Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke.

S slikanico Učiteljica se S. Mattiangeli, italijanska avtorica, ki vodi tudi lutkovne in risarske delavnice, slovenskemu bralcu predstavlja prvič, medtem ko smo nagrajevano ilustratorko C. Carrer že imeli priložnost srečati v nekaj prevedenih delih.

Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

Učbenik ali delovni zvezek za matematiko? Ne! V najnovejši slikanici Lile Prap, ki nadaljuje svojo živalsko (poučno) slikaniško linijo, gre za spoj naravoslovnih podatkov in, ja, matematike, natančneje urjenja štetja.

Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.

Tonje iz Hudega brega človek zlepa ne pozabi in tudi Lena Lid iz romana Vafljevi srčki si prizadeva za nepozaben vtis. No, ne da se trudi, to ji povsem naravno uspeva, prav talentirana je za to, da ga napravi, sicer ne nujno vedno najboljšega, ampak včasih se pač dobra ideja izcimi v nekaj malo manj posrečenega, pa smo tam. Pravzaprav je bila Lena itak pred Tonjo, ker so Vafljevi srčki avtoričin prvenec, le da je k nam prišel v drugačnem vrstnem redu. Mimogrede, kdor sePreberi

Najprej je treba povedati, da Bono Bidari ni ena oseba, ampak so štiri (temu navkljub je za prevod iz katalonščine povsem zadostovala ena sama, izkušena prevajalka). Potem je treba povedati nekaj o besedilih na knjižnih platnicah. Dve vrsti obstajata, in sicer besedila (hecna, izvirna, takšna, ki v bralcu zbudijo radovednost ipd.), ki delajo knjigi uslugo, in druga (dolgočasna), ki ji delajo škodo. Besedilce na platnici Elvisa Riboldija nedvomno spada v prvo kategorijo, saj bralec, potem ko prebere tistih nekaj vrstic in v primeru te knjige tudiPreberi

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slikePreberi

»Slovenija ima talent« tokrat v knjižni obliki. Med drugim. Kajti drugi mladinski roman Mihe Mazzinija, s katerim je uplenil zadnjo modro ptico, nagrado za najboljši (še ne izdan) mladinski roman, ne govori samo o posameznikih, ki si – bolj in manj upravičeno, pa tudi povsem neupravičeno – mislijo, da so ali bi lahko postali zvezde, pač pa tej liniji, ki jo zastavi problemsko (in z merico cinizma), pridruži številne druge, nekatere zgolj mimogrede nakazane probleme in problemčke. Bralec bo med platnicami našel medvrstniško nasilje, družinskePreberi

Reklama ima svojo moč. In toliko, kot so je bili deležni Pižamini SLOLvenski klasiki, je že dolgo, vsaj po mojem pomnjenju, ni bila deležna nobena knjiga. (Bi bilo pa prav, da bi je bile vse dobre knjige!) Posledično verjetno ni mnogo takšnih, ki še niso bili obveščeni o tem, da so slovenski klasiki pridobili en L in da si jih je nekdo pošteno privoščil. In sicer na neklasičen način oziroma pol-pol: med papirnatimi platnicami v elektronski obliki. To pomeni, da AlmaPreberi

VigeVageKnjige, zapisane (zarisane?) stripu, so nas pred časom razveselile z Ariolom, modrim osličem z velikimi očali, nasajenimi na gobček. Podnaslov prve knjige stripov o njem je Oslič kot ti in jaz, in točno to je Ariol – je, kot so pač otroci: otroško prefrigan, živahen, zavzeto goji domišljijo, ima svojega junaka (to je Gromski konj), zbira nalepke (Gromskega konja, se razume), daje ga prva zaljubljenost, veseli se morja, tuširanje mu je odveč … Prva knjiga je zdaj dobila svojo naslednico s podnaslovom Gromski konj. TudiPreberi

V preteklih letih smo ugotavljali, da manjka kakovostnih poučnih knjig za otroke, v zadnjem času pa smo le dobili nekaj zanimivih in izvirnih, tako domačih kot prevedenih. Med slednjimi gotovo izstopa slikanica Če …, podnaslovljena Nov, osupljiv pogled na velike ideje in številke. Čeprav ni kaj očitati ilustracijam in oblikovanju, ravno nasprotno, je tisto, kar dela knjigo zares posebno, njen koncept. Avtorjev cilj je predstaviti nepredstavljivo oziroma pomagati doumeti nedoumljivo. Kot lahko preberemo v predgovoru,»[…] skuša strniti oziroma pomanjšati velike dogodke, površine in dolgaPreberi

Litvanski besedni in likovni ustvarjalec Kasparavičius se nam je prvič predstavil z avtorsko slikanico Podvodna zgodba, ki ji zdaj sledita še dve zbirki ilustriranih zgodb. Zgodbe iz knjige Trapaste zgodbe so kratke, nekatere za pol strani ali pa še to ne, avtor pa se v njih ukvarja predvsem z oživljanjem predmetnega sveta, deloma tudi z naravo. Naslov je kar pravšen – zgodbe so res trapaste, torej prismuknjene, na primer o ribi, ki se odpravi ribarit, ali o čajanki, ki jo je priredil čajnik itd. Vem, daPreberi

Kot že (kdaj prej) rečeno, je velika odlika KUD Sodobnost International, da slovenskega bralca seznanja tudi s pri nas povsem neznanimi ali z manj znanimi avtorji in ilustratorji, ki pa so lahko v svoji deželi, pa tudi širše, zelo uveljavljeni. Ena takšnih – dve njeni deli smo sicer že imeli prevedeni – je tudi nizozemska pisateljica Annie M. G. Schmidt (1911–1995), ki so ji, kot se lahko poučimo na platnici, celo nadeli naziv »kraljica otroške književnosti«, prejela pa je tudi prestižno Andersenovo nagrado.Preberi

Kdo lahko naredi najmanjše slone na svetu in miške večje od hiške? Možnih odgovorov je seveda več in že ob minimalni aktivaciji domišljije se ponudijo vsaj trije – nori profesor, čarovnik ali pesnik. Slednji je tisti, ki to počne v pesniški zbirki Pesmi za majhna čebljala. Naslov je morda nekoliko zavajajoč, če si ob majhnih čebljalih predstavljamo najmlajše, po možnosti še v plenicah, kajti tematsko je zbirka precej raznolika in ponuja pesmi tako zanje kot tudi za nekoliko starejše, ki jih že tarejo prve ljubezenske tegobice oziromaPreberi

Philip Ardagh ni samo mož z veliko brado, pač pa tudi eden najbolj zabavnih avtorjev, ki so mi zadnje čase prišli pod roko oziroma pred oko. Kakšna sreča, da je lansko leto končno prišel kratkočasit tudi slovensko bralstvo! Ardagh je zaslovel z dogodivščinami Edija Dikensa – nekateri jih opisujejo kot mešanico Dickensa in Monty Pythona (in blizu so) –, ki smo jih dobili tudi v prevodu. Besede, ki bi približno zadovoljivo opisale prvo knjigo serije, so: odbito, odpiljeno, trčeno, prismuknjeno, zafrkantsko. In tako naprej.Preberi