13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Vsi smo na jami. Nosimo jo v sebi, skačemo po njej, se igramo z njo, predvsem pa nas je strah, da v njo ne pademo. Pregovor »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, je prej slaba tolažba kot pa morebitna rešitev edinstvenega totalitarizma, nizkotnega človeka, ki raje pomaga drugemu, ki pada v jamo, kot pa da bi se sam soočil s svojo.

Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

Večkrat te kontaktirajo neznanci ali polznanci in te povprašajo o tem, kako uspeti kot pisatelj, kako napisati dober tekst in, še pomembneje – tako oni –, kako čim hitreje objaviti napisano delo pri po možnosti čim večji založbi. In ti se znajdeš v skrajno neprijetni situaciji, saj moraš ohraniti nivo profesionalizma – ali pa vsaj njegovo iluzijo –, obenem pa si nekako zavezan, da poveš resnico, torej: da ni pravil, ni enačbe in da ni univerzalnega nasveta.

Zame je poezija revolucionarna ravno v tej arhitekturi, postavitvi življenjskega prostora, ker ima vso sposobnost, moč, zamenjati brleč zaslon, zamenjati pisane bonbone na ekranu, ki sinkopirano padajo v vrsticah. Po ljudeh posega v intimi njihovih sob, v tistih kotih, kamor ne zaidejo niti njihovi bližnji.

S kolegico, odlično pisateljico, po daljšem času sedim na kavi. »Kako si?« »Glede na razmere še kar, pa ti?« »Tudi še kar.« »No, slišim, da si napisala spet eno super knjigo, ki bo kmalu izšla. Še kaj delaš ali …?« »Morala bi še delati, ampak ... Izdati moram še eno knjigo, pa ne vem, kaj bi pisala.« »Moraš? Zakaj?« »Da ne izgubim pravice do statusa samozaposlene s plačanimi prispevki. Pravila so se spremenila in zdaj ni več dovolj ena izdana knjiga v treh letih, ampak je treba objaviti dve v petih.«

S prevodom Vonja po strahu se zaokrožuje slovenski prevod Karahasanove trilogije o življenju velikega perzijskega polimata – matematika, astronoma, pesnika – Omarja Hajama. Nabor treh romanov nosi krovno ime O čem pripoveduje pepel?. Gre za nenavadno ambiciozen pisateljski projekt, na katerega se je avtor med drugim pripravljal tudi z zelo poglobljenimi študijami vsakdanjega življenja v srednjeveškem seldžuškem imperiju.

Komadov, s katerimi sem zapravil življenje, je bilo vsaj pri meni vedno preveč. Pravzaprav jih je bilo toliko, da ne morem izluščiti tistih, ki so mi vmes morebiti rešili življenje. Pa je bilo gotovo tudi nekaj takšnih. Recimo kakšen od Velvet Underground, ki so bili vedno moja vez z dušo, ki je bila nepovratno izgubljena, ko sem prvič slišal pravi rokenrol. Ko slišim njih, slišim upanje, čeprav vem, da je vse že zdavnaj izgubljeno. Tako je to z rokenrolom: vedno te pozdravi z napačne strani ulice. In dokler sam ne izgubiš upanja, ga tudi on ne bo izgubil. 

»Tujcu na poti preti polno nevarnosti in preizkušenj, vendar ni slajšega kot vživljanje v Tuje. Enkrat se dokoplješ do spoznanja, da bi, brez pretiravanja, lahko tu živel. In nič ni nenavadnega, če že naslednji dan želiš ostati in živeti samo tu.«

Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

V resnici nimam nič proti tatujem. Samo zdi se mi, da mi enostavno ne bi pristajali. Hkrati si jih v nekem smislu, nerodna, kot sem, ogromno pridelam sama. Hitro britje pred maturantskim plesom, in že imam po dolžini svoje golenice krace, ki spominjajo na posedel gozd ceder.

»Tiskovna predstavitev ob izidu knjige je iz tistih časov, ko se je reklo, da je izid vsakega novega dela praznik. Danes bi jih bilo seveda preveč, saj kdo bo pa delal, če bomo vsake tri dni praznovali izid slovenske pesniške zbirke (toliko jih namreč izide),« je rekel Zdravko Duša na slovenski založniški akademiji leta 2001 ...

Z Alešem Debeljakom nisva bila nikdar prijatelja, čeprav bi to prav lahko postala. O tem sem skoraj prepričan. Ko danes gledam nazaj in se sprašujem, zakaj je bilo tako, ne morem mimo svoje akademske inferiornosti in njegove v nebo vpijoče superiornosti, ki me je vedno znova oddaljevala od tega izjemnega pesnika in človeka. Bolj kot njemu nisem verjel sebi, in to je bilo očitno tako boleče, da se preprosto nisem hotel približati nekomu, ki je zmogel vse tisto, česar sam nisem znal ali mogel doseči.

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

Rada spajam različne veje umetnosti. Poslušam glasbeno podlago za Evforijo, ko pišem ali berem poezijo. Ali pa le strmim skozi okna na vlaku, pred mano se razprostirajo temne skale, ob katere udarja Sava, in poslušam »Visions of Gideon« (Sufjan Stevens): skoraj kot bi bila v filmu Pokliči me po svojem imenu. Si mislim: o tem bom nekoč pisala. In tisti čudni tip na vlaku, ki ves zadet jé svoj čips, za trenutek izgine.

Tega pisma ne pišem pri svetlobi sveč, kajti vse sem porabil že prejšnjo noč, električnih luči pa ne moremo uporabljati – ruska okupacijska vojska je že začela obstreljevati naselja in civilno infrastrukturo, da bi prestrašila Ukrajince in jih prisilila v kapitulacijo.