Prvič uspešno mimo

Prvi večer novega niza Mimoglasja je potrdil primernost izbire novega lokala in zavezanost nasopajočih osnovnemu vodilu, da se namreč na Mimoglasju glasovi srečajo s tem, da se zgrešijo. Kljub dobremu obisku je bil en stol rezerviran za razstavo knjig, verjetno pač zato, da so nekateri lahko sedeli na tleh. V začetku večera nas je obiskal tudi fotograf Borut Peterlin, čigar fotografija z dogodka (gl. zgoraj) je bila nekaj dni kasneje objavljena tudi v Mladini.

Večer je otvoril Tone Škrjanec, ki je sprva ležerno ritmiziral kljub za branje neugodni, bolj ambientalni razsvetljavi, dokler ni sredi branja omagal in končal kar sredi pesmi. Premagalo ga je mimoglasje. Nagrada za najbolj učinkovit zaključek.

Pesniški del je z zbranim, četudi nekoliko vase zaprtim branjem zaključil Gašper Torkar, ki je vse presenetil z verjetno najdaljšo zaključno pesmijo, tisto, ki jo uvede obvezna napoved: in še zadnja. Čeprav ta napoved po navadi avtorja in navzoče združi v upanju, da bo vsega kmalu konec in nam bo odleglo, je Torkar z drzno gesto prebral kakšne četrt ure trajajočo pesnitev o Justinu Vernonu in metafizični zimski osami.

Ko se je Torkar v pesmi in tudi sicer vrnil med ljudi, je oder prevzel Vitja Blžalorsky, ki je večer zaključil s kratko, a toliko bolj dinamično izvedbo. Preizkušal je različne tehnike in ob rabi efektov ustvarjal odbijajoče se zvoke, vpete v abstraktne zvočne prostore.

Za poseben presežek večera je poskrbel saksofonist Boštjan Simon, ki se je želel Vitju Balžalorskemu v improvizaciji nepričakovano pridružiti, a je prišel prepozno. Odlično mimoglasje, mimogrede. Zato pa bo Simon zagotovo nastopil na enem od prihajajočih večerov.