Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Skozi prizmo antropologije vidim dotikanje v branju kot tisto možnost stika, ki lahko včasih celo premošča geografske, kulturne in časovne razdalje. Dotikanje tistega, kar je sicer nujno izven dosega izkušnje. Dotikanje tistega, kar je v bistvu zmeraj nedosegljivo, a se ga z branjem lahko kljub nedosegljivosti dotaknemo. Zato je branje kot dotikanje oddaljenega polno protislovij.

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

Človek, ki ga nič ne ovira, nima nobenega razloga, da si ne bi želel, da bi do enakega položaja prišli tudi drugi, ker je bolečina žalitev za neomejenost in ker omejenost vodi v poskuse oviranja tvoje omejenosti. Dokler živimo na tem svetu, naš jaz ni nikoli do konca izborjen, saj je posredovan preko našega karakterja, vpetega v svet in s tem v skupnost.

Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.

Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.

Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

V romanu Ubežni delci se prepletata spomin in zgodovina prepletata. Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali.

Kosmač nam v svojem najdaljšem besedilu daje sporočilo, da se vse človekove rane zarastejo kot jame, kamor so zagrebli padle vojake ne glede na narodnost in politično prepričanje.

Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti, ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.

Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Ker trdno verjamem, da ni dovolj le, da znamo prepoznavati in zavračati tuje zaznamovane dikcije, diskurze in delovanja, temveč da zmoremo enako storiti tudi s svojimi lastnimi tovrstnimi praksami, obenem pa vidim, kako paradigmatsko seksistična je bila moja recepcija ljubezenskega žanra, se v tem članku dajem za zgled seksistične recepcije ljubezenskega romana. Vsi argumenti proti temu žanru, ki jih navajam, so bili tudi moji.