Dvojna eksistenca teksta – zaključek drugega Mimoglasja

Peti večer je v super vzdušju (hvala vsem – ampak res mnogim! –, da ste prišli, ful vas imamo radi) živahno in tudi simpatično zaključil drugi niz Mimoglasja v Daktariju. Kot je napovedala Ana Pepelnik, smo prejšnji tribut za Plut zaokrožili z nenapovedanim branjem avtorice, ki se nam prejšnjič žal ni mogla pridružiti. Tako smo večer začeli s kratkim branjem Katje Plut, ki je predstavila nekaj pesmi iz svoje zadnje knjige, Kresničke.

Sledilo je odlično branje Ane Pepelnik, ki je za svoj nastop pripravila vsebinsko zaokrožen izbor iz svoje prihajajoče zbirke. Njeno mehko branje je z obvladanimi, skrbno izbranimi modulacijami popolnoma ustrezalo strukturi izbranih pesmi. V njih so se kratki stavki, katerih pesniška dovršenost je sorazmerna z njihovo navidezno preprostostjo, nizali v sugestiven tok, ki svoje presežke črpa prav iz premišljenih spojev in kratkih stikov, tako rekoč presledkov med eno in drugo izjavo. Nesporni vrhunec njenega nastopa je predstavljala “najožja pesnitev”, dolga pesem, v kateri Ana Pepelnik neposredno izkušnjo sveta preplete z izkušnjo pisanja pesnitve. Rezultat je prefinjena in hkrati pretkana slika dojemanja celote sveta, ki vse nekako postavi na pripadajoče mesto, poročilo, sestavljeno iz povezanih doživljajskih drobcev in spoznanja bistva sreče. V branju te pesmi so se vsi omenjeni elementi interpretacije Ane Pepelnik – skladno z vsebino – zlili v bežni vtis popolne celote.

Za zaključek in hkrati vrhunec večera pa je poskrbel Andrej Hočevar z zasedbo Idej, v kateri so nastopili še Andraž Jež, Boštjan SimonJan KostanjevecAna Pepelnik in Domen Slovinič. Premierna izvedba pesniško-zvočnega performansa “Odsotni kijevec” je bila sestavljena iz pesniškega branja (od česar je izbrane vsebinske sklope brala Ana Pepelnik), ki so ga hkrati interpretirali Andrej Hočevar kot prvi bralec in glasbeniki v različnih kombinacijah. Šest pesniških tekstov je bilo tako na primerno mimoglasen način sproti prevedenih v zvočno gmoto, ki je hkrati sledila bralcu in oblikovala ločeno, samostojno zvočno interpretacijo teksta. Pesmi so tako zaživele neko dvojno efemerno eksistenco, ki je dialektično prevetrila ustaljene predstave o tekstovni zvočnosti in zvočni semantiki. Tukaj je treba pohvaliti predvsem natančne zvočne poudarke Boštjana Simona in domiselne kitarske fraze Andraža Ježa.

Nastop je spremljal stalni drom harmonija, ki je sledil premenam v vsebinskih sklopih, s čimer je še dodatno podčrtal preplet izhodiščne pomenske mreže. A s tem jih je hkrati že tudi presegel, saj so se posamezni toni, sprva odigrani v nekakšni lestvici, končno povezali v izmuzljivo melodijo, neposredno generirano iz samega teksta. Na ključnih mestih je dogajanje na odru prekinil ostri zvok činele iz sosednjega prostora, ki mu je po krajši pavzi sledil odrezav klic: “ki!” – to je bil torej t. i. “odsotni kijevec”.

Kot je bilo čutiti po reakcijah v publiki, je bil nastop zasedbe Idej tudi prikupno zmeden, saj je eden izmed nepredvidenih vrhuncev večera (ki bi se mu nastopajoči, če bi lahko izbirali, vsekakor raje izognili) nastopil v trenutku, ko Hočevar ni več zmogel zadrževati smeha ob občutku bizarnosti lastnega početja in je vse nastopajoče kar sredi pesmi moral za trenutek ustaviti, toliko da je spet prišel k sebi. Četudi je bil ta rez seveda odveč, je pa v nastop vnesel nekaj sproščenosti, na katero Mimoglasje pravzaprav vedno prisega, kajne.

Ja, to je bilo zadnje Mimoglasje drugega niza … Povedano drugače: trojka že odpira zadrgo!!!