Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Za slovenskega bralca, v katerem današnja Romunija medijsko figurira predvsem kot razvlečena kolona zatemnjenih kombijev na avtocesti proti Italiji, je izbor sodobne romunske poezije dobrodošla intervencija, saj njena progresivna urbana govorica kaže, da ti kombiji niso toliko podoba »Romunije« kot podoba naše nezmožnosti uzreti zapletenost in celovitost vsakdana, v katerem živimo. 

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe.

Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Največ, kar lahko storiš za državo, je, da se ji tu pa tam nalahno posmehneš. Da ne bo pozabila, kaj je to smisel za humor.

Ambicija se iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, in to na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum.

Vsak dan je lahko dan lastne smrti – in nekoč neki dan tudi bo, kot moj oče ni mogel vedeti, da se bo zadnjič prebudil ravno v 9. oktober 2018.

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

»Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.