Kolikor umirjeno, toliko udarniško

Svojo poetiko sta na drugem Mimoglasju v svojih zjedrenih, tematsko spretno zaokroženih in bolj kot ne premočrtnih branjih predstavila pesnika Mitja Drab in Franci Novak. Branji sta ponudili komplementarna vidika eksistence sodobnega človeka. Drabove pesmi so z natančnim, treznim jezikom brez nepotrebnih olepšav pronicljivo raziskovale trenutke čustvene napetosti tik pred dokončno sprostitvijo in tako prodirale v bistvo medčloveških odnosov. Novak, po drugi strani, ki je bral tako iz svojega prvenca kot iz še neobjavljenih pesmi, je svoj pogled usmerjal bolj v odsevanja človeka v naravi in narave v človeku. Njegove pesmi so se tiho dotikale tako zemlje kot neba, človeka pa previdno postavljale nekam vmes.

Če sta bila pesniška dela ne po vsebini, temveč po mehki umirjenosti obeh bralcev pravzaprav precej skladna, pa je za bodrilen kontrast  poskrbel gromki zaključek kolektiva Rdeči zmaj. Predstavil ga je budniško razpoloženi Andraž Jež, sicer tudi avtor kompozicije “Kolenin”, ki je bila ta večer izvedena premierno. Njena izvedba je z različnimi bralci, razporejenimi po celotnem prostoru, ustvarila gosto besedno mrežo hkratnih branj (med drugim iz Majakovskega in Marxa), ki jih je na ključnih mestih pretrgala ostra zvočnost dveh trobil in violine. S tem so bile podčrtane zvočne pojavitve Leninovega imena, ki je tako vzpostavljalo odsotno skupno sidrišče. Performans se je po stopnjevani napetosti vzneseno zaključil s krčevitim salutiranjem, kar je bilo kot nalašč za dnevno sobo Daktarija, kjer bi revolucionarno lektiro verjetno lahko našli že kar na obstoječih policah.