Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril.

Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. Novi Robinzoni se samovoljno umikamo, bejž, proč od človeškega, stran od zgodovine, na samo, na plano, misleč, da bo svet boljši brez nas. Ne, če človeka izgubimo, izgubimo vse, kar lahko svet vodi k boljšemu. Če se odpovemo sebi, lahko že danes spustimo roleto, rekoč: ne gremo se več, konecPreberi

Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim bedim tri noči, medtem ko se zvija od bolečin. Občutim nekaj novega: tokrat mu ne zamerim, nisem nepotrpežljiva, ker me potrebuje, ker nagonsko z mano deli svoje trpljenje. Lahko ga prenesem, ni me ga strah. Trpljenje je (vz)trajanje. Jonah nedoločljivo moleduje, naj bolečina mine, mrmra o tabletah proti bolečini, kiPreberi

Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja zoper profesorja Matjaža Tribušona na AGRFT najprej naznanila, kmalu pa tudi vložila nekdanja študentka Mia Skrbinac. Igralec je izgubil predavateljsko mesto in tudi nekaj vlog. Konec marca so po anonimni prijavi zoper profesorja na AGRFT in režiserja Jerneja Lorencija prestavili premiero predstave Odiseja. Prijava je bila ovržena kot neutemeljena, vseenoPreberi

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta.

Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, aPreberi

Živeti leta 2020 in presojati literaturo – ali katerokoli drugo umetnost – pomeni biti zaznamovan z zgodovinskim trenutkom. Pomeni torej, da kot porabnik umetnosti ne moreš mimo vprašanj, ki jih sprožajo sodobne družbene tenzije.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč največkrat govorimo prav takrat, kadar se sprašujemo o njeni prihodnosti. Moje zanimanje za to temo je podprto v enaki meri z vznemirjenjem in z dolgčasom. Kadar razmišljam ali berem o prihodnosti knjige, se ob miselnih eksperimentih v glavnem kratkočasim, dokler ne napoči čas za zaključek, zakaj ta je vedno isti: prihodnosti knjige ne poznamo.Preberi

V času, ko so se tudi na tujem škorci že dodobra najedli češenj in se je akademsko leto prevesilo v iskanje ter dokazovanje znanja, v ponosno preštevanje najrazličnejših kulturnopromocijskih projektov, od filmskih, literarnih in gledaliških večerov do prevajalskih delavnic, vrste gostovanj in izmenjav, se je na internem spletnem forumu, namenjenem pretočnosti informacij in usklajenemu delovanju učiteljev slovenščine na tujih univerzah, pojavila prošnja kolegice, ki je v zadregi nemočna iskala nasvet.Preberi

Kdo si upa trditi, da je mnenje o pomenu izkušnje močnejše od izkušnje same? Umetniki delamo izkušnje. Ostali napeljujejo štrom.

But it is a characteristic of wisdom not to do desperate things.

H. D. Thoreau, Walden

Te stavke pišem na severnem delu otoka, v drugi državi, dobrih šeststo petdeset kilometrov vožnje proti jugu. Tukaj živim, s svojo trenutno punco in najinima dvema otrokoma, v manjši vasi, pri ljudeh, ki sem jih našel s pomočjo sosede iz mesta, ko sem se zanimal za kraj ob morju, kamor bi se lahko umaknil … na žalost le za prgišče časa (tri četrtine meseca), ki pa je, to poznam iz preteklih izkušenj, dovolj dolgo obdobje, da spremeni ritem običajnega življenja. Preberi

To besedilo se je začelo drugače, z nekim drugim stavkom. Ne spomniš se, s katerim. Tvoj spomin, oziroma tvoj delovni spomin, je odšel s tistim, ki je pred dobrim mesecem dni vdrl v tvoje stanovanje in iz njega odšel s prenosnikom, ki nikoli ni doživel bekapa. Kopije, zaledje, rešilno mrežo in kar je še tega si delajo ljudje, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobroPreberi

Družbo je moč kreirati, spodbujati, disciplinirati in nadzirati s heterogenimi modusi in ni odveč poudariti, da se različnim danostim najbolje prilegajo individualizirani okvirji. Oblast, stroka in zainteresirana javnost se morajo po konsenzu, da je nekaj za družbo dobro, uskladiti tudi o tem, kako bodo to ugotovitev vključile v vsakdanje življenje. Zato se po poenotenju cilja pojavlja vprašanje iskanja najboljšega načina. Kolikor je znotraj kulturne politike vizija že dolgo znana in se giblje predvsem okoli izboljšanja materialnih pogojev dela, potem manjka raziskava možnih, predvsem pa realnih sredstev uresničevanja zastavljenega. Preberi