Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.

Kaj slišimo, ko skušamo razvozlati zvoke v gozdu, in kaj, ko se trudimo, da ne bi preslišali inštalacije med pravokotnimi belimi stenami galerije, kjer je vse podrejeno pogledu in se zvok odbija od gladkih sten, ki v modernistični maniri ločujejo umetnost od sveta?

Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva.

Problem imam z doumevanjem, kaj je današnji “podjetnik”, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha.

Kratek vodič po najpogostejših napakah, ki se vse prehitro pripetijo tudi najbolj vnetim in veščim bralcem

Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

Po 28 letih sem drugič obiskala mesto, ki ga obdajajo in zapolnjujejo stolpiči, vrtovi, cerkve, kapele, pubi in taverne, skozenj pa umirjeno teče reka Isis. Vsak stolpič, vsaka kapela in tudi kakšen pub je največkrat v lasti enega od skupno 38 kolidžev, ki so del Univerze v Oxfordu. Zdi se mi, da se tamkajšnje življenje ne more odločiti, ali je globoko v tradiciji preteklih stoletij ali pa je popolnoma prilagojeno sodobnosti.

Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.

Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.

Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno.

Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Privoščljivost ni več omejena na osebne okoliščine in življenjski slog, ki so bili od nekdaj tarča firbcanja in zgražanja – temveč se na tapeti znajde celo visoko strokovno, poklicno, umetniško ustvarjanje.

Skozi prizmo antropologije vidim dotikanje v branju kot tisto možnost stika, ki lahko včasih celo premošča geografske, kulturne in časovne razdalje. Dotikanje tistega, kar je sicer nujno izven dosega izkušnje. Dotikanje tistega, kar je v bistvu zmeraj nedosegljivo, a se ga z branjem lahko kljub nedosegljivosti dotaknemo. Zato je branje kot dotikanje oddaljenega polno protislovij.