Pesniški prvenec Sare Nuše Golob Grabner, pretresa silna vznesenost in viharniška (raz)čustvenost, ki skozi motiviko cikličnosti naravnih pojavov upesnjuje primarno intimistično doživljanje posameznice ter njenega odnosa do sveta, v katerem se ne počuti domače.

Tine in Bine sta spet udarila! No, udaril je Prepolovilec, brata pa sta mu tik za petami. Čeprav – izkaže se, da je vsaj enkrat Prepolovilec za petami njima …

Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

Scenaristka Séverine Gauthier (1977), ki se v večini svojih stripov posveča dozorevanju in iskanju identitete otroških junakov, je s Človekom goro naredila svojevrsten stripovski hommage Saint-Exuperyjevi klasiki.

Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

Celoviti prevod zbirke Baba sem (1972), ki je izšel v novi knjižni zbirki Mozaiki (LUD Literatura), namenjeni prevodnemu pesništvu, je torej prva knjižna izdaja poezije Świrszczyńske pri nas.

Ob bogatem naboru aktivnosti, ki segajo od fotografije in filma do lutkarstva in še česa vmes (no, ne nujno vmes, tako se samo reče), umetniški multipraktik Andrej Štular tu in tam izda tudi kakšen strip, bodisi za odrasle bodisi za mlajše.

Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza.

Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.

Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

»Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej govori o napredovanju protireformacije v zgodnji novi dobi – s presenetljivimi navezavami na sedanjost.

Če se večer napove z »etc is poetry« – prosto po Jandlovi »easy grammar poem« – in se k merjenju moči ponovno povabi (skoraj izključno) običajne osumljence, dogodek vzbuja kanček dvoma.

Včasih zadostuje že majhen obrat črk, ki na igriv način spremeni pomen besede ali celo izlušči pomene, ki so že od nekdaj skriti v jeziku. Zgodba Iz Oblivije, zadnja v zbirki Hudičev jezik, predstavlja vrhunec ustvarjalnosti Veronike Simoniti.

Že ob prvem branju skoraj 500 strani debelega romana Kronosova žetev avtorice Mojce Kumerdej (v nemškem prevodu Erwina Köstlerja) v oči bode mnogoterost tehnik, perspektiv, pripovednih niti in form.