Se spomnite Zelišč male čarovnice? Pomaga, če namignem, da omenjena čarovnica sliši na ime Lenčka in naokoli leta na zobni ščetki? Česar hočem povedati, je, da gredo Polonca Kovač in rožice od nekdaj skupaj, le da so tokrat zdravilne rastline zamenjale gorske. Tudi v tokratnih zgodbah sicer nastopajo različna pravljična bitja (bukov palček, škrat Hudiman, povodni mož Munec, cvetna deklica Cvetka, škratek Jakob in naša stara znanka Lenčka), a njihovo jedro je vsaj toliko kot pravljično tudi poučno. Iz pogovorov med rastlinami in njihovimi živalskimiPreberi

Kakšna dobra knjiga! je dvojezičen projekt, v prvi vrsti verjetno namenjen temu, da bi srbski otroci in slovenski otroci, živeči v Srbiji, spoznali dobre slovenske avtorje in ilustratorje. Ne nazadnje je knjiga lahko prijetno čtivo tudi za slovenske bralce, živeče v Sloveniji, saj ponuja kakovosten izbor besedil in ilustracij, ki pa so bile zvečine že objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Med njimi bomo našli zgodbice, pesmi in uganke, izbor pa dopolnjujejo kratke opombe o avtorjih (Anja Štefan, Andrej Rozman Roza, Mira Voglar, Vera Albreht, Majda Koren, PeterPreberi

Uganka za začetek. Ni leposlovje in ni poučna knjiga, a vsebuje pravljice in je poučno – kaj je to? Vodnik! Kamniške pravljične poti so, tako kot njeni predhodnici Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, inovativen vodnik za aktivno preživljanje družinskega prostega časa v naravi. Irena Cerar ga je zasnovala tako, da omogoča hkratno spoznavanje kulturne in naravne dediščine; vsakega od dvajsetih izletov (nekateri so bolj sprehodi, na drugih se lahko nabere nekaj več višinske razlike – za vsakogar nekaj, torej) uvaja pravljica, ki je povezana z izletniškim ciljem, sledi zanimiv, pogostoPreberi

So knjige, katerih obstoj nas preseneti bolj od obstoja nekaterih drugih. To, da recimo neki Norvežan napiše neko kriminalko, ni nič nenavadnega. Ne nazadnje to vsake toliko časa pričakujemo tudi od kakšnega Slovenca. To, da obstaja knjiga pisem, ki jih jih je oče pisal Indiri Gandhi, kasneje četrti indijski premierki, je že bolj nepričakovano. Pisma je oče tedaj desetletni hčeri pisal leta 1928, v knjižni obliki so izšla leto kasneje, mnoga desetletja zatem pa jih ima možnost prebirati tudiPreberi

Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano je namreč že njegova tretja slikanica oziroma bolj pravilno rečeno – njuna tretja; vsa svoja otroška besedila je namreč zaupal vse bolj uveljavljajoči se ilustratorki Maji Kastelic. Sicer sta v centru številnih prizorov oz. ilustracij druge polovice knjige (le) oba protagonista – prvoosebni pripovedovalec (ki je sam po sebi zanimiva izbira za v slikanico in redek pojav; številni avtorji sePreberi

Za »ta druge« oziroma za sequele pravijo, da redkokdaj ohranijo kvaliteto svojih predhodnikov in številni »drugi« filmi in »druge«, kaj šele vse naslednje knjige neke serije praviloma dokazujejo, da je temu res tako. Izjeme so redke, ampak so. Risto Bobnar in strašna salama sestrske in partnerske naveze to žal ni, enostavno si moramo priznati, da je Risto Bobnar, odklenkalo ti je vlekel močneje, bil bolj zabaven in bolj nepredvidljiv. A v isti sapi, ko pridem do takšnega sklepa, me – kot vsakič v podobnem primeru – žePreberi

Pravijo ji hudobregarska vrtavka in ni dvoma, da se je vrgla po tetah. Kmalu bo imela okroglo obletnico, kar pomeni deseti rojstni dan. Prisega na brzino pa korajžo. Testiranje sank obrodi sadove, in to ravno ob pravem času, smučarski salto pa je še vedno samo na pol. Njen najboljši prijatelj je stari Gunnvald, njen domači ljubljenček pa galeb Gal. Rada poje in nima zadržkov do kričanja (za razliko od šefa zdraviliškega kampa). Najljubša hrana –Preberi

Ne, pri zapisovanju naslova ilustrirane knjige Iz časa so piškoti? se nisem zatipkala. Junak knjige je Mihec Logar, fant z bujno domišljijo, ki si rad predstavlja, da je pustolovec Miha Lomikamen; slednji se klati po negostoljubni Himalaji, kjer namerava priti do dna skrivnosti trizobe pošasti. Njegovo mamo fantovi pobegi v domišljijske svetove nekoliko skrbijo – glede na to, da je šel njegov oče na vrh Mount Everesta postavit kiosk z vročimi hrenovakmi, se zdi, daPreberi

Stripburger tokrat v svojih Posebnih izdajah ponuja Zverinice iz Rezije v stripu. Kaja Avberšek se je v svojem prepoznavnem slogu lotila leteče lesice – slednja je premetena kot vse njene vrste, a to ne prepreči njenega klavrnega konca. Pravzaprav se je lesice v eni knjigi lotila kar dvakrat, prvič po ljudski pripovedki Volk v Žbajančičevi sobici (to imenuje Predzverinica), drugič po pripovedki Lisica bi se rada naučila leteti (Glavna zverinica). Na začetku knjige bomo našliPreberi

Na vprašanje Kdo si, Aljaska? na prvi pogled ni težko odgovoriti – punca, ki je bila do sedmega rojstnega dne Mary, potem pa je kot darilo dobila dovoljenje, da si sama izbere ime; punca, nagnjena k lumparijam in kreatorka najboljših potegavščin; punca, ki je hodila z Jakom; punca, ki je druge učila matematiko; punca, ki je kadila in pila … Toda po drugi strani nekatera vprašanja vendarle ostajajo brez odgovorov – zakaj je bila včasihPreberi

Žvalinjak ni sinonim za zverinjak, ampak se piše z veliko začetnico in je ime otoka. Poseljenega z živalmi, kajpada, ki živijo v miru in slogi, dokler mednje ne pride človek, in to ne kakršenkoli, pač pa lovec. Potem se seveda začne divja jaga. Žvalinjak, prav tako pisano z veliko začetnico, je tudi ime pesniške zbirke Petra Rezmana za otroke oziroma mladež (izšla je namreč v zbirki Mladež). Ali, morda bolje rečeno, pesnitve, saj gre zaPreberi

Skovirček je sovji mladiček, ki se zna v življenju lepo zabavati in se ne pritožuje niti nad obvezno vadbo razmišljanja in strmenja. V glavnem je torej srečna sovica, vse dokler se ne zvečeri. Takrat gredo njegovi prijatelji v miru spat, skovirček pa se mora sam igrati, dokler starša ne odločita, da je ura dovolj pozna in sme tudi njun sinko v posteljo. Če si sova, sploh pa če hočes postati učena sova, moraš v posteljoPreberi

Ljubitelji Muminov imamo za bitja okroglih smrčkov in cofastih repkov, ki si jih je izmislila legenda mladinske književnosti Tove Jansson, tri besede: Mumini so zakon. Sodeč po vsej »industriji«, ki je nastala okoli njih, pri čemer imam v mislih zvezke, rokovnike, magnetke, priponke, skodelice, krožnike, majice, slinčke itd. ipd. z njihovimi podobami, je ljubiteljev po svetu kar precej. V slovenščini smo se lahko doslej v njihovi družbi zabavali v več proznih knjigah in slikanicah, predPreberi

Moja Hirošima veliko pove že z naslovom in naslovno ilustracijo – govora bo o Hirošimi, o mestu, katerega obstoj lahko delimo na »pred« in »po«, torej pred atomsko bombo in po njej. Avtorica slikanice, ki je v Hirošimi odraščala, bralcu na ogled postavi obe podobi mesta, kar ima zavoljo kontrasta še večji učinek. Moja Hirošima – k nam je prišla v obliki dvojezične izdaje, v slovenščini in japonščini, prvič pa je bila izdana leta 1987Preberi

Tudi druga slikanica Braneta Mozetiča ima, še bolj izrazito kot prva (Dežela bomb, dežela trav), močno izraženo etično, še bolj pa spoznavno funkcijo. Zgodbo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka Kati, kar je, mimogrede, za slikanice precej neobičajno, neraba prvoosebnega pripovedovalca pa bržkone posledica poznavanja ugotovitev razvojnih psihologov, da imajo otroci do določene starosti probleme z dojemanjem »jaz« v besedilu. Vendar pa Kati ni v centru zgodbe, pač pa je to deklica Alja, ki ima Leighovo bolezen (posledicaPreberi

Brez začetka ni nadaljevanja – kdo ali kaj so torej naslovni lihožerci? Bitja, ki niso niti živali niti ljudje, pač pa s slednjimi bivajo tesno povezana, v kar jih silijo njihove prehranjevalne navade; v slast jim grejo predvsem leve nogavice, pod nogavice pa gre razumeti tudi otroške žabice, hulahupke, dokolenke in druge sorodne vrste, prisegajo pa na bio in eko, kajti nič jim ne tekne bolj kot naravni bombažni in volneni grižljajčki. V kolikor stePreberi

Anton preživlja počitnice z babico in dedkom v kampu ob jezeru, kar se utegne zdeti idilično, a ima za fanta, ki sovraži jezera, eno veliko pomankljivost – tem počitnicam manjka bazen! Po nesrečnem spletu okoliščin tako Antona dan za dnem muči vročina, dobi pa vsaj novega prijatelja, ki sliši na ime Piraja. Gre za manjšega ostriža, ki ga je fant rešil gotove smrti; če ne bi posegel v razvoj dogodkov, bi Piraja namreč postal vabaPreberi

Čeprav že nekaj časa nisem napisala ničesar o Kapitanu Gatniku, to seveda ne pomeni, da superjunak v gatkah, ki ga lahko (pst!) onesposobi že navadna vodna pištolca, lenari in si tu in tam ne da opravka z reševanjem sveta. Pravzaprav ima tako polne roke dela, da je uspel ameriški avtor in ilustrator Dav Pilkey z njegovimi vrtoglavimi akcijami napolniti že deseti epski roman! Tako kot pri predhodnih devetih si tudi pri tem zavozlamo jezik, predenPreberi

Vsak resen bralec gotovo pozna Piko Nogavičko (če je pa ne, naj o tem raje modro molči in gre nadoknadit zamujeno), manj znano pa je verjetno dejstvo, da so v petdesetih letih prejšnjega stoletja nastali tudi stripi o tej danes kultni knjižni junakinji, ki se gladko požvižga na manire, ki pritičejo mladim damam, ki svojega konja z lahkoto prenaša nad glavo in živi z gospodom Fickom, ki je nihče drug kot opica. V tokratni knjigiPreberi

Vse tri slikanice avstralskega avtorja, ilustratorja in igralca Aarona Blabeya, ki jih imamo prevedene v slovenščino (ob knjigi Stanko Peška sta to še Živa Žganec in Metka Veter in Peter Šilček), govorijo o nekoliko posebnih oziroma nenavadnih otrocih. Tudi Stanko Peška je nenavaden, in sicer precej manjši od ostalih otrok, ne samo od fantov, ampak tudi od punc. Ne le, da je manjši, v resnici je prav micen in to mu gre neznansko na živce.Preberi