Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

Tine in Bine sta spet udarila! No, udaril je Prepolovilec, brata pa sta mu tik za petami. Čeprav – izkaže se, da je vsaj enkrat Prepolovilec za petami njima …

Ob bogatem naboru aktivnosti, ki segajo od fotografije in filma do lutkarstva in še česa vmes (no, ne nujno vmes, tako se samo reče), umetniški multipraktik Andrej Štular tu in tam izda tudi kakšen strip, bodisi za odrasle bodisi za mlajše.

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

Ko sem v roki držala Malo knjigo o kitih, se ni pod mano na srečo nič vdrlo ali podrlo, čeprav lahko tudi v njej naštejemo kar nekaj kitov; morda bi bilo drugače, če bi šlo za Veliko knjigo o kitih, kdo ve!

Kako je mogoče, da luna, še nedavno okrogla kot balon, postaja tanka kot miškin repek?

Roman #3špehbombe se dogaja predvsem na cesti in mineva med srečanji z zanimivimi posamezniki in zapleti v obliki sabotaže, vremenskih muhavosti in raznoraznih telesnih bojkotov, a njegovo roadtripovsko lahkotnost uravnotežijo kompleksnejša vprašanja.

Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke.

S slikanico Učiteljica se S. Mattiangeli, italijanska avtorica, ki vodi tudi lutkovne in risarske delavnice, slovenskemu bralcu predstavlja prvič, medtem ko smo nagrajevano ilustratorko C. Carrer že imeli priložnost srečati v nekaj prevedenih delih.

Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

Učbenik ali delovni zvezek za matematiko? Ne! V najnovejši slikanici Lile Prap, ki nadaljuje svojo živalsko (poučno) slikaniško linijo, gre za spoj naravoslovnih podatkov in, ja, matematike, natančneje urjenja štetja.

Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.

Tonje iz Hudega brega človek zlepa ne pozabi in tudi Lena Lid iz romana Vafljevi srčki si prizadeva za nepozaben vtis. No, ne da se trudi, to ji povsem naravno uspeva, prav talentirana je za to, da ga napravi, sicer ne nujno vedno najboljšega, ampak včasih se pač dobra ideja izcimi v nekaj malo manj posrečenega, pa smo tam. Pravzaprav je bila Lena itak pred Tonjo, ker so Vafljevi srčki avtoričin prvenec, le da je k nam prišel v drugačnem vrstnem redu. Mimogrede, kdor sePreberi

Najprej je treba povedati, da Bono Bidari ni ena oseba, ampak so štiri (temu navkljub je za prevod iz katalonščine povsem zadostovala ena sama, izkušena prevajalka). Potem je treba povedati nekaj o besedilih na knjižnih platnicah. Dve vrsti obstajata, in sicer besedila (hecna, izvirna, takšna, ki v bralcu zbudijo radovednost ipd.), ki delajo knjigi uslugo, in druga (dolgočasna), ki ji delajo škodo. Besedilce na platnici Elvisa Riboldija nedvomno spada v prvo kategorijo, saj bralec, potem ko prebere tistih nekaj vrstic in v primeru te knjige tudiPreberi

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slikePreberi

»Slovenija ima talent« tokrat v knjižni obliki. Med drugim. Kajti drugi mladinski roman Mihe Mazzinija, s katerim je uplenil zadnjo modro ptico, nagrado za najboljši (še ne izdan) mladinski roman, ne govori samo o posameznikih, ki si – bolj in manj upravičeno, pa tudi povsem neupravičeno – mislijo, da so ali bi lahko postali zvezde, pač pa tej liniji, ki jo zastavi problemsko (in z merico cinizma), pridruži številne druge, nekatere zgolj mimogrede nakazane probleme in problemčke. Bralec bo med platnicami našel medvrstniško nasilje, družinskePreberi