Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.

Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

Fokus mednarodne konference Na vzhod! je slonel na vprašanju, kako se kvirovska besedila obnašajo v okolju, ki jih do nedavnega (bolj ali manj) ni preneslo.

A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja.

Medicinske knjige in učbenike bo treba napisati na novo, do takrat pa imamo, hvalabogu, Prepovedani sad, in srčno upam, da bo predvsem mularija tako požrešno ugriznila vanj kot Eva v jabolko.

Niccolò Machiavelli (1469–1527) je najslavnejši in obenem tudi najbolj kontroverzen politični mislec renesanse. Živel in ustvarjal je v samem popku italijanske renesanse, v Firencah, na vrhuncu njene zrelosti.

Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?

Z izborom pesmi Plavam, ko me gledaš smo lansko leto dobili prvi prevod srbskega velikana Dragana Jovanovića Danilova, ki v domovini velja za enega najpomembnejših sodobnih pesnikov pa tudi nekakšnega »ljubljenca naroda«.

Valovi brezšumno pljuskajo ob skalno obalo otočka s svetilnikom. Stara ribiška barkača neslišno pluje proti samotnemu otoku. Jata galebov se nemo puli za ostanki hrane, ki jo ribiča mečeta čez krov.

Tanek priročnik o politični kulturi, ki ga je napisal ameriški zgodovinar Timothy Snyder.

»Zares« se je začelo z romantiki. Droge in njihovi uživalci so dobili posebno mesto v literaturi – ne zgolj kot postranski pojavi, liki ali motivi – bili so osrediščeni, posvečene so jim bile številčne strani, postali so tekstualna podlaga za neizrekljive, ubežne misli, fantazme in imaginacijske kreacije.

Nič ne kliče po udobnem naslanjaču in kokicah bolj, kot prikaz vesoljskega potopa, pri katerem se nekateri posamezniki vsemu tehničnemu napredku navkljub povzpnejo na splav, narejen iz praznih pivskih sodov in se (s tabletko za hitro, nebolečo smrt v žepu) ekstatično prepustijo usodi.

To je bila moja prva misel ob listanju knjige, ki je, kot se zdi, po nerazložljivem naključju prerasla okvire Instagrama, knjige, ki jo na platnicah označuje besedna zveza »svetovna uspešnica.«

Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.