V preteklih letih smo ugotavljali, da manjka kakovostnih poučnih knjig za otroke, v zadnjem času pa smo le dobili nekaj zanimivih in izvirnih, tako domačih kot prevedenih. Med slednjimi gotovo izstopa slikanica Če …, podnaslovljena Nov, osupljiv pogled na velike ideje in številke. Čeprav ni kaj očitati ilustracijam in oblikovanju, ravno nasprotno, je tisto, kar dela knjigo zares posebno, njen koncept. Avtorjev cilj je predstaviti nepredstavljivo oziroma pomagati doumeti nedoumljivo. Kot lahko preberemo v predgovoru,»[…] skuša strniti oziroma pomanjšati velike dogodke, površine in dolgaPreberi

Litvanski besedni in likovni ustvarjalec Kasparavičius se nam je prvič predstavil z avtorsko slikanico Podvodna zgodba, ki ji zdaj sledita še dve zbirki ilustriranih zgodb. Zgodbe iz knjige Trapaste zgodbe so kratke, nekatere za pol strani ali pa še to ne, avtor pa se v njih ukvarja predvsem z oživljanjem predmetnega sveta, deloma tudi z naravo. Naslov je kar pravšen – zgodbe so res trapaste, torej prismuknjene, na primer o ribi, ki se odpravi ribarit, ali o čajanki, ki jo je priredil čajnik itd. Vem, daPreberi

Kot že (kdaj prej) rečeno, je velika odlika KUD Sodobnost International, da slovenskega bralca seznanja tudi s pri nas povsem neznanimi ali z manj znanimi avtorji in ilustratorji, ki pa so lahko v svoji deželi, pa tudi širše, zelo uveljavljeni. Ena takšnih – dve njeni deli smo sicer že imeli prevedeni – je tudi nizozemska pisateljica Annie M. G. Schmidt (1911–1995), ki so ji, kot se lahko poučimo na platnici, celo nadeli naziv »kraljica otroške književnosti«, prejela pa je tudi prestižno Andersenovo nagrado.Preberi

Kdo lahko naredi najmanjše slone na svetu in miške večje od hiške? Možnih odgovorov je seveda več in že ob minimalni aktivaciji domišljije se ponudijo vsaj trije – nori profesor, čarovnik ali pesnik. Slednji je tisti, ki to počne v pesniški zbirki Pesmi za majhna čebljala. Naslov je morda nekoliko zavajajoč, če si ob majhnih čebljalih predstavljamo najmlajše, po možnosti še v plenicah, kajti tematsko je zbirka precej raznolika in ponuja pesmi tako zanje kot tudi za nekoliko starejše, ki jih že tarejo prve ljubezenske tegobice oziromaPreberi

Philip Ardagh ni samo mož z veliko brado, pač pa tudi eden najbolj zabavnih avtorjev, ki so mi zadnje čase prišli pod roko oziroma pred oko. Kakšna sreča, da je lansko leto končno prišel kratkočasit tudi slovensko bralstvo! Ardagh je zaslovel z dogodivščinami Edija Dikensa – nekateri jih opisujejo kot mešanico Dickensa in Monty Pythona (in blizu so) –, ki smo jih dobili tudi v prevodu. Besede, ki bi približno zadovoljivo opisale prvo knjigo serije, so: odbito, odpiljeno, trčeno, prismuknjeno, zafrkantsko. In tako naprej.Preberi

Ob četrti slikanici (Laž in njen ženin, Kako so si Butalci omislili pamet, V Butalah sejejo sol in najnovejši Butalski policaj in Cefizelj) pred osmimi leti sestavljenega tandema Fran Milčinski in Ana Razpotnik Donati upravičeno lahko govorimo o pravi butalski seriji. Vsem slikanicam je skupno, da so v vseh pogledih skrbno narejene, predvsem pa je njihov adut prava izbira ilustratorke. Ana Razpotnik Donati zna namreč s svojimi živahnimi, prijaznimi, igrivimi in humornimi ilustracijami odlično ujeti butalskega duha in ga hkrati narediti brezčasnega, torej prav toliko današnjega, kotPreberi

Se spomnite Zelišč male čarovnice? Pomaga, če namignem, da omenjena čarovnica sliši na ime Lenčka in naokoli leta na zobni ščetki? Česar hočem povedati, je, da gredo Polonca Kovač in rožice od nekdaj skupaj, le da so tokrat zdravilne rastline zamenjale gorske. Tudi v tokratnih zgodbah sicer nastopajo različna pravljična bitja (bukov palček, škrat Hudiman, povodni mož Munec, cvetna deklica Cvetka, škratek Jakob in naša stara znanka Lenčka), a njihovo jedro je vsaj toliko kot pravljično tudi poučno. Iz pogovorov med rastlinami in njihovimi živalskimiPreberi

Kakšna dobra knjiga! je dvojezičen projekt, v prvi vrsti verjetno namenjen temu, da bi srbski otroci in slovenski otroci, živeči v Srbiji, spoznali dobre slovenske avtorje in ilustratorje. Ne nazadnje je knjiga lahko prijetno čtivo tudi za slovenske bralce, živeče v Sloveniji, saj ponuja kakovosten izbor besedil in ilustracij, ki pa so bile zvečine že objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Med njimi bomo našli zgodbice, pesmi in uganke, izbor pa dopolnjujejo kratke opombe o avtorjih (Anja Štefan, Andrej Rozman Roza, Mira Voglar, Vera Albreht, Majda Koren, PeterPreberi

Uganka za začetek. Ni leposlovje in ni poučna knjiga, a vsebuje pravljice in je poučno – kaj je to? Vodnik! Kamniške pravljične poti so, tako kot njeni predhodnici Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, inovativen vodnik za aktivno preživljanje družinskega prostega časa v naravi. Irena Cerar ga je zasnovala tako, da omogoča hkratno spoznavanje kulturne in naravne dediščine; vsakega od dvajsetih izletov (nekateri so bolj sprehodi, na drugih se lahko nabere nekaj več višinske razlike – za vsakogar nekaj, torej) uvaja pravljica, ki je povezana z izletniškim ciljem, sledi zanimiv, pogostoPreberi

So knjige, katerih obstoj nas preseneti bolj od obstoja nekaterih drugih. To, da recimo neki Norvežan napiše neko kriminalko, ni nič nenavadnega. Ne nazadnje to vsake toliko časa pričakujemo tudi od kakšnega Slovenca. To, da obstaja knjiga pisem, ki jih jih je oče pisal Indiri Gandhi, kasneje četrti indijski premierki, je že bolj nepričakovano. Pisma je oče tedaj desetletni hčeri pisal leta 1928, v knjižni obliki so izšla leto kasneje, mnoga desetletja zatem pa jih ima možnost prebirati tudiPreberi

Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano je namreč že njegova tretja slikanica oziroma bolj pravilno rečeno – njuna tretja; vsa svoja otroška besedila je namreč zaupal vse bolj uveljavljajoči se ilustratorki Maji Kastelic. Sicer sta v centru številnih prizorov oz. ilustracij druge polovice knjige (le) oba protagonista – prvoosebni pripovedovalec (ki je sam po sebi zanimiva izbira za v slikanico in redek pojav; številni avtorji sePreberi

Za »ta druge« oziroma za sequele pravijo, da redkokdaj ohranijo kvaliteto svojih predhodnikov in številni »drugi« filmi in »druge«, kaj šele vse naslednje knjige neke serije praviloma dokazujejo, da je temu res tako. Izjeme so redke, ampak so. Risto Bobnar in strašna salama sestrske in partnerske naveze to žal ni, enostavno si moramo priznati, da je Risto Bobnar, odklenkalo ti je vlekel močneje, bil bolj zabaven in bolj nepredvidljiv. A v isti sapi, ko pridem do takšnega sklepa, me – kot vsakič v podobnem primeru – žePreberi

Pravijo ji hudobregarska vrtavka in ni dvoma, da se je vrgla po tetah. Kmalu bo imela okroglo obletnico, kar pomeni deseti rojstni dan. Prisega na brzino pa korajžo. Testiranje sank obrodi sadove, in to ravno ob pravem času, smučarski salto pa je še vedno samo na pol. Njen najboljši prijatelj je stari Gunnvald, njen domači ljubljenček pa galeb Gal. Rada poje in nima zadržkov do kričanja (za razliko od šefa zdraviliškega kampa). Najljubša hrana –Preberi

Ne, pri zapisovanju naslova ilustrirane knjige Iz časa so piškoti? se nisem zatipkala. Junak knjige je Mihec Logar, fant z bujno domišljijo, ki si rad predstavlja, da je pustolovec Miha Lomikamen; slednji se klati po negostoljubni Himalaji, kjer namerava priti do dna skrivnosti trizobe pošasti. Njegovo mamo fantovi pobegi v domišljijske svetove nekoliko skrbijo – glede na to, da je šel njegov oče na vrh Mount Everesta postavit kiosk z vročimi hrenovakmi, se zdi, daPreberi

Stripburger tokrat v svojih Posebnih izdajah ponuja Zverinice iz Rezije v stripu. Kaja Avberšek se je v svojem prepoznavnem slogu lotila leteče lesice – slednja je premetena kot vse njene vrste, a to ne prepreči njenega klavrnega konca. Pravzaprav se je lesice v eni knjigi lotila kar dvakrat, prvič po ljudski pripovedki Volk v Žbajančičevi sobici (to imenuje Predzverinica), drugič po pripovedki Lisica bi se rada naučila leteti (Glavna zverinica). Na začetku knjige bomo našliPreberi

Na vprašanje Kdo si, Aljaska? na prvi pogled ni težko odgovoriti – punca, ki je bila do sedmega rojstnega dne Mary, potem pa je kot darilo dobila dovoljenje, da si sama izbere ime; punca, nagnjena k lumparijam in kreatorka najboljših potegavščin; punca, ki je hodila z Jakom; punca, ki je druge učila matematiko; punca, ki je kadila in pila … Toda po drugi strani nekatera vprašanja vendarle ostajajo brez odgovorov – zakaj je bila včasihPreberi

Žvalinjak ni sinonim za zverinjak, ampak se piše z veliko začetnico in je ime otoka. Poseljenega z živalmi, kajpada, ki živijo v miru in slogi, dokler mednje ne pride človek, in to ne kakršenkoli, pač pa lovec. Potem se seveda začne divja jaga. Žvalinjak, prav tako pisano z veliko začetnico, je tudi ime pesniške zbirke Petra Rezmana za otroke oziroma mladež (izšla je namreč v zbirki Mladež). Ali, morda bolje rečeno, pesnitve, saj gre zaPreberi

Skovirček je sovji mladiček, ki se zna v življenju lepo zabavati in se ne pritožuje niti nad obvezno vadbo razmišljanja in strmenja. V glavnem je torej srečna sovica, vse dokler se ne zvečeri. Takrat gredo njegovi prijatelji v miru spat, skovirček pa se mora sam igrati, dokler starša ne odločita, da je ura dovolj pozna in sme tudi njun sinko v posteljo. Če si sova, sploh pa če hočes postati učena sova, moraš v posteljoPreberi

Ljubitelji Muminov imamo za bitja okroglih smrčkov in cofastih repkov, ki si jih je izmislila legenda mladinske književnosti Tove Jansson, tri besede: Mumini so zakon. Sodeč po vsej »industriji«, ki je nastala okoli njih, pri čemer imam v mislih zvezke, rokovnike, magnetke, priponke, skodelice, krožnike, majice, slinčke itd. ipd. z njihovimi podobami, je ljubiteljev po svetu kar precej. V slovenščini smo se lahko doslej v njihovi družbi zabavali v več proznih knjigah in slikanicah, predPreberi

Moja Hirošima veliko pove že z naslovom in naslovno ilustracijo – govora bo o Hirošimi, o mestu, katerega obstoj lahko delimo na »pred« in »po«, torej pred atomsko bombo in po njej. Avtorica slikanice, ki je v Hirošimi odraščala, bralcu na ogled postavi obe podobi mesta, kar ima zavoljo kontrasta še večji učinek. Moja Hirošima – k nam je prišla v obliki dvojezične izdaje, v slovenščini in japonščini, prvič pa je bila izdana leta 1987Preberi