Keber

Orion z Betelgezo počasi leze za Pohorje, nad Ptujem vstaja Škorpijon z Antaresom. Zvezdosled čedalje bolj najavlja pozno pomlad in začetek poletja. Voziva se v črnem spuščenem chevroletu, pomaknem šipo in vlažen zrak z njiv vdre v kabino. Veter češe kodraste lase, medtem ko skušam s čikom zadeti odprtino premikajočega se zraka med šipo in vrati. *TOK. Z glasnim pokom se čez vetrobransko steklo razmaže majski hrošč. Zakolne, brizgne tekočino za čiščenje šip in vklopi brisalce, ki začnejo odstranjevati packo iz bele sluzi, rjave krvi, olesenelih poklopcev in členjenih trzajočih nožic, medtem ko sam štrcam po gumbu za pomik stekel, da bi šipo zaprl hitreje od tovarniških nastavitev. Čez nekaj sekund je šipa brezmadežna, kot bi bila nova, kabina pa polna svežega vonja, ki spominja na kolonjsko vodico. Tehnološki napredek je omogočil, da se elegantno in predvsem hitro znebimo nevšečnih posledic telesne smrti drugih, ki – kot nekje pravi Heidegger – edini umirajo, dokler sem jaz živ.

Zavijeva na Šterčko in se zapeljeva v hrib. Avtu se po glasu pozna, da ima močan motor. Dostavi me do doma in ko izstopim, se iz zvezd usuje toča majskih kebrov. Hrošči zaropotajo po pokrovu motorja, strehah hiš, asfaltu. Čez glavo si poveznem kapuco, se na hitro poslovim in jih frcam z jakne med hitenjem proti hiši. *HRESK. Na pragu pod desnim podplatom začutim gomazečo izboklino, ki se ob zvoku naglo splošči in umiri, ugasne. Grozen občutek, ko nehote vzameš življenje. Bolj grozno je verjetno le še to, da si prisiljen v zavestno jemanje življenja, ko zločin postane tvoja dolžnost ali usoda. Živčno odklepam hišo, sezujem se kar pred vrati, pohitim v notranjost in spustim rolete. Zunaj se je razbesnela nevihta in hrošči trkajo z vseh strani. Zdaj, v zavetju stanovanja, se počutim bolj varno, čeprav niti prej nisem bil ogrožen. Včasih si preprosto namislim večjo nevarnost od neposredno navzoče, da ji lahko potem kot otrok »ubežim«.

Stopim na vece in ga zagledam na stropu pri plafonjeri, negibnega. Poiščem listič in ga dregnem, pade na tla in nepremično leži na plavih socialističnih ploščicah. Je mrtev? – Nožice so pri miru, tipalnice z opaznimi lamelami tudi. A včasih se zgolj pretvarjajo, da so mrtvi. To je njihov trik, s pomočjo katerega uženejo plenilca. Kaj naj z njim? Ven ga ne morem odnesti, ker bom, ko bom odprl vrata, v hišo dobil tri nove. Kam naj ga dam? Stopim do shrambe in iščem prazne kozarce za vlaganje. Vsi so polni: kisle kumarice, rdeča pesa, stročji fižol. Tudi v kuhinji ni ničesar primernega: v plastični vrečki za vlaganje bi se Gregor zadušil. Opazim, da sem ga mimogrede poimenoval. Zdaj je že »on«. Na polici v dnevni zagledam babuške. Največjo izpraznim in ji ga shranim v trebuh. Sedim za kuhinjsko mizo in čakam, da se Gregor prebudi, medtem pa pomislim na Filozofske raziskave, na Wittgensteinovega »hrošča v škatli« in na to, ali lahko koncept »domače živali« oziroma – kot se zdaj bolj moderno reče – »spremljevalne vrste« združiš s pojmom hrošča? – Očitno: spomnim se tistih bizarnih »brošk«, pozlačenih hroščev na verižici, ki jih lahko kupiš za nekaj pesov v Mehiki in si jih zatakneš za gumb na srajci oziroma za bradavičko. Prepričam se, da gre za novodobno perverznost v smislu haute couture, potem pa po ogledu nekaj fotografij in posnetka ugotovim, da ideja »živih draguljev« izhaja iz stare majevske legende:

Legenda pripoveduje zgodbo o Kuzani – lastovici –, prekrasni majevski princesi. Njena lepota je bila znana daleč onkraj obzidja svetega mesta Jakčilán. Ko je odrasla, se je njen oče dogovoril za poroko z Ek Čapatom, bodočim kraljem Nan Čana.

Ko preberem zgodbo in ugasnem brskalnik, me naprava vpraša, ali jo želim »razhroščiti«, kar je, izgleda, novi slovenski prevod za »debugging« oziroma »odpravljanje napak«. A kako naj konsistentno razhroščim svojo napravo in hkrati rešujem majskega hrošča? – Naj živi tisoč bitij, stvarnih in digitalnih, pomislim. V okoljski etiki in etiki živali poznamo t.i. »vključitvena merila«, na podlagi katerih lahko posameznike in posameznice sprejmemo za moralne tŕpnike, kot nekoga, ki ga moramo upoštevati z moralnega vidika. Po navadi se kot takšno merilo obravnava čutečnost, t.j. sposobnost zaznavati ugodje in neugodje. To pomeni, da moramo biti moralni do vsega, za kar lahko razumno mislimo, da zaznava ugodje in neugodje, kar nadalje pomeni, da bitjem ne smemo povzročati nepotrebnega trpljenja in hkrati, da jim moramo pomagati lajšati bolečino. Toda ali so res moralni tŕpniki samo čuteča bitja? Kaj pa rastline? Ali pa recimo reka Soča? Ali pa Rodinov Mislec? Ali pa robot, celo algoritem? – Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično? – No, to je pa zdaj že moralno pretiravanje, pomislim, a vseeno pritisnem »Opomni me čez 24 ur« in preložim razhroščevanje. Tako ali tako je bolj malo upanja, da bo uspešno: že večkrat sem skušal počistiti telefon, pa je vedno zmrznil na oseminšestdesetih odstotkih.

Vihar je zdaj zunaj že ponehal, a tega se sploh ne zavem. Odločim se, da bom Gregorju ponudil prigrizek. Ker ne vem, kaj jé, mu tako kot sestra v Preobrazbi pripravim ruski bife. Odprem babuško, poškilim v njeno drobovje – nič, vse mirno –, vstavim nekaj drobtin kruha, nekaj kristalčkov sladkorja, jabolčni krhelj in kolikor toliko svež list zelene solate, zaprem trebuh in spet čakam.

Pomislim, da bi se lahko malo pozanimal glede značaja in navad svojega Gregorja in pri tem ugotovim, da vrsta Melolontha melolontha sodi med skarabeje, kar me malo preseneti. Pod tem pojmom sem si namreč predstavljal bolj eksotične živali od dupleških majskih kebrov. A očitno biologi že vedo, kako v razpredelnico življenja strpati Gregorja, res pa je tudi, da so Slovenske Gorice bolj eksotične, kot bi mislili zaradi splošnega predsodka. Vesel sem, da mi taksonomija zdaj to tezo potrjuje. Zdi se mi obetavna za razvoj mojega koncepta »mikroturizma«. Med brskanjem o skarabejih naletim na arheološke muzejske eksponate, srčne skarabeje, grobne pridatke, s katerimi so si stari Egipčani skušali zagotoviti posmrtno življenje: pomagali naj bi jim ohraniti lahko srce na tehtanju pregreh v neke vrste poslednji sodbi. Enega teh so našli v letih 1935–36 v gornjem Egiptu v grobnici Hatnefer in Ramoza. Amulet iz poldragega kamna in zlata nosi napis:

Ko preberem prevod napisa in odložim telefon, babuški zabrenči v želodcu. Začne krožiti v bokih in loviti ravnotežje, maje se in nagiba, kot da jo v trebuhu zvijajo porodni krči. Zdrsne in se zakotali po mizi, pade čez rob in se razpoči na parketu, iz nje zleti majski hrošč.