Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko, … etc., prepeva Predin in nas spomni na neke davne migrantske tokove, na katere še pod povrhnjico kljuva spomin, in nekaj podobnega piše tudi nobelovka Munro, samo v prozi in seveda ne o kakšnih zakarpatskih nomadskih plemenih, temveč o svojih škotskih prednikih in njihovem preseljevanju v Ameriko.

Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi.

Festival Vzkrik! s soočanjem publike in avtorja z bralnimi uprizoritvami v slovenski prostor prinaša veliko priložnosti za prijetne spopade idej o tem, ali je neka drama (že) dobra, pa tudi o tem, kakšna je podoba sodobne dramatike.

O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

Strip je nastal (in izšel v dveh delih v letih 2015 in 2016) kot priredba istoimenskega romana francoskega pisatelja in režiserja Philippea Claudela. Manu Larcenet je iz obsežnega dela izločil in poudaril najbolj značilne fragmente ter jih s temačnim grafizmom v poetičnem ritmu povezal v celoto. Strip je, tako po scenaristični kot vizualni plati, mračen, tesnoben in klavstrofobičen.

Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?

Roman Vseh ptic petje ves čas hodi po meji med zunanjimi in notranjimi pokrajinami. S tem, ko poskuša brisati meje med njima, postavlja objektivno resničnost pod vprašaj in ustvarja zgodbo, ki jo je mogoče zapopasti z zelo različnih perspektiv, zaradi česar se roman bere kot sodobno, a hkrati nadčasovno delo.

Slovaška književnost je v slovenskem kulturnem prostoru še vedno precej uborno zastopana, vendar pa situacijo izboljšujejo nekateri nadobudni prevajalci, med njimi Andrej Pleterski, ki je tokrat uredil antologijo slovaške kratke zgodbe.

Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

Ne glede na skromen opus gre za prelomnega in pomembnega pesnika, ki je s svojimi teksti pokazal možno pot – če ne naprej, če ne stran, pa vsaj nekam drugam. Nekam, kjer se lahko beg končno ustavi.

Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha nas, obogatene z izkušnjami poznejše preteklosti, še vedno zmore spodbuditi: če njegovo osnovno idejo nujne utopične dovršitve sveta interpretiramo kot še zmeraj aktualno možnost moralnega, kulturnega in političnega napredka človeštva, smo na pravi poti k ovedenju naše moralne dolžnosti, da si kot posamezniki in kot družba po najboljših močeh prizadevamo za pravičnejši svet. Projekt razsvetljenstva mora ostati in še vedno ostaja nedokončan.

Revija Apokalipsa (211-212, maj/junij 2017) je izbor mladih ustvarjalcev naslovila Literarna generacija devetdesetih, kot urednica je delovala Anja Grmovšek. Avgusta istega leta so Dialogi pod naslovom Nekega dne se nekaj premakne (Almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca) in uredniško taktirko Petre Kolmančič izdali še obširnejši nabor mladih pesnikov. Kaj pomenijo takšne generacijske antologije in kaj prinašajo?

Tistim, ki nam je literatura blizu, se zdi iskanje kakovostnega čtiva prijetna, morda celo preprosta naloga, resnica pa je, da marsikomu ni tako samoumevna, sploh staršem, ki brez izkušenj iščejo knjige za svoje potomce. Posameznikom, ki od osnovne ali srednje šole niso prišli v stik z literaturo, je marsikdaj laže v lokalni poslovalnici Pošte Slovenije za nekaj drobiža kupiti kičasto slikanico z nekaj vrsticami nekvalitetnega komaj lektoriranega teksta, kakor pa se odpeljati v knjižnico in za nasvet povprašati tamkajšnje uslužbence.

V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Gipijeva Dežela potomcev nam prikazuje svet v nedoločljivi prihodnosti. Ni več držav, narodov in civilizacije. So samo še surovi in primitivni posamezniki, ki na zastrupljeni in opustošeni zemlji iščejo vsakodnevno hrano in bijejo svoj boj za obstanek.