Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

Tako je glavni junak Iznogud postal prispodoba sodobnega politika, ki v boju za oblast ne izbira sredstev, strip pa satirična verzija Machiavellijevega Vladarja.

Zadnja platnica knjige Črna skala Belo mesto obljublja lirični triler, v katerem se protagonista »znajdeta v vrtincu umorov«, vendar pa bodo ljubitelji klasičnih kriminalk razočarani, če ne celo zmedeni.

Kljub nekaterim odmevnim literarnim festivalom je glavno mesto s takšnimi dogodki še vedno najbolj nasičeno. A potencial je tudi na obrobjih – formira se drugačen prostor, privabijo se druge vsebine, pritegne drugačno občinstvo.

Vladimír Holan (1905-1980), eden izmed najpomembnejših čeških pesnikov in prevajalcev 20. stoletja, v svoji domovini poznan tudi pod vzdevkom “črni angel”, je z ustvarjalno močjo vse od vznika modernizma in avantgarde do kasnejših povojnih literarnih tokov pomembno sooblikoval češko literarno krajino.

V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

Kot beremo v opisu knjige, gre pri zbirki za »sto žanrskih mojstrovin, ki z ironijo in nežnostjo ponujajo pogled na erotiko vsakodnevnih prizorov gejevskega življenja v času grindra«.

Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

Romaneskni prvenec kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels skozi tako na strukturni kot vsebinski ravni razdrobljeno pripoved prvoosebnega pripovedovalca prepleta različna, a izhodiščno povezana razmišljanja o času, odgovornosti, krivdi in njeni manipulaciji ter o teži zapuščine določenega zgodovinskega časa, ujetega v negotovost spomina.

Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih.

V knjigi Kako je Jaka Racman postal fašist lahko beremo točno o tem, kar piše v njenem podnaslovu: o stripih torej, tistih družbeno kritičnih in onih politično (ne)korektnih. Iztok Sitar se o njih razpiše prek zbranih člankov, ki smo jih v preteklih letih lahko brali v Delu, Literaturi in predvsem v Pogledih.

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko, … etc., prepeva Predin in nas spomni na neke davne migrantske tokove, na katere še pod povrhnjico kljuva spomin, in nekaj podobnega piše tudi nobelovka Munro, samo v prozi in seveda ne o kakšnih zakarpatskih nomadskih plemenih, temveč o svojih škotskih prednikih in njihovem preseljevanju v Ameriko.

Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi.

Festival Vzkrik! s soočanjem publike in avtorja z bralnimi uprizoritvami v slovenski prostor prinaša veliko priložnosti za prijetne spopade idej o tem, ali je neka drama (že) dobra, pa tudi o tem, kakšna je podoba sodobne dramatike.

O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.