Mlada pesnica in prozaistka Nina Kremžar je v preteklih letih s svojim literarnim ustvarjanjem zmagala na številnih kreativnih delavnicah, z zmago na natečaju Festivala mlade literature Urška 2018 pa si je prislužila izdajo pesniškega prvenca Dostop na odprto morje.

Dialektika spola prepričljivo poveže historični materializem s feminizmom, podobno kot reflektira razmerje med slednjim in psihoanalizo. Dotakne se vprašanja rase in do neke mere tudi spolne nebinarnosti, pod vprašaj postavi pojme ljubezni, romantike, družine, otroštva …

Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

Po uvoženem Pošastkotu (Dita Zipfel in Mateo Dineen) KUD Sodobnost International še eno slikanico posveča pošastim – tokrat gre za navezo domače avtorice in poljske ilustratorke, Jane Bauer in Malgosie Zajac.

Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko.

Francoska pisateljica, filozofinja ter politična aktivistka, Simone de Beauvoir, je eno najpomembnejših imen 20. stoletja, ki je s svojim ustvarjanjem dodobra preoblikovala dotedanjo človeško miselnost in tudi po svoji smrti vplivala na družbene spremembe.

Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

Drobci življenj, podob in trenutkov, varno spravljeni v osmih imenih zbirke kratkih zgodb Clare Azzopardi, preko pripovedi o različnih malteških ženskah znova pridejo na plan.

Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta.

Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

Spominjam se zlasti verza »krematorium czarne, głuche«, ki je name deloval silno strašljivo in ko sem vprašal, za kaj gre, se je odgovor glasil »to je pesmica o ubogih otročkih«. Za takrat je bilo dovolj, kaj pa sem vedel o krematorijih in vojnah!

Albert Wendt marsikdaj veliko pove z malo besedami, a te so, kadar opisujejo in kadar jih izrekajo, vselej odlično zložene, nemalokrat tudi tako, da bralca prav prijetno pozabavajo, za kar ima zasluge nedvomno tudi prevajalka.

Tekste, ki tvorijo končno podobo knjige, je sicer Bernard DeVoto izbral in uredil že leta 1939, a je objavo ustavila Twainova hčerka Clara Clemens, ki se je bala, da bi kontroverzna besedila njenega očeta v očeh javnosti umazala njegov ugled, saj čas očitno še ni bil zrel zanje.

»Le kakšen smisel imajo knjige, v katerih ni ne slik ne dvogovorov?« se sprašuje Alica v novi knjigi, izdani pri založi VigeVageKnjige.

Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Pesniški prvenec Amonit že v naslovu odpira dve večji vprašanji: kdo ali kaj je amonit v tej zbirki in kako se vse to povezuje z vesoljem. Naslovnico namreč krasi predstavnik amonitov (izumrli predniki današnjih hobotnic, lignjev in sip), a skozenj preseva vesolje, ki se bohoti čez celotno zadnjo platnico.

Alyssa in James »mata dost«! Iz mesta, ki ju dolgočasi in živcira, se neprilagojena najstnika odpravita poiskat Alyssinega očeta, ki živi neznano kje. Na poti pristajata v konfliktnih situacijah, za sabo pustita truplo, nekdo jima je za petami, vmes pa skušata zgraditi nekaj podobnega ljubezni.