kot kamenček v velikem mozaiku svoje mesto, kjer ni navadnih občanov in občank, ampak so vsi »od nekoga«, vsak mora imeti odgovor na vprašanje, »Čigav si?«, ker če ga nima, laže. V glavah takih ljudi ima zgodovina preveč pomena, pravzaprav je en sam velik pomen: vsak naključni prdec ima eshatološko vlogo nujnega osvobajanja narodovega duha. Vse, kar bi pokazalo na razpoko, vrzel, razliko, je nevarno, ker grozi, da bo kot majhna miška začelo glodati veliki smisel. Takšni ljudje, ki prisegajo na en smisel, eno umetnost in eno zgodbo, seveda ne vidijo, da sami s svojimi blaznimi idejami sejejo razdor, ki ga pripisujejo drugim, da razdor povzroča ravno njihovo nasilno upovedovanje biti, ki je krpanje smisla tako, da se trga meso s kosti navadnih ljudi. »Es gibt nur eine Richtung« (obstaja zgolj ena smer), kot pravi tisti komad Geburt einer Nation skupine Laibach. Morda je res en način soočanja z nasiljem smisla ta, da začneš z njim pretiravati in poskušaš skozi ta proces razkrinkati vso njegovo nasilnost. Da ljudje potem, ko grejo skozi ta postopek ustvarjanja smisla, ko mu podležejo, dobijo občutek, da so nategnjeni in končno pomislijo: »A?«

Prižgal sem projektor, snel pokrov iz objektiva, sobo je napolnil svetlobni stožec. Poiskal sem računalniško mapo »Dušan Makavejev« in kliknil na Sweet movie. Leta me je spremljal občutek, da si moram ogledati ta film: spremljale so me podobe tiste ladje z Marxovo glavo, ki pluje po Amsterdamskih kanalih, na njej pa je divja žurka. Prepričan sem bil, da sem enkrat moral videti kak »trejler« in da mi je – v skladu z mojim merilom dobrih filmov – v spominu ostal ta prizor. Dober film je namreč zame ta, ki se ga spomnim: če je prva stvar, na katero pomislim drugi dan, ko se zbudim, prizor iz filma, ki sem ga gledal prejšnji večer, potem gre za dobro reč. Tako nekako. Začel se je odvijati prvi prizor in takoj sem ugotovil, da sem videl že ves film, mogoče celo večkrat. Da ga v resnici poznam na pamet. Ogled je bil kot dve uri trajajoč resnični déjà vu z grozljivo vsebino. Z gledanjem filma sem hkrati zrl svojo potlačeno nezavedno vsebino, kako vre na površje zavesti. Postalo je očitno: film je bil zame tako travmatičen, da sem njegovo vsebino potlačil do te mere, da je to mejilo na »odcep spominov«. Gre za pojav, ki nam pomaga preživeti travmo, dogodek, ki sesuje našo osebnost do te mere, da ji grozi z razpadom: tega preprečimo tako, da preprosto odcepimo travmatične spomine – disociativna amnezija.

Iz tega doživetja je sledila sprememba mojega merila za določanje »dobrega filma«: ta ni več tisti, ki je bil tako markanten, da se ga spomnim, pač pa tisti, ki je bil tako intenziven, da ga pozabim. Ne to, da je film prva stvar, ki se je spomniš zjutraj, ko odpreš oči, pač pa to, da je bil tako pretresljiv, da si ga moral pozabiti, da bi ga preživel – to je definicija dobrega oziroma prej »velikega« filma. Seveda to merilo predstavlja problem, kajti zaradi odsotnosti spomina nikoli ne moreš vedeti, kateri filmi so veliki filmi, kar je paradoks. Res je, da se ti njihove podobe morda vsiljujejo, a problem je, ker se jih ne spomniš kot podob ogledanega filma, pač pa kot nekih x, razdrobljenih spominov. Ne spomnim se namreč, kdaj sem Sladki film prvič videl. Spomnim se le, da sta si ga Tucker in Vernon sposodila iz videoteke in ga predvajala v Albuquerqueju en večer, ko sem stanoval pri njima. Vendar pa mislim, da si takrat filma sploh nisem ogledal in da sem raje bral v sosednji sobi; kar je bila, priznam, kretenska gesta – gostitelja ti izkažeta to priznanje, da se potrudita in prineseta domov remekdelo, za katero se moraš menda celo vpisati v nek register zaradi sporne vsebine, ti pa to vzvišeno zignoriraš v smislu »da tebi že ne bodo Američani predavali o jugoslovanskem kinu« in da »to itak že poznaš« in greš raje »nekaj brat«. Ironično pa sem vseeno imel prav: film sem očitno res že videl … Ali pa tudi ne in se narobe spominjam celotnega dogodka iz Abuquerqueja …

Ravnokar v steno zabijam žebelj, da bom obesil ročno, doma izdelano tapiserijo mucke v polsedečem položaju (anonimni avtor, tapiserija iz umetne volne, 115cm x 65 cm, pred 1990). Je naravnost za v MOBA. Ampak, poglej, zakaj ji ne bi odmeril prostora na steni? Naj živi tisoč dekoracij, metuljčkov, makramejev in čipk, lectovih src, gobelinov. Naj pa živi tudi paradoks.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaj je kraja knjige v primerjavi z grozotami vojne

    Irina Lešnik

    Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

  • Top kritiki in zoprnjače: kritika in spol

    Jasmina Šepetavc

    #Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

  • Zgrešene sočasnosti

    Anja Radaljac

    Sočasja so sicer dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega, žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija ni dovolj domišljena.

Izdelava: Pika vejica