Vsekakor je bil Malgajev koroški rojak Krajnc dobra izbira za upodobitev pričujočega življenjepisa hrabrega rodoljuba, ki je v svoje roke vzel puško in zgodovino in se predvsem na lokalni ravni zapisal v spomin in zavest Slovencev.

»Kaj danes zmore zgodovina?« je vprašanje, na katerega je v svojem nastopnem predavanju na prestižni izobraževalni instituciji Collège de France poskušal odgovoriti slovit francoski zgodovinar Patrick Boucheron.

Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

Kdo piše zgodovino? Ali jo tisti, ki jo piše, tudi ustvarja? Je zgodovina nenazadnje velika pripoved, polna številnih navzkrižnih relacij moči in interpretacij? Ustvarja religijo človek, ali religija ustvarja človeka? Ob branju Jakobovih bukev, zgodovinskega romana poljske pisateljice Olge Tokarczuk vznikajo številna vprašanja, ki se dotikajo tako fikcije kot realnosti in njunega odnosa do zgodovine, oblastnih razmerij in vere. Knjiga je masivna – ne zgolj materialno, po obsegu, ampak tudi vsebinsko. Roman, katerega dogajalni čas se razteza od sredine 18.Preberi

V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Sočasja so sicer dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega, žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija ni dovolj domišljena.

Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Heideggrov način mišljenja preči določena dvojnost: po eni strani v njegovem pisanju odmeva okolje gozdov, čistih potočkov in zasneženih vrhov, po drugi strani pa začutimo tudi preteče brnenje turbin, motorjev in elektrarn.

Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v "prostor zaznave" potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter "sproščenim pripovedništvom," ki ni zavezano pripovedovanju "osebnih zgodb".

Simpozij se je zaključil z nič kaj presenetljivo ugotovitvijo, da je Cankarja tudi danes vredno brati. Zagotovo pa je o njem vredno tudi razpravljati. In to nad omejitvami politične dvopolnosti, pretekle in današnje.

O štirih stripih (p)o Cankarju, ki so izšli ob stoti obletnici avtorjeve smrti.

Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.

Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

Fokus mednarodne konference Na vzhod! je slonel na vprašanju, kako se kvirovska besedila obnašajo v okolju, ki jih do nedavnega (bolj ali manj) ni preneslo.

A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.