A Gringo like me

Klemen Kordež

Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat. Človek v njem najde vso mogočo sodobno ameriško poezijo, onkraj vrhuncev povojne generacije. »Tam, v okolici Kurfürstenstraße,« je dejal, »kjer prostitutke stojijo ob cesti. Bom še enkrat vprašal, kje natančno je.«

Nato je minil še en mesec. Pritisnila je zima, najprej so se zaprli lokali, malo zatem pa še trgovine. V tistem obdobju smo se s prijatelji redno obiskovali in pili do jutra, dokler nam niso eni in isti obrazi in ena in ista stanovanja počasi začeli presedati, kar je seveda privedlo do tega, da smo se vsi še bolj zapirali v svoje sobe ter imeli vedno pogosteje tako imenovane »slabše korona dneve«. Na sprehode, ki so mi predstavljali edini znosen del dneva, sem se odpravljal vedno bolj poredko. Nisem imel volje. Prvič v življenju sem si na dnevni ravni začel sam doma odpirati steklenice vina in veliko časa preživel pred raznimi Fejsbuki in Jutubi. Morda sem tudi prvič v življenju občutil pravo tesnobo, nobene ljubezni, samo tesnobo, v katero ob večerih le s skrajnimi napori nisem zapadel. Izmed vseh stvari, ki sem si obljubil, da jih bom storil takoj, ko bo konec lockdowna, je bil na prvem mestu obisk antikvariata s knjigami v angleščini in »norega Indijca«, ki mi bo predstavil goro sodobne ameriške literature.

Vmes smo se že prekucnili v novo leto, počasi se je začenjalo cepljenje, a na naš vsakdan to za zdaj ni vplivalo. Ves svet, se pravi internet, se je zdel kot močvirje, iz katerega bo težko še kdaj izplavati. Isti prijatelj me je po dolgem času spet povabil k sebi. Mislim, da je bilo nekje na začetku februarja. Mimogrede je omenil, da je bil istega dne v Dussmanu, osrednji knjigarni v Berlinu, ki je velika za približno deset naših Konzorcijev. »Kaj,« sem vprašal, »a ni vse zaprto?«

Začudeno me je pogledal. »Pa saj veš, da so knjigarne ostale odprte?«

Šele nato mi je bilo razloženo, da je bila v Nemčiji pred drugim lockdownom opravljena javna diskusija, kjer je bilo med drugim sklenjeno, da če ljudi že zapiramo, jim omogočimo vsaj branje. Zaprli so čisto vse trgovine razen živilskih in knjigarn. S tem so se tudi malo zoperstavili spletnemu trgovcu Amazon, ki je že tako ali tako odgovoren za zaprtje raznoraznih malih trgovinic. »In jaz dva meseca in pol nisem bil v nobeni knjigarni? Pa je potem tisti Indijec tudi odprt?« sem takoj vprašal.

»Saj res!« mi je odgovoril z izrazom na obrazu, na katerem sta se mešala hvaležnost in začudenje ob dejstvu, da se sam ni spomnil nanj. »Potem nisem nikoli vprašal, kje se ga že najde. Upam, da še vedno obstaja.«

Ko sva naslednji dan po prepiti noči – spal sem na kavču – vstopila v ta nenavadni antikvariat, sem pred seboj takoj uzrl »norega Indijca«, ki je v angleščini z močnim indijskim naglasom in s šopom knjig v levici neki ženski predstavljal eno izmed knjig. »He writes like insane,« ji je rekel in kazal na eno izmed pesmi v knjigi, ki jo je imela v naročju. »There is something wrong with him. He’s really good.« V tistem trenutku pa ji je že podal novo in zopet zapadel v enega svojih, kakor bom izkusil kasneje, dolgih monologov o sodobni ameriški poeziji, ki jo že vsaj petindvajset let s strastjo spremlja.

Stopila sva do knjižne police s poezijo in se začela izgubljati med neštetimi ameriškimi založbami, avtorji in avtoricami, ki nama povečini niso pomenili ničesar. Vesela sva bila, ko sva naletela na Roberta Browninga, Garyja Snyderja in Jacka Spicerja, ki sva jih vsaj poznala. Po drugi strani se v slovenskih antikvariatih z lahkoto znajdem. Moje iskanje usmerjajo založbe ali pa nekatere kultne zbirke, ki so jih imeli na knjižni polici že starši. Skoraj si je težko predstavljati večji občutek domačnosti od drsenja s pogledom po hrbtih knjižnih zbirk, na katere človek v Sloveniji naleti v vsakem antikvariatu, v vsaki knjižnici in na vsakem obisku. Tu pa nisem začutil nič drugega kot zmedo, celo tesnobo. Pred mano naj bi bili vrhunci ameriške povojne poezije, jaz pa sem pred njimi stal kot izgubljen. Nekaj podobnega sem čutil ob prihodu v Berlin. Na dlani sem imel mesto, ki mi ga je že toliko ljudi v življenju opevalo, sam pa nisem vedel, kaj naj z njim počnem.

»Are you looking for something or just taking a look?« je naenkrat dejal »nori Indijec« s skoraj klišejskim indijskim naglasom. Ker sva se počutila izgubljena med gorami knjig, ki so mali antikvariat napolnjevale od tal pa vse do visokega stropa, ob tem pa so ležale še po vseh mogočih stolih, radiatorjih in mizah, sva se z odgovorom malo obotavljala. Na koncu sem mu le povedal, da prihajam iz Slovenije in da bi rad spoznal kakšno novo ime ameriške sodobne poezije, a ne najbolj znanih, ki jih imamo tudi v slovenskih prevodih, ampak avtorje in avtorice mlajše generacije, ki ustvarjajo v tem trenutku. Med njimi se ne znajdem, sem mu dejal.

Zbrano me je poslušal. »It’s true, it’s true, it’s too many,« je odvrnil in medtem začel pretikati knjige pri svojih nogah. »But you in Slovenia have a big tradition of American poetry.« V tistem mi je pod nos pomolil Šalamunov Poker v angleščini.

V naslednjih tednih sem veliko obiskoval njegov antikvariat. Zima, kratki dnevi in koronske omejitve so vseskozi preizkušali meje naše vzdržljivosti, a sam sem se znašel v nenavadnem položaju, saj sem se počutil kot človek, ki med vojno v svojem žepu vseskozi nosi biserno ogrlico, zato mora samo potrpeti, saj jo bo po koncu te norije lahko preprodal in bil preskrbljen do konca svojih dni.

Izkazalo se je, da je »noremu Indijcu« ime Sidharta, da je eden najprijetnejših ljudi pod soncem in da je nakup pri njem nekaj popolnoma drugega kot nakup pri zdolgočasenih študentih oziroma študentkah v omenjenem Dussmanu, ki, roko na srce, le redko naredijo kaj drugega, kot da pogledajo v računalnik, ali imajo to ali ono knjigo na zalogi. Sidharta pa je po drugi strani ob vsakem mojem vprašanju – skoraj kot bi padel v trans – začel iz vseh mogočih špranj v antikvariatu vleči ven neke male knjižice, med katerimi je prednjačila manjšinska literatura.

»So you want something that’s really hyped now? Really contemporary? Do you know Ariane Reines? She has 20.000 people watching her Zoom readings,« mi je dejal med podajanjem njene pesniške zbirke Coeur de Lion. »Or Danez Smith. That could be for you. Black gay. And both is really obvious in his poetry.«

Ko sem se naslednjič vrnil, sem mu povedal, da sta obe zbirki sicer kvalitetni, brez napak, obe sta šli očitno skozi številna redakcijska sita v kreativnem pisanju diplomiranih ljudi, ki so ju prečistili do sijočega videza, kot bi danes nekdo hotel narediti baročno oblikovan kip, a bi se ga lotil z glasnimi napravami, ki se jih lahko kupi v Bauhausu (isti občutek sem dobil pri branju Sally Rooney in Eduarda Louisa). Pri prvi je šlo za s študijskim življenjem zaznamovano literaturo (omenjen je celo Slavoj Žižek) s krasnim ritmom, le vsebina se mestoma lahko zdi malce najstniška. Pri Smithu (zbirka [insert] boy) pa se nisem mogel znebiti občutka pretirane agresivnosti in napadalnosti, malodane nabreklosti, s katero avtor poskuša pritegniti bralčevo pozornost. Pred Sidharto sem prebral: »[…] for this is not the first time // a white man called him a nigger // in bed, but the first time he asked him / to say it again.« In ga vprašal še: »do you know what I mean?«

»But this are nonetheless great lines,« me je pogledal malce nejeverno.

Tega nisem mogel zanikati.

»Maybe you want somebody who is older, but writes even today.« Podal mi je zbrana dela Jacka Gilberta in zbirko The origin of the World Lewisa Warsha. »Warsh died last year and Gilbert published his last poetry collection in 2009. I even have a signed copy, and he signed three books in his life.«

Med branjem sem takoj začutil, da gre za avtorja, ki sta svoja zadnja dela sicer res napisala v času, ko sta bili napisani tudi [insert] boy in Couer de Lion – tudi pri njiju je moč najti več atmosferičnosti in didaktičnosti –, a drugače kot pri Reines in Smithu, pri katerih se zdi, da so teme, o katerih govorita, v ospredju njunega zanimanja, je šlo pri Gilbertu in Warshu prej za iskanje napetosti med besedami, kar ju po mojem mnenju povezuje z večino velikanov ameriške poezije od Walta Whitmana naprej. A še vedno nisem bil zadovoljen. Tovrstno poezijo sem že bral.

»Do you know Marlene Nourbese Philip?«

»Of course not.«

»Read her,« in podal mi je dve njeni knjigi: Zong! in Looking for Livingstone. Avtorica afriških korenin je v prvi knjigi s številnih gledišč poskušala popisati izkušnjo stopetdesetih črnskih sužnjev, ki so jih v 18. stoletju s trgovske ladje Zong zaradi zavarovalnine pometali v morje. V evropski književnosti je dobro znana Celanova nenavadna odločitev za pesnjenje v jeziku naroda, ki mu je pred kratkim pobil družino; to naj bi bil razlog za njegovo »trpinčenje« nemščine do njenih skrajnih meja, ki jo je dosegel z virtuoznim spenjanjem besed v raznovrstne pomenske grozde – čim daljša beseda, tem ožji pomen. Nourbese je šla v nasprotno smer. V razgradnjo, v dekonstrukcijo, s katero je po eni strani poskušala poustvariti občutja umorjenih sužnjev, po drugi pa tudi naše težave pri ubesedovanju tega dogodka – čim bolj razčlenjen stavek, tem širši pomen.

»And Lisa Chen. Good friend of mine from New York. Poetry collection Mouth.«

Izjemna poezija, prepredena z motivi kitajskih prišlekov v Združenih državah. Nekaj gladkega je na njenih besedah. Kljub vsem grozotam sodobne Amerike lirski subjekt z njimi rokuje spravljivo in pomirjeno. Zdi se, kot bi avtorica začela pesniti šele takrat, ko se je prah, ki so ga povzročile družbene anomalije, že polegel. Čeprav v resnici nikakor ni tako.

»Layli Long Soldier. Native American.«

Še boljša. Surova izkušnja odraščanja ameriške staroselke, pri kateri na ta račun ne trpi poetični vidik zbirke.

»Fred Moten

Teoretik, jazzist, Afroameričan. Odlična poezija.

»Jennifer L. Knox, Bernadette Mayer, Joanne Kyger. All great poets. You are really becoming a Gringo,« je med smehom dejal Sidharta ob naslednjem obisku. »I said that because A Gringo Like Me is a poetry collection from Jennifer L. Knox. She was taught by James Tate. So you know she is also funny.«

»True

»Are you gonna name drop in your article?«

»Yes.«

»Well, we finally found poetry not written by a white man, which a Slovenian would like,« mi ji dejal z zmagoslavnim nasmeškom na obrazu.

»You got me there.«

»Moreover, I know you thought, like everybody did, that love will save you from Corona days, and now my bookstore did.«

»What can I say, it didn’t save me, but made it a lot easier.«

»That’s a lot.«

»That’s a lot,« sem mu sprijaznjeno pritrdil, medtem ko mi je že podal nov šop knjig v naročje.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Klemen Kordež (1985). Nekoč umetnostni zgodovinar. Še prej filozof. Nekje vmes malo komparativist. Še nedolgo tega se je ukvarjal z literarnimi kritikami, potem pa ga je nepričakovano odplaknilo iz Ljubljane. Da bi si pojasnil razloge za odhod iz svojega rojstnega mesta, se je enostavno odločil, da bo napisal roman. Živi, dela … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubezen je treba deliti

    Uroš Zupan

    Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

  • Časi, ko se vpije, in časi, ko se pogovarja

    Tina Bilban

    Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.

  • Najboljši vseh možnih svetov, drugič

    Tina Bilban

    Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Izdelava: Pika vejica