Arterie ali kako se na Poljskem izdaja literarna revija

Rafał Gawin


Warning: Illegal string offset 'address' in /home/ludlit30/public_html/wp-content/themes/newlit/functions.php on line 1797

Warning: Illegal string offset 'address' in /home/ludlit30/public_html/wp-content/themes/newlit/functions.php on line 1798

Delamo postopoma. 

Na Poljskem nekomercialne kulturne iniciative običajno nastanejo po načelu družbene mobilizacije: nekaj fanatikov se na primer odloči, da bo ustanovilo literarno revijo in počne vse, da bi ta bolj ali manj redno izhajala. Ponoči ne spimo, saj se običajno počasi zaženemo – moramo se vpeljati v cikel izdajanja, ki, čeprav je revija »Arterie« teoretično četrtletnik,  ni bil nikoli določen, kaj šele vsiljen. Obenem se v tem znajdem kot v malokateri dejavnosti, tudi literarni. Zato še s toliko večjim veseljem povem, kako se to počne v državi nad Vislo. 

Najprej moramo imeti idejo za geslo številke. Brez gesla smo izdali le prvo številko, amaterski fanzin, ki je spremil 1. Festival Puls Literatury (2007), na kar smo že bolj kot ne pozabili, čeprav smo se dolgo učili na njegovih napakah. Geslo mora biti kratko in privlačno, kot so bila do zdaj: »železnica«, »otrok«, »vojna«, »onostranstvo«, »konkretnost«, »starost«, »razkošje in gnus«, »hipster«, »zgodovina« ali »komičnost«. Trenutno delamo na »iluziji«, 24. številki. Geslo je seveda le izgovor za nadaljnje pisanje. V primeru literarnih tekstov nas obvezuje popolna interpretativna svoboda – šteje predvsem kvaliteta napisanega, in ne njihova stopnja ustreznosti glede na temo. 

Nato je procedura standardna in konvencionalna. Namestnik glavnega urednika – zdaj Robert Rutkowski, do leta 2014 pa Magdalena Nowicka – objavi razpis tekstov z roki za oddajo in smernicami (številko znakov itd.), jaz pa, včasih samo lektor, zdaj pa tudi tajnik redakcije – razširim to informacijo prek vseh virtualnih in realnih kanalov, ki jih poznam. To je seveda predvsem »vaba« za pesmi, prozo ali, redkeje, drame (zadnjih, razen strokovne revije »Dialog«, na Poljskem ne objavlja nihče). Tiste bolj problemske tekste – eseje, reportaže, poročila itd. – je treba naročiti pri določenih avtorjih, tako kot ilustracije;  tudi za recenzije je treba spodbuditi konkretne kritike. Intervjuje – izpeljemo ali transkribiramo s posnetkov; imamo to srečo, da Hiša Literature (»Dom Literatury«) v Lodžu, v katerem delam in kjer se nahaja redakcija revije, snema vsa srečanja z avtorji, kar pomeni, da imamo veliko potencialnega materiala za obdelavo. 

In vse bi bilo kot pri »normalni« reviji, če ne bi bilo najbolj prozaične omejitve od vseh: finančne. Kadar sploh razpolagamo s sredstvi za honorarje, so ti zelo omejeni, torej ko določen avtor, po pomoti ali nezavedno, ne vpraša »za koliko?«, moramo to gospodarno izkoristiti. Čeprav to obžalujemo, druge rešitve nimamo. Zanimivo in pomenljivo pa je, da iz prakse opažamo, da najboljši teksti nastanejo brezplačno; saj med te v glavnem spadajo teksti, ki so bili preprosto poslani, in ne teksti, ki so bili z določenim rokom naročeni za določeno temo.

Poleg prej omenjenih obveznosti sta moji področji v reviji »Arterie« tudi poezija in prevodi. V prvem primeru se mučim zaradi izobilja – na Poljskem ni nikoli manjkalo pesnikov, in redakcijo novo vzpostavljene literarne revije ne glede na možnosti publikacije prej ali slej povsem preplavijo pesmi različnih tehničnih in umetniških ravni. Do te stopnje, da v primeru 24. številke sploh nisem oglaševal razpisa in se še do tega trenutka sprašujem, katero od dobrih pesmi zavrniti. 

Najlažje in, paradoksalno, najtežje je delo z avtorji stalnih rubrik. Po eni strani vedo, kaj in za koliko številk morajo pisati, a po drugi strani zaradi istega razloga s teksti zavlačujejo do zadnjega trenutka, saj se zavedajo, da se brez njih številka ne bo sestavila. Moja nehvaležna vloga pri tem je, da jih priganjam in proces pospešujem.  A tudi sam v sklopu drugih redakcij delam na rokih za oddajo, naročene materiale običajno pošiljam zadnjega dne in, zato da ne bi bil hinavski, stalne sodelavce prosim za razumevanje. Najhitreje v elektronski pošti najdem glasbeno recenzijo iz cikla »Nóż w płycie« Petra Gajde in »Piórem w oko«, torej trače Magdalene Szkode. Najdlje čakam na srdito literarno kritiko – esejev Kacperja Bartczaka (»Krytyczna dekompresja«) in Paweła Kaczmarskega (»Słoń w pokoju«).

Kar se tiče prevodov – vedno prejmemo nekaj smiselnih predlogov, torej tudi tu premišljeno izbiram. Glede na naše finančne možnosti moram zavrniti tiste, s katerimi se vežejo različna licenčna plačila ali avtorske pravice (zato nam denimo ni uspelo objaviti pesmi R.S. Thomasa). Vseeno pa smo, kljub takšnim omejitvam, na straneh revije »Arterie« med drugim gostili Ghado Abdel Aaal, Charlesa Bernsteina, Georgija Gospodinova, Jorie Graham, Louisa MacNeica, Vedrano Rudan in skupino finskih pisateljev, v najnovejši številki pa se bodo znašli tudi Ron Padgett in Paul Muldoon ter slovenski pesniki. Gotovo nam je v prid dejstvo, da se zgodi, da so prevajalci plačani v sklopu drugih projektov, katerih izdelki so pogosto prevodi literature, ki bi jih želeli objaviti tudi v reviji. Zato nam je uspelo sodelovati že z zares priznanimi prevajalci, kakršna sta denimo Miłosz Biedrzycki ali Andrzej Szuba.

Običajno v primeru redakcije strokovne revije po izvedbi razpisov in pripravi konceptov naslednjih številk ostanejo tako imenovani neporabljeni teksti, ki so vseeno dobri do te mere, da bi jih bilo škoda povsem zavrniti. Pri reviji »Arterie« to vseeno ni pogosta situacija in se tiče predvsem premikov za največ eno ali dve številki naprej, najpogosteje še v istem letu. Kadar vemo, koliko številk bo izdanih v najbližjem času in – pri našem neregularnem ciklu izdajanja – avtorjem ne želimo reči, da naj na objavo še nekaj mesecev počakajo. 

Največji problemi so z recenzijami – zdelo bi se, da jih na Poljskem nastaja veliko (revije kot sta »Nowe Książki« in prej »Lampa«, so jih objavljale po več deset), a pišejo jih v glavnem isti avtorji, iz leta v leto bolj priznani – in zaradi tega vedno bolj dragi, torej ne za naš žep. Nekako smo prisiljeni v to, da si sami vzgojimo recenzente – včasih celo s ponovnim pisanjem tekstov začetniških kritikov; kar se obrestuje v prihodnosti, saj se k nam vračajo, in to ne le iz sentimenta. 

Za osnutke je značilno to, da so običajno elastični. Ob prvi stopnji popravkov, ki sem jo najpogosteje izvajal v družbi praktikantov, v zadnjem času pa tudi Igorja Kociełkiewicza in Joanne Pomykalske, ki pri tem vse bolj redno pomagata, se lahko izkaže, da je določen tekst preprosto slab in ga običajno umaknemo iz številke. Lahko pa do nas nenadoma pride zelo dober tekst-presenečenje in prevzame njegovo mesto ali pa dopolni eno od regionalnih sekcij –  mestno »Łódź konkretna« ali regionalno »Prowincja oświecona«.  Ti sekciji sta nastali v povezavi z novimi možnostmi dodatnega financiranja revije – od mesta in od vojvodstva.  Obenem sta se prijeli do te mere, da čeprav za njih niso objavljeni subvencionirani razpisi, zaradi katerih sta nastali, v nobeni številki ne umanjkata. Po drugi strani ti prispevki nastajajo najdlje in z največjo muko, saj odkrivanje novih regionalnih pojavov in oseb pomeni  veliko premislekov in poznavanja kulture. Teoretično – nič lažjega, če v obzir vzamemo regionalno izobilje talentov vseh vrst. A ko pride do tega, nas preganjajo roki in lasje na naših glavah se ježijo. 

Revija »Arterie« se je vedno zanašala na grafično podobo, torej je sestava vsake številke poseben  izziv tudi za grafičarko Agnieszko Kowalsko-Owczarek ter oblikovalko preloma Jowito Podwysocko-Modzrejewsko. Delata skupaj in vsaka zase, včasih izmenjaje, včasih po občutku, pripravljajoč teren za delo druge. Slike, ilustracije, delo z galerijami slik v številkah (v zadnjem času najpogosteje objavimo dve) … Do 11. številke smo si življenje maksimalno oteževali z različnimi stili pisav naslovov člankov, do 17. številke so bili prav vsi teksti ilustrirani. Od 18. številke naprej  se je layout diametralno spremenil – začenši s formatom (z A4 na bolj priročno, manjšo verzijo B5),  glede stila pisave, postavitve tekstov in zmanjšanja števila grafičnih materialov – ilustracije se pojavljajo le še pri poeziji. To je vplivalo na čitljivost in bolj udobno branje. Neskromno moram priznati, da sem pri tej metamorfozi imel pomembno vlogo – v vmesnem času sem dokončal študij založništva in sem se odločil pridobljene izkušnje uporabiti v praksi.  To ni potekalo brez sporov o zaslugah – a po nekaj mesecih in posvetih z našim programskim svetom (Jerzy Jarniewicz, Andrzej Strąk in preminuli Zdzisław Jaskuła) smo skovali nov projekt. 

Po sestavi revije naj bi, učbeniško, zadostovali eni popravki – ponoven pregled. A prav tu se šele zares začnejo pripetljaji s teksti: nekaj izgine, nekaj se ponovi, nekaj zamenja vrstni red. Naenkrat se izkaže,  da je treba v tri stolpce mojstrsko zložene biografske opombe dopolniti s pomotoma spregledanim avtorjem na »d«. In tekst intervjuja, umeščen preko iz fotografije izrezane avtorjeve postave, ujete v križnem ognju vprašanj, mora biti skrajšan za dva stavka, zato ga je treba še enkrat umestiti.  

Začne se tekma s časom – konec koncev imamo določen termin izdaje številke in nimamo drugega izhoda. Včasih se je dogajalo, da številke v papirnati verziji nismo uspeli dokončati in smo si, da bi revijo lahko promovirali, pomagali s pdf-ji. To je bil nekaj časa celo naš razpoznavni znak.  A s tem se ni hvaliti, pa čeprav velika večina literarnih in kulturnih revij na Poljskem (skupaj več kot sto naslovov) ne izhaja redno. Le stalno financirane – tako imenovane sponzorirane, trenutno dvanajst naslovov – izhajajo v skladu s svojim ciklom izdajanja. 

Delamo torej zvečer in zjutraj; med premori pri delu in med pivom v gostilni. Jaz in Przemek Owczarek, glavni urednik in trenutno moj direktor v Hiši Literature, imamo to srečo, da je revija »Arterie« element našega vsakdanjega dela, referenčna točka za literarno življenje v Lodžu. To pa ne pomeni, da za nas ni neprespanih noči: pri tej vrsti ustvarjalnega dela je najpomembnejši vrtinec: ko te vsrka vase, se mu predaj, da dosežeš kar najboljše rezultate.  

Izpopolnjena številka se nato preseli v tiskarno. Bolj ali manj vemo, kdaj bo naklada prišla do nas. Včasih to ni bilo tako očitno. Na Poljskem je tiskarn dosti, a velika večina jih skrbi le za velike in nove stranke, ki običajno prejmejo prvo ponudbo s ceno, ki je ne morejo zavrniti – takšno, ki sovpada s stroški. S časom cene v vsaki tiskarni zrastejo, kvaliteta pa se navadno ne izboljša. Pri bolj nizkih nakladah (400–1000 izvodov v 38-milijonski državi) je običajno treba doplačati, da se za to res potrudijo.  

Naklada ni poslovna skrivnost. Ker je naklada revije objavljena, lahko – kot tudi druge »nekomercialne revije nizke naklade« pride v distribucijo največje poljske knjigarniške mreže Empik. To je časopisni monopolist, ki sprejema naslove pod za njih zelo nekoristnimi pogoji. Konec koncev redakcijam periodike ne gre za zaslužek – stroški prevoza in marža za distributerja poberejo »dobiček« od prodaje revije. Predvsem šteje obseg delovanja – zahvaljujoč podobnim časopisnim prodajalnam je dotična revija široko dostopna, tudi osebam, ki jo pregledujejo in berejo zgolj v sami prodajalni. Empik tako kulturnim revijam zagotavlja nekakšno vrsto obstoja. Ko je revija za eno leto izginila iz njihovih polic, so do nas prihajala elektronska sporočila z vprašanji tipa »ali sploh še obstajate?« ali pa »zakaj ste prenehali obstajati?«.

Revija »Arterie« seveda najde pot tudi do avtorjev številke (običajno okoli petdeset oseb), tako imenovanih obveznih knjižnic (na Poljskem je teh petnajst), pa tudi do literarnih kritikov in redakcij drugih kulturnih revij. V prostorih redakcije – v primeru četrtletnika iz Lodža je to moja pisarna v Hiši Literature – se nahaja nekaj polic, na katerih se zbirajo »prijateljski« naslovi. Neprodane izvode večinoma razdamo kot nagrade pri natečajih, pa kulturnim institucijam in knjižnicam, s katerimi sodelujemo pri organizaciji kulturnih dogodkov, udeležencem literarnih delavnic ali že omenjenih dogodkov. Od časa do časa pustimo arhivske številke v lokalih in pubih v Lodžu, na mestih, namenjenih promocijskim materialom, predvsem na terenu »Off Piotrkowske«, prožno razvijajočega se kompleksa restavracij, klubov in prostorov kulture. Odzivi naključnih prejemnikov – neprecenljivi: »Kaj to sploh je?«; »Nekakšne pesmi?«. Pubi v Lodžu nimajo tradicije distribucije revij ali fanzinov. Svoj čas so se v njih pojavljali dva ali trije naslovi. Tako se tudi revija »Arterie« najprej prepozna kot kakšen razširjen promocijski material program nekakšnih dogodkov (lokali v Lodžu so preprosto poplavljeni s takšnimi tiskovinami). 

Kot oseba, ki je udeležena v široko razumljenem literarnem življenju, veliko potujem po Poljskem. Običajno – z obsežno torbo, polno knjig in izvodov revije »Arterie«. To je  zaenkrat naš drugi glavni kanal distribucije; ljubkovalno ga imenujem »prodaja iz nahrbtnika«, saj takšno dejavnost izvajam tudi tam, kjer ne morem dobiti uradnega dovoljenja za prodajo česarkoli. 

Za konec še nekaj besed o financiranju revije »Arterie«. Višina začetnega proračuna založnikov – najprej je bil to Poljski Center Umetnosti, zdaj Hiša Literature v Lodžu – je enaka 0 (z besedo: nič) zlotov. Naša – torej večinoma moja in Przemkova – naloga je delati na tem, da bi ta proračun zrastel. 

Čeprav je revija uradno četrtletnik, nam do danes še ni uspelo izdati štirih številk v enem letu. Prav zaradi financiranja. Revija »Arterie« nikoli ni imela jamstva kontinuitete izdajanja – vsako subvencijo smo dobili za največ tri številke v določenem letu. Pred nekaj leti je Urad mesta Lodž ukinil razpis za dodatno financiranje kulturnih revij, Urad vojvodstva v Lodžu pa razpisna pravila že nekaj let oblikuje tako, da se je razpisu težko prilagoditi z izdajo česarkoli, kaj šele z literarno revijo (podobno je tudi v drugih vojvodskih mestih na Poljskem). Ostane Ministrstvo – vsakoletni razpis s prioriteto »Revije« ter izdajanje posameznih številk revije kot publikacije, ki spremlja kakšen dogodek, za katere nam uspe pridobiti zunanja sredstva. Na ta način  je denimo izšla številka, ki se je posvečala obeležitvi leta Juliana Tuwima na Poljskem (2013) in številka »vrh/dno« kot zvezek, ki je spremljal VII Festival Puls Literatury (2013), dogodka, ki je že od začetka določal ritem izhajanja revije. 

Od leta 2014 je, na srečo, revijo »Arterie« trikrat zaporedoma dodatno financiralo Ministrstvo za kulturo, poseben doprinos pa je zagotovil tudi Oddelek za kulturo Urada mesta Lodž (do 30 odstotkov sredstev namenjenih za realizacijo naloge, če parafraziram razpisni novorek). A vseeno se pri tej vrsti subvencij običajno dobi manjša (ali zares nižja) vsota od zaprošene, zato bosta v letu 2016 izdani le dve številki.

Jubilejna 25. številka bo verjetno padla na leto 2017, torej bo izdana sočasno z desetletnico revije. Načrtujemo jo pod geslom »dolgčas« in vedno bolj resno razmišljamo o bučnem praznovanju prve »četrti«. Kar je pomembno – število ustreza dejansko izdanemu številu revij in »Arterie«, v nasprotju z drugimi revijami podobnega profila, ni nikoli izdajala dvojnih ali trojnih številk. To seveda ni praksa, s katero bi se želelo povečevati število izdaj – takšno ravnanje diktirajo zahteve podeljevalcev razpisov: od urada ali državne inštitucije pridobiš sredstva za štiri številke – torej si obvezan izdati štiri številke, četudi v eni reviji. 

Revija »Arterie« ni le revija. Številkam so priložene pesniške zbirke, ki jih izdajamo v okviru različnih serij, predvsem – Knjižnice revije »Arterie«, ki do danes šteje dvaintrideset izdaj. Tudi te so podobno naporno, navkljub komercialnim zakonom prostega trga, financirane in distribuirane, a prinašajo podobno zadovoljstvo. A to je že tema za drugi tekst, ki bi razkril »insajderske« skrivnosti popularizacije nekomercialne literature na Poljskem. 

 

Z namenom poglabljanja znanja na temo literarnih publikacij in delovanj v vasi Lodž pošiljam do »Witryna Czasopism«, ter na internetne strani Hiše Literature v Lodžu, Pulsu Literature oziroma njihove Facebook profile. Za izmenjavo izkušenj, nasvetov, napotkov in vzajemnega poglabljanja znanja, podajam svoj elektronski naslov: . Dostopen sem v poljskem in angleškem jeziku.

 

Prevedla Petra Meterc

O avtorju. Rafał Gawin – rojen leta 1984. Pesnik, kritik, urednik, lektor in tajnik revije »Arterie«, vodja dogodkov in kulturni re-animator. Izdal zbirko Przymiarki (2009) in knjige poezije WYCIECZKI OSOBISTE / CODE OF CHANGE (2011; prevod: Marek Kazmierski) ter ZACHÓD SŁOŃCA W KURWIDOŁACH (2016). Med drugim prevajan v bolgarski, nemški, ruski, ukrajinski in skorajda v francoski jezik. Med drugim je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Osvajanje ne estetskega, temveč fizičnega prostora

    Gregor Podlogar

    Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi – Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

  • Banalizacija teksta, branja in konteksta

    Primož Čučnik

    Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom.

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Izdelava: Pika vejica