Roman, ob katerem se zastavlja vprašanje, kako monetarno upravičiti, da ne lomiš rok in nog, ampak pomagaš?

O zbirki, v kateri ni nič imenovano s svojim imenom, a vselej prepoznano, saj se simbolika iz pesmi v pesem nadgrajuje.

Roman o usodi Judov, o medvojnem Parizu in o njegovem avtorju.

O romanu iz prizorov, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost.

Kako so med drugo svetovno vojno živeli na drugi strani luže?

O »črnogledem« romanu Huga Clausa za potrpežljivega bralca.

O svojstvenem (razvojnem) romanu, omnibusu aktualnih tematik, že šestindvajsetem literarnem delu Bojana Bizjaka.

Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško obarvanem istoimenskem ciklu Pobalinka, potem pa zraste v veliko dekle. Ampak samo na videz, ker lahko njen igriv, mestoma otroški jezik, prepoznamo tudi v nadaljevanju zbirke, kjer pesnica govori malo o sebi, malo o ljubezni, malo o pesništvu, malo pa tudi opazuje, predvsem naravo, ki ji je posvečen zlasti cikel z naslovom Čudežna dežela. Tretji in četrti delPreberi

Družbeno kritični ton in domiselna vpeljava dejanskih sponzorjev revije morda mestoma zapadeta v tendenčnost, vendar to ne spremeni dejstva, da revija špika v prave točke in da je tudi kvalitetnega futra več kot dovolj.

Ferdo je ptič. Pa ne čisto navaden, saj je velik, pravzaprav gromozanski, hudomušnega izraza zavzema večino naslovnice knjige za otroke Andreje Peklar, ki je izšla pri Sodobnosti. Knjiga je resna konkurentka za nagrade – na knjižnem sejmu v Ljubljani je prejela nagrado za najlepše oblikovano otroško knjigo, še bolj pa je navdušila na knjižnem sejmu v Bologni, kjer se poteguje za nagrado Silent Book Contest. Knjiga je res »tiha«, saj gre za slikanico, ki čisto brez besed razvija zgodbo ptiča Ferda, ki se počuti čisto običajnega, doklerPreberi

Poleg Lalića in Arpa nas je v letu 2016, tokrat v zeleni izdaji, pričakal tako imenovani bitniški gospod. Tako bi se bržčas glasila zelo hitra in površna oznaka enega starost ameriške sodobne poezije, ki ni bil razvpit kot Ginsberg ali Bukowski in nekoliko manj kulten kot Corso, vendar je preživel divja leta ameriške poezije (možak je letnik 1919 in štetja še ni konec) in uspel nabrati čeden kupček mojstrovin, ki morda niso tako zelo »napadalne« kot tiste njegovih tedanjih sodrugov, tudi kričijoPreberi

Z razpadom Jugoslavije se je vrnil princip nacionalne književnosti. Ta reproducira določen tip nacionalnih identitet. Vendar te književnosti danes narodno identiteto večinoma reproducirajo skozi zanikanje vrednosti lastne identitete. Saj veste, Slovenci so takšni in takšni, Hrvati so takšni in takšni, kar je vredno vsakršne graje. V prvi vrsti gre za odnos srednjega razreda do množic. Če v Sloveniji ta identifikacija včasih vsebuje še nekaj samoafirmacije, pa slednja v drugih republikah pogosto umanjka. Poezija Tomislava Markovića je čisti napad. Popolnoma vsaka pesemPreberi

(E-)pisemski roman Skromni darovi daje občutek, da bi bili, glede na zajeto tematiko, potrebni Popravki. Zapis ni napaka, saj se zdi, da je v ozadju dela »franzenovski princip«: povedati zgodbo neke (srednjerazredne) družine na prelomu tisočletja, v katero se neizogibno vpisuje specifični tukaj in zdaj, ki se s svojo začasnostjo – prav tako neizogibno – preliva v tisto, kar je bilo, in tisto, kar (morda) bo. Težko je reči, koliko prostora to zahteva, a v Šajtinčevem romanu, osredotočenem na perspektivi dveh bratov, ga žal zmanjka. Mnoge informacijePreberi

Nagrajeni roman nizozemskega avtorja iraških korenin Rodaana al Galidija Avtist in poštni golob že z naslovom izpostavlja, da bo šlo za avtističnega protagonista, kar mnogi ustvarjalci brez zadržkov izkoriščajo in na motnjo lepijo vse mogoče klišeje. Pri tem al Galidi ni ravno izjema, saj je njegov protagonist nesposoben razumevanja prenesenih pomenov besed, ima približno fotografski spomin in je na nekaterih področjih prav genialen. Protagonistov karakter je izdelan do potankosti, knjiga pa nesluteno zraste v drugi polovici, ko se začne Geert ukvarjati z izdelavo violin in starihPreberi

Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, mehko skrivnostnostjo razpirajo kotičke nezavednega ter človeško življenje prepletajo s kozmogonsko natančnostjo, toda – japonske mačke tako ali drugače slabo končajo. Sosekijev ljubljenec se, na primer, v nepravem trenutku pojavi na cesti, o Kafki na obali pa je bolje molčati. Nič drugače ni s Hirajdovo Pikico, ki z rednim divjanjem po vrtu mladih zakoncev v njuno življenje vnaša … živost. Pa tudi bremePreberi

Harold peš prepotuje Anglijo, da bi obiskal na smrt bolno prijateljico, in ko premaguje brezmejna prostranstva, mimogrede najde še samega sebe. Pismo prijateljice v njem vzbudi slabo vest, roman o dolgem popotovanju pa je posledično tudi zgodba o iskanju samoodpuščanja in preseganju ustaljenih navad. Ob vseh žuljih na nogah in ljudeh, ki jih sreča na poti, rutine vajeni in od žene odtujeni Harold kar naprej podoživlja in razčiščuje svojo lastno življenjsko zgodbo; pot, ki jo prehodi, pa mu pomaga, da se notranje prerodi in pripravi na preizkušnje, kiPreberi

Burmanski dnevi so najprej izšli v Združenih državah Amerike, ker je moral avtor pred izdajo v Angliji nekaj imen v romanu spremeniti zaradi podobnosti z dejanskimi osebami. Knjiga je v določeni meri avtobiografska, saj je Orwell služboval v Burmi kot policist. Ne glede na to, da se je pisatelj preizkušal tudi v proletarskem življenju in življenju potepuhov, se svojemu družinskemu izvoru ni povsem odpovedal in je nekaj let preživel v hiši svojih staršev ter opravljal poklic učitelja. Roman je prav tako ambivalenten, kot je bil avtorjev način življenja: nekaterePreberi

Kaj imajo skupnega ženske, ki so mladost preživele v senci železne zavese in najlepša leta zapravile v vrsti za banane, ter sodobne najstnice, ki sicer imajo dovolj vitaminov, zdrave zobe in pozimi tople štumfe, ne najdejo pa kraja, kjer bi lahko v miru izgubile nedolžnost? Med branjem kratkih zgodb Uršul’e Kovalyk ugotavljamo, da presenetljivo veliko. Slovaška avtorica skozi slogovno izčiščene orise v ospredje postavlja Žensko. Morda se je svet res spremenil, toda Ženska še vedno »ne more zadeti zlate sredine«, pa naj bo pridna,Preberi

Med duhovitimi podredji, v katerih prvoosebni pripovedovalec razgrinja družinsko preteklost, Vielova inteligentna karakterizacija glavnega lika-pripovedovalca hkrati uspešno predstavi fenomen doma ostajajočih puer aeternusov. Francozi tem rečejo Tanguy, kar naključno sovpada s pisateljevim imenom. Obrobni detajl manj priča o korelaciji pisca z delom, a se pridružuje mnoštvu posrečenih besednih asociacij romana. Kjer so v prenosu na slovenski te izgubljene, bralec dobi pridobljeno z Bergerjem. Pripovedovalca Louis je v karikiranosti doziran preveč vešče, da bi lahko resno računali na avtobiografskost – ta pride do izraza pri opisih lokativa.Preberi

Zgodovina rokenrola, ki je z razglasitvijo Dylana za Nobelovega literarnega lavreata letos dokončno in zasluženo postal tudi del literarne scene (glasba se je pravzaprav po dolgem času spet dokončno vrnila k besedi), je bila večkrat mačehovska in neprizanesljiva do svojih otrok. V knjigi glasbenega publicista Primija so zbrani kratki pregledi usod nekaterih imen, brez katerih zgodovina glasbe ne bi bila takšna, kot jo poznamo dandanes. Imena se seveda ponujajo kar sama, od bluesovskega avtorja Roberta Johnsona, ki stoji na čelu knjige, preko BuddyjaPreberi