Škoda. Trenutno najbolj aktualna »pisateljska« tema je penjenje okoli Slovenskega PEN-a in njegovega člana, ki so ga izključili. To je morda res nenavadna poteza, ampak kaj ni bila nenavadna že nekdanja vključitev, saj je bil (ne)omenjeni član na članski listi PEN-a že tako, na prvi pogled, črna ovca. Hočem reči, nikdar ni bil zares pisatelj, včasih je bil kritičen publicist, potem pa, saj vemo, zaslužni osamosvojitelj in v glavnem politik, ki je sicerPreberi

Kultura je v paradoksalnem položaju. In naj takoj rečem: To je dobro, to je dinamično, tako mora biti.

Spet se je končalo neko leto in tega se bomo spominjali po kakšnem drobižu, kulturnem ali pa naturnem, saj je vseeno; bilo je par dobrih koncertov, predstav, novih knjig, ali pa so obilno rasle gobe. Še rajši pa bomo na to hitro pozabili in se posvetili prihodnosti. Prihodnost pa je negotova, tako kot vedno. Kdo si je še pred dobrim mesecem mislil, da bodo čez štirinajst dni ljudje na ulicah zahtevali glavo nekega politika, kiPreberi

Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da bralce mlatijo s pendreki in po njih razpršujejo solzivec! Ker danes bodo spet protesti. Upam, da bodo glasni in kričeči in upam, da bo padla vlada! In če bo treba, za njo lahko tudi naslednja! In spet! V imenu knjižnega sejma! Znašel sem se namreč v absurdnem položaju, da sem nekaj tuhtal za članek o pravkar minulem 28. slovenskemPreberi

Kadar govorimo o knjigi, smo vedno bolj pogosto prisiljeni v premislek o njenih osnovnih značilnostih in izhodiščnih določilih, ti pa so tem bolj nejasni in izmuzljivi, kolikor bolj o njih govorimo. Zato je bistveno, da ob govoru o knjigi najprej sploh preverimo obojestransko razumljivost in združljivost kodov; povedano z znamenito Carverjevo sintagmo (izposodil si jo je tudi Murakami), se je očitno treba vprašati, o čem sploh govorimo, ko govorimo o knjigi. In ker je ne nazadnje zares vsakdanje govoriti o knjigah, je vprašanje o knjigi slišati toliko bolj nenavadno.Preberi

V času gospodarske depresije smo. V času pesimizma. V času volitev. Predsednik vlade nam (v tem mandatu) ne sadi rožic, ampak robidovje, in tako bo vse do takrat, dokler ne bomo dojeli. Smo pač taki, da imamo raje slepilo od krute realnosti. Za kruto realnost so bili nekoč zadolženi pisatelji in intelektualci. Zdaj je njihovo vlogo prevzel prvi minister. Prvi minister je precej bolj izpostavljen kot pisatelji in intelektualci. Prepričan sem, da bo kmalu začelPreberi

Pravkar sem se vrnila s predvajanja dokumentarnega videofilma Razmerja (avtoric Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič), ki se dobrih osemdeset minut temeljito posveča začetkom in razvoju lezbične scene, predvsem v Ljubljani, deloma pa tudi v Beogradu in Zagrebu. Film (in scena) pravzaprav bazirata na delu lezbične skupine Škuc LL (lezbične Lilit, nič pa ni narobe, če se kot prva asociacija zbudi zveza ljubljanske lezbijke), ki prav te dni praznuje svojo 25-letnico obstoja. Razmerja je hkrati uvodni event več kot teden dni trajajočega festivala Lezbična četrt.Preberi

I

Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? – v poeziji vedno znova opozarjajo tisti primeri, pri katerih je težko upravičiti sodbo, da gre kljub vsemu za premišljeni in oblikovani način sporočanja, ki kljub navidezni odsotnosti pravil ne more biti podvrženo poljubnosti. Toga pravila normativnih poetik, s katerimi bi si lahko pomagali tako pri pisanju kot pri branju in sPreberi

Pred leti sem prijateljici ob vljudnostnem “Kako si kaj?” menda precej nevljudno odgovorila – “Tako, kot izgledam.” Ton mojega glasu ni bil agresiven (in ne, ne gre za zmanjševanje občutka krivde, ker je bila prijateljica mojih let nekaj mesecev za tem ustreljena), šlo je bolj za trenutno razpoloženjsko našpičenost. Ali pa sem tako samo mislila do trenutka, ko se mi je prijateljičina podoba začela vračati. Svetli, tanki lasje, nežne ustnice, ki se zdijo v nekakšnemPreberi

Že kakšne pol leta pri sebi pestujem idejo, da bi napisal nekaj na temo manifestativnosti in/ali programskosti. Saj se spomnite Kondorjeve knjige iz leta 1990 z naslovom Slovenski literarni programi in manifesti, ki jo je uredil Marjan Dolgan. No, tam najdemo vse, od protestantsko prebudniških Trubarjevih pridig do akcijskih tekstov v imenu ideje Laibach Kunsta. Vmes pa je precej programov (od Čopa in Levstika pa do Nove revije), seveda pa tudi nekaj manifestov (pogojno zPreberi

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jihPreberi

Konci so pomembni. Pomagajo nam, da tisto, kar je bilo pred njimi, spravimo v red, ko smo pa že tako odvisni od različnih smislov in idej. V mislih imam seveda umetnost. Če je denimo na koncertu dobro, ampak res dobro, potem čudno negibni na svojih sedežih komaj čakamo, da glasba utihne in bomo lahko ves notranji nemir (ki je v svojem bistvu prav tako nekakšno gibanje, skoraj ples) končno sprostili s ploskanjem. Saj, ko preberemPreberi

Takole se zdi ali pa se vsaj zdi, da bi se lahko zdelo … minili so časi, ko so veliki pesniki, v velikih časopisih, zagotavljali, da je samo v poeziji (beri v verzu) vredno pisati o velikih, pomembnih rečeh in da je poezija [tista po(i)esis] Mati vseh pisav. Saj veste, najprej se je zloge, besede, stavke in pomene pelo (ne pa govorilo, kaj šele zapisovalo), ob spremljavi harfe (v zboru), tako kot je življenje najprejPreberi

Nekoč sem verjel, da je kvaliteta prirojena last bolj ali manj vsakega objavljenega teksta in hkrati seveda upal, da bom kot bralec stal na karseda frekventiranem literarnem križišču. Knjige so bile zanimive, ker je intenzivnost mojega bralskega odziva na vsak še tako majhen dražljaj poleg morebitnih pomanjkljivosti povsem prekrila tudi dejanske kvalitete nekega dela. Vsaka stran je odprla … novo stran. Ko mi je nekdo od starejših povedal, da pride največji užitek šele ob branjuPreberi

“Muanis Sinanović je mlado ime že tako relativno mladega slovenskega pesništva oziroma tistega njegovega dela, ki še nima mesta v literarnem kanonu, je slabše reflektiran in mu posvečamo rubriko.”

To sem jaz. Vse, kar je mogoče kjerkoli v javnem prostoru prebrati o moji poeziji, je članek, ki se začne s to povedjo. Naslov je: “Muanis Sinanović: Ludizem v času konsolidacij.” Star sem torej 22 let, sem del mladega slovenskega pesništva, sem slabše reflektiran, dobivam rubriko in sem ludist, ki gre skozi fazo konsolidacij.Preberi

Poslušajte. To so bili dnevi, ko smo na uredništvu mrzlično iskali kavč, da bi na njem sedeli. Kavč je moral biti rabljen in po možnosti podarjen ali vsaj zelo poceni. Iskali smo ga zato, da bi v prostoru, kamor smo ga nameravali postaviti, povečali občutek domačnosti. Ta občutek je na srečo nekaj, kar lahko pričara že banalen kavč. Sploh če je rabljen, lepo ohranjen in poceni. Na kakšen drugačen kavč sploh ne bi pomislili. NaPreberi