Mrawle

Tomaž Grušovnik

Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik. Opazim, da ima železnodobno orožje. Čez nekaj trenutkov že izgine, zlovešča slutnja pa ostane. Treba bo nakopati dovolj rude, da bomo končno napredovali iz bronaste ere in se postavili po robu nasprotnikovi konjenici, ki nas je očitno že izvohala. Za tak podvig pa bom potreboval nove delavce, te pa bom lahko dobil samo, če bodo kmetje pridelali dovolj hrane. Takoj ukažem petim gospodinjstvom, da nehajo sekati les in začnejo intenzivneje gojiti ovce ter pridelovati zelenjavo. Čez nekaj minut je vsega dovolj za pet novih delavcev. Ko se sveži pojavijo zraven zaenkrat še lesenega foruma naše naselbine, jih nemudoma pošljem na delo v rudnik v spodnjem levem kotu zemljevida. Kopljejo in kopljejo, a pot bo dolga. Vmes se nabere toliko hrane v banki, da lahko ustvarim tri nove lokostrelce. Rojeni so na istem mestu kot prej delavci, pošljem pa jih takoj za obzidje, ki je medtem dokončano, tako da lahko tudi ti gradbeniki zdaj odkorakajo v spodnji levi kot in se preobrazijo v rudarje.

Medtem je sovražnik prebrodil reko s konjenikom in užge na zgornji strani naselbine. Takoj mi zakolje dva pešaka. Lokostrelcem ukažem, da začnejo streljati nanj izza obzidja. Ko so sprožene prve puščice, jih baraba zagleda, požene konja v dir in prične tolči po novem obzidju. Lokostrelci streljajo na polno, pošljem pa jim tudi okrepitve od zadaj, če bi prasec razbil obrambno linijo. Tolče in ena tretjina bloka je že uničena, sam pa ima še več kot petdeset procentov življenjske moči. Uniči že dve tretjini bloka. Dajmo, streljajte! Kreteni! Na forumu hitro naročim še dva nova lokostrelca. Blok je prebit, konjenik vstopi v moje mehko zaledje in prične klati lokostrelce. Puf!, prvi takoj pade, spravi se na drugega, medtem pa se vanj zakadita še moja pešaka. Petnajst, deset, pet, *bum. Konj zarezgeta, vrže konjenika s hrbta, oba obležita v mlaki krvi, ki hitro počrni. Začneta razpadati, kmalu zgnijeta, ostane le okostje. Drugi lokostrelec je preživel, a ima zgolj dvajset procentov življenjske moči. Pošljem vrača, da ga zaceli in pozdravi. Phu, res bo treba čimprej napredovati, a še prej pošljem dva rudarja, ki ju preobrazim nazaj v zidarja, da pokrpata luknjo, ki jo je baraba navrtala v obzidje. Ko igrica zazna, da je akcija upadla in da se je dogajanje malo umirilo, mi pošlje oglas: »Iščete varno in zanesljivo naložbo za vaše prihranke? Varčevalni paket Šparko je prava izbira za vas!« Odmislim ga in pogledam, koliko železove rude smo že nakopali … zaenkrat še premalo.

Vstanem in si natočim kozarec vode. Na pipi opazim izgubljeno mravljo. Teka okrog cevi, kot da težnost ne bi obstajala. Ponudim ji prst, a se namuzne, ko ga zavoha, in steče na drugo stran cevi. Opazim, da ni edina. Očitno včeraj nisem pobrisal pulta, tako da je na njem ostalo nekaj sladkorja. Mali vojački so to, ne vem sicer natančno kako, a verjetno s pomočjo kakšnih skavtov, hitro odkrili in zdaj jih že mrgoli cela brigada. Razčetverjajo organske snovi, jih prijemajo s čeljustmi in jih kot prekopicujoči se viličarji cik-cak vozijo po pultu. Spomnim se nekega mladinskega filma, v katerem je vrač pajku zdrobil rit, jo pomazal s paličico in potem okoli mravlje narisal krog. Živalca se je zaletavala v robove nevidne meje, ki je ni upala prestopiti. Oslinim zobotrebec in z njim poprek čez črno vrsto zarišem črto. Kolona se malo zatakne, vojački se najprej postavijo na zadnje nožice in se ozirajo navzgor, potem nekateri od njih začnejo pospešeno tekati naokrog, nakar hitro najdejo pot okoli nevidne pasti in strumno zakorakajo naprej. Opazim, da hodijo za kuhinjske elemente. Pomislim, da niti ne želim natančno vedeti, kje imajo gnezdo, ker bi mi to prineslo same nevšečnosti, da pa so očitno podobno vodljivi kot državljani moje igrice.

Ko končno popijem vodo in se pripravim za nadaljevanje misije, me pokliče P. Obnovi mi svojo današnjo kampanjo in razloži taktiko. Igrava namreč isto igrico. Očitno je, da sta najini strategiji povsem različni. Požvižga se na obrambo, pripravljen je tvegati, ljubi akcijo. V obrambo sploh ne vlaga, takoj začne graditi armado osvajalcev, kmetje mu večkrat pomrejo od lakote, danes pa je izgubil. Medtem pove, da si je uredil hitri potrošniški kredit in da se poleti odpravlja na daljše počitnice. Takoj izrazim svoje neodobravanje te poteze in mu porušim dobro voljo, čudim se, da ima toliko potrpljenja z mano, da pogovor nadaljuje, sčasoma ga vprašam, kako je prišel na to idejo. Pove, da je v igrici naletel na oglas, ki mu je predlagal, naj bo drzen in da naj še danes uresniči svoje sanje s pomočjo Kreda, hitrega kredita. Začenja se mi daniti, zakaj je igrica, ki jo igrava, zastonj, če ji le dovoliš posredovanje zbranih informacij tretjim osebam, ko jo namestiš. Očitno na podlagi tvojih strateških odločitev izriše tvoj psihološki profil in ga ponudi oglaševalcem, da te lahko bolje ciljajo in ti ponudijo produkte, ki se skladajo s tvojimi značajskimi potezami. Medtem ko misliva, da midva upravljava človečke v igrici, v resnici ona omogoča usmerjanje naju. Zadnjič sem v skladu s svojim ziheraškim karakterjem, ki ga je zavohal algoritem, nasedel oglasu za set plastičnih posod za shranjevanje, primernih tako za zamrzovanje kot za mikrovalovko, ki ga, tako kot večina mam, sploh ne potrebujem. Je suis mrawla. Nekdo mi pridno nastavlja sladkorčke in jaz jih več kot veselo ližem. Henry David Thoreau ima prav v Waldnu, ko pravi, da bolj ko razmišljaš, manj razlik vidiš med mravljami in ljudmi (prim.: poglavje »Moje sosede – živali«). Rečem, da moram lulat in prekinem klic.

Na veceju razmišljam, da sem v zmoti tudi, ko se počutim svobodnega zato, ker mi je omogočeno, da v miru odtočim. Zanemarim dejstvo, da je vzrok te želje klic narave, nuja, glede katere ne morem izbirati. Ideja, da je svoboda tisto stanje duha, »ko lahko naredim, kar hočem,« ali »ko so vse želje zadovoljene,« kadar nimaš občutka, da bi se ti kaj upiralo ali te oviralo, je napačna. Hitro se namreč lahko zgodi, da nam kdo želje vcepi, da nas okuži s hrepenenjem, nas prepriča, da si nekaj začnemo želeti. Zato smo ravno pri uresničevanju svojih sanj lahko nesvobodni, ker se lahko zgodi, da v trenutku, ko ubogamo želje, slepo sledimo tistemu, ki jih je v nas podtaknil. Podobno kot Spinozov padajoči kamen, ki je zmožen spoznavati, pri čemer si misli, »… da vztraja v gibanju, kolikor more. Tak pameten kamen, ki ne bi bil ravnodušen in bi se zavedal zgolj lastnega vztrajanja, bi se imel za svobodnega in za ohranjanje svojega gibanja ne bi priznaval nobenih drugih vzrokov razen svoje volje.« Zato skupaj s Spinozo zaključim: »Tako je tudi s človeško voljo, za katero vsi zatrjujejo, da jo imajo, ki pa obstaja zgolj v tem, da se ljudje zavedajo svojih želja, vzroke, ki jih določajo, pa zanemarjajo. Tako otrok misli, da si svobodno želi mleka; jezen otrok, da si svobodno želi maščevanja, in bojazljiv, da svobodno teče proč. Podobno pijanec misli, da svobodno izreka besede, za katere si potem, ko se strezni, želi, da jih ne bi bil izrekel. Tako vzneseni, obrekujoči in drugi podobne sorte mislijo, da ravnajo na podlagi svoje svobodne odločitve, in ne, da jih je zaneslo na podlagi sile. Ker je ta predsodek vrojen vsem ljudem, se ga ni lahko otresti.« (Spinoza, Pismo LXII, §§ 4-5)

Ko potegnem vodo, pomislim celo, da je večkrat ravno hrepenenje po svobodi tisto, ki nas drži v primežu usode. Ravno zato, ker misliš, da je svoboda v uresničevanju želja, ravnaš predvidljivo, ko se pehaš za svojimi cilji. Misliš, da si ti gospodar usode svojih vojačkov v igrici, a v resnici program manipulira s tabo. Ravno ideja, da boš svoboden, ko boš kupil nov avto, je ta, ki te zakreditira in iz tebe naredi mrawlo na delovnem mestu, ki mora korakati tja, kamor hočejo šefi. Ob tem se spomnim dialoga, ki se je nekoč odvil na predavanjih, ko je študent v kontekstu, ki se ga zdaj sicer več ne spomnim, rekel, da smo ljudje morda mravljišče, pri čemer se z nami igrajo tako kot otrok z mravljami. To je takoj priklicalo Czesława Miłosza in njegovo prispodobo otroka, »… ki stoji nad mravljiščem. Vtakne paličico in je navdušen nad kaotičnim vrvežem insektov. Bolj ko so dejanja njegovih žrtev nora, bolj ko peljejo v popolno zaslepljenost in so očitno brezplodna, večja je imaginarna moč opazovalca množic.« (»The Legend of the Monster City«, v Legends of Modernity, prev. Madeline G. Levine, Farrar, Strauss, Giroux, New York 2005, str. 22). V najino razmišljanje je posegla njegova sošolka, ki je vprašala: »Kdo je tu otrok?« To kratko vprašanje zruši prejšnjo perspektivo, ker je seveda jasno, da nikjer ni nobenega takega otroka. Ideja, da nas nekdo gleda in se z nami igra, je zato mogoče še zadnji narcistični in obupan poskus verjetja v svobodo, v smislu, da smo mi mogoče res mrawle, ki jih nekdo manipulira, a da je ob tem svoboden vsaj ta, ki manipulira. Ta, ki ga lahko razkrinkamo in potem postanemo ponovno sami gospodarji svoje usode, svobodni. A resnica je hujša od teorije zarote. Ne manipulirajo nas, sami slepo drvimo naokoli po osamljenem mravljišču, ki ga nihče ne gleda.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pa tako LPP dan je bil

    Arjan Pregl

    V soboto, ko se je dan že prevešal v večer, torej v času, ko so živilske trgovine v središču Ljubljane že zaprte, sem opazil, da nam je zmanjkalo … →

  • Za zaprtimi vrati

    Izar Lunaček

    To bi bila kar zmaga: če bi nas ta epidemija spomnila, da nam ni treba vsak vikend pit kave s kulisami druge prestolnice za sabo ali stalno rast in se razcvetat, da bi bili vredni lajfa.

  • Prihajajo novi časi

    Olga Tokarczuk

    Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?

Izdelava: Pika vejica