Nanoturist

Tomaž Grušovnik

– Živjo! Kva boste?

– Zdravo! Jaz bom eno podalšano pa če mate tamalo radensko v flaški?

– Ja.

– Jst bi en kapučin pa limonado.

– Mhm.

– Meni pa dajte deci džusa pa dva deci vode z ledom, prosim.

– Prnesem.

Natakar z viledo malomarno pobriše drobtinice od toasta in lepljive kroge zasušene kave z majave mizice. Naglo odide v lokal in pripravi avtomat za kavo, podstavi skodelico pod šobo, pritisne na gumb, se nasloni na pult, iz žepa potegne pametno napravo in začne brskati po spletu. Zraven se usede par poznih srednjih let, on s kepico vanilje, ona s čokoladno lučko. Medtem ko čakamo na naročeno, se pogovarjamo naprej.

– Pa sej tle na Rudniku je kr okej.

– Ja, jaz sem tu nekaj časa stanoval in ni blo slabo, samo je pa res, da je požrešna lastnica predrago oddajala premalo sobo.

– Vem, kaj misliš: jaz sem na Topniški živel v sobi dva krat dva pa pol metra. Kolk je to kvadratnih metrov? – Saj je vseeno, v vsakem primeru premalo. Dobra stvar je bla v tem, da si jo hitro pospravil, ker pravzaprav nisi mel česa umazat.

– Pa kr velik novogradenj imajo tle …

– Ja, pa tu zadi lahko greš v Rakovnik na sprehod, pa na Golovec, pa tut Barje je blizu, no pa šoping centri …

Natakar se vrne z naročenim in pijače po vrsti zlaga na mizico.

– Ravno se menimo, da je tu pri vas kar lepo …

– Ja? Od kod pa ste? Maribor?

– Iz Most: Planinsko društvo »Španski Borci«. Neformalno … Smo prišli čez Golovec. Štartali smo pri bencinski na Zaloški, nadaljevali na Kodeljevo in potem čez most pa skozi Štepca do Golovca in prek.

– Lepo!

– Ja. Gremo se nanoturizem. 

– Kako?

– Medčetrtni turizem: iz enega mestnega firtla gremo v drugega. Zadnič smo šli na Grajski grič pa v center, prejšni vikend pa prek čez Rožnik na Koseški bajer v »Kačjega pastira«. Fajn … Isto kot hribi nas zanimajo tut lokalni bifeji.

– Lepo! To bo štiri evre sedemdeset.

Heinrich Heine menda pravi, da se potovanje začenja na pragu hiše – a zakaj šele tam? Zakaj se ne bi začelo že v stanovanju?

Spomnim se, da sem se kot otrok tihotapil v dedkovo sobo. V kotu je stala omara, ki je imela prazen spodnji predal. Zlezel sem vanj in si predstavljal, da sem na potovanju. Opazil sem, da se na zadnjo steno omare skozi režo med vrati projicira slika iz sobe. Iz spreminjajoče se packe, ki se je izrisovala na belem ozadju, si lahko razbral ne le to, kdo je v sobi, ampak tudi, kaj počne. Šele čez dvajset let sem izvedel, da ima ta igrača ime, takrat pa sem camero obscuro seveda imel za periskop in posledično za dejstvo, da sem na podmornici.

Velikokrat sem šel na počitnice tako, da sem se v postelji obrnil za sto osemdeset stopinj in tri dni spal obrnjen na glavo. To mi je svet prikazalo v novi luči. Iz lego kock sem izdeloval letala in ladje, ki so potem pluli po zraku ali po morju iz dnevne skozi kuhinjo in v spalnico, na različne terminale različnih letališč in pa v luke. Ko smo nazadnje le izpraznili omino šivalnico, sem končno dobil svojo sobo, ki sem jo takoj poimenoval Tomigrad. Tomigrad je bilo veliko mesto z značilno arhitekturno veduto, reprezentativno za prestolnico Kraljevine Tomilandije. Sestavljali so jo modeli iz papirja: dve gotski katedrali, upravna zgradba po vzoru ameriškega Kongresa in pa kraljeva rezidenca po vzoru Schönbrunna.

Kmalu zatem sem narisal zemljevid hiše. Posameznim sobam sem pripisal njihove podnebne in reliefne značilnosti: spalnica je bila alpski svet, dnevna so bili tropi, kuhinja zmerni pas. Izdelal sem tudi dejansko uporabne natančne zemljevide mikroklime, ki so opisovali zračne tokove oziroma po domače prepih. Zoogeografija je postregla s kartami distribucije posameznih vrst: suhe južine so živele povsod po kotih na višini, mravlje so se občasno pojavljale v kuhinji, muhe (ki sem jih, ne vedoč zakaj, primerjal z rumeno brustaro, Ara ararauna) so bile pogoste v dnevni. Še danes velikokrat ležim na postelji in opazujem sobo kot veliko dolino, kanjon z omarami kot visokimi stenami, zgubano rjuho kot sipinami, parketom kot puščavsko dolino. Vse to mi omogoča, da potujem že, če se premaknem iz dnevne v kuhinjo.

Na tej točki bi si rad ugovarjal, da pretiravam. Reductio ad absurdum – zvajanje na nesmisel – takoj pokaže, da je tako prenapenjanje pojmov nevzdržno. Če ga prenapihneš, bo svet implodiral. Konec koncev bi potem lahko rekli, da je »svet« že naše telo in se, recimo, odpravili na dopust v spodnje okončine, ki ponujajo možnost izletov v bogve kakšne pestre ekosisteme. Ampak saj to ni nič protislovnega: gotovo si včasih kdo predstavlja telo ne kot eno enoto, temveč kot skupek različnih delov – organov –, kot družbo, ki pa ni egalitarno, ampak hierarhično organizirana, pri čemer morajo nekateri (recimo noge) delati za druge (recimo glavo). Telo je tako lahko marsikaj, tudi seveda pokrajina: morda bi to lahko bila celo inverzna referenca na Freudovo logiko, po kateri je naše navdušenje nad iskanjem skrivnih kotičkov pokrajine posledica erotičnih motivov. V resnici se potovanje začenja že na kavču z obratom z levega na desni bok.

Sediva na železniški postaji Ljubljana – Litostroj. Presenečena sva, kako spominja na nemška priurbana naselja in njihovo infrastrukturo. Sonce je zašlo, okoli led luči se nabirajo roji mušic in komarjev. 

– Ah, to bova še dolg čakala.

– Ne, boš vidla … To je proga za Avstrijo in Nemčijo, Ne bo dolgo, ko bo prišel.

– Ne verjamem ti.

– Res … Poglej: na semaforju že gori zelena in nad njo utripa oranžna.

– Ne vem … Po moje se bova kar načakala.

Sediva v tišini. Najini nanoturistični izleti se zadnje čase usmerjajo v industrijske cone. Vzdušje, ki vlada v njih, spominja na slike Franca Mesariča, recimo na njegovo Okno (most čez kanal), ali pa Industrijska pokrajina I ali Dom tehnike. 

Ni jasno, zakaj me ta pokrajina toliko privlači. Mogoče zato, ker je odkrita, brutalna v svoji neposrednosti, ker ničesar ne olepšuje in ničesar ne skriva. Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe. Vendar to ne drži povsem – stavbe v industrijskih conah namreč še zmeraj želijo biti vsaj malo lepe in vsaj malo skriti svojo brutalnost. Primer tega je, kot me opomni, TETOL – Termoelektrarna in toplarna Ljubljana, ki se kiti z lepimi krožci in trikotniki.

Morda pa me industrijska cona privlači zato, ker je sublimna, ker je tako umazana, da je presunljiva. Hkrati fizično ponazarja človekovo samopreseganje – neverjetno je, da lahko v najboljšem primeru dvometrska opica zgradi kilometre in kilometre hal, tirov, dimnikov, rezervoarjev in česa ne … Pogled na industrijsko cono tako razkriva, da je človekov duh nekaj več od njega samega, da to, kar človek ustvari, zadobi samostojno, včasih pošastno neodvisno eksistenco. Enako bi se mravlja počutila pred mravljiščem, če bi imela čas za opazovanje svojega dela. Mogoče gre za isto vzdušje, ki je zajelo Charlesa Sheelerja (Ameriška pokrajina, Voda ali filmček Manhatta itd.) in Charlesa Demutha (Moj Egipt, Dimnik in vodni stolp itn.)

Ampak tudi ta odgovor ni v celoti zadovoljiv. Kajti ključna uganka je, zakaj se na sprehodih po teh conah počutim tako svobodnega. Kaj na njih me osvobaja? Sublimnost ne, saj smo zaradi nje prevzeti, ne pa osvobojeni. Široko nebo? Mogoče … ampak saj nebo je široko tudi drugje …

– Evo, sem ti rekel! Tri ∴ luči v daljavi. To je vlak!

– Misliš?

– Vem! Me zanima, kdaj bojo spustili zapornice … 

– A misliš, da se bo ustavil? 

– Ne vem … Če je tapravi … Boma vidla …

Kaj pa, če je očarljivost industrijske pokrajine povezana s Heideggerjem, in sicer z njegovo analizo vsakdanjosti kot pribežališčem pred tesnobo in minljivostjo? V običajnost – njene običaje v smislu vsakdanje rutine, v smislu slavnega das Man in tega, kar pač »se« počne – se človek zateče pred tesnobo, s katero je soočen, ko je sam s sabo brez mask. Skratka, z vsakdanjostjo skušamo preglasiti poziv biti, ki je boleče razkrivajoč (ali nekaj takega). Ravno nanoturistično motrenje pa vsakdanjost industrijske cone izpostavi v njeni neobičajnosti. Nanoturistični pohod zato razkrije nevsakdanjost vsakdana, razpre običajno in pusti, da skozenj zasveti svoboda tubiti. Kot Ralph Waldo Emerson »sprejme običajno in se usede k nogam poznanega«. Recimo … Mogoče nas lahko do podobnih ugotovitev pripelje izkustvo Edwarda Hopperja (Bencinska črpalka ali Sončni zahod z železnico itd.).

– Ne! Glej, da se res ustavlja! Ustavil se bo!

– Si vidla, kako pozno so se spustile zapornice?

– Ja! Glej no, ustavil se bo! 

Lokalni potniški vlak znamke Siemens, ki vozi na relaciji Jesenice–Ljubljana, se ustavi na železniški postaji Ljubljana – Litostroj. Na strani vlaka se prižgejo zeleni gumbi, hidravlika zasika, vrata se odprejo in iz notranjosti izstopita dva sprevodnika v železniški uniformi s črtasto srajco in mentol zelenimi hlačami. Pogledata levo in desno in pomahata strojevodji z ročno svetilko. Stopita nazaj na vlak, hidravlika spet zasika, vrata se zaprejo, stikala ugasnejo, frekvenca elektromotorja se zviša in vlak odpelje.

– Vau! Noro!

– Neverjetno. Dejansko kot v Nemčiji …

– Daj, greva naslednjič v center z vlakom.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
  • Besede na strehi brez črk v roki

  • Besede na strehi brez črk v roki

  • Besede na strehi brez črk v roki

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, prvič

    Gregor Podlogar

    Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno.

  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

  • Destinacija postelja

    Urša Zabukovec

    Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

Izdelava: Pika vejica