Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti, ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.

Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Ker trdno verjamem, da ni dovolj le, da znamo prepoznavati in zavračati tuje zaznamovane dikcije, diskurze in delovanja, temveč da zmoremo enako storiti tudi s svojimi lastnimi tovrstnimi praksami, obenem pa vidim, kako paradigmatsko seksistična je bila moja recepcija ljubezenskega žanra, se v tem članku dajem za zgled seksistične recepcije ljubezenskega romana. Vsi argumenti proti temu žanru, ki jih navajam, so bili tudi moji.

Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Odpadki so resna stvar, tega se piska teh vrstic čisto dobro zaveda in tudi dosledno izvaja načela doktrine razvrščanja. Vseeno pa nič in nihče ne more preprečiti, da ne bi vsakič, kadar nese vrečko s takimi ali drugačnimi odpadki v ta ali oni zabojnik, čez njen obraz hušknil droben, hudomušen nasmešek. Nikoli ne veš, kdo te pri tem opazuje, zato se – tako kot pri skriti kameri – spodobi nasmehniti.

Glavnina literarnega berila je žanrske narave. Bralska izkušnja z literaturo je, če izvzamemo obvezno šolsko berilo, izkušnja z žanrsko literaturo. Čisto drugače je z refleksijo o literaturi, ki se dogaja v dnevni kritiki, literarni zgodovini, v šoli, antologijah in enciklopedičnih opisih. Tu so v prednosti umetniško stremljiva besedila avtorskih piscev, šolska in druga klasika. Na tej osnovi se oblikuje predstava o besedni umetnosti kot enovitem pojavu in po tem zgledu bi se želeli zgledovati tudi opisi žanrske literature.

Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

Sploh ni tako slabo, kadar so razmere takšne, da si lahko samo prijetno presenečen, kajti v vsesplošni apatiji in pesimizmu se je z obzorja skoraj povsem razblinilo upanje v spremembe in sploh pripravljenost, da se jih uresniči. Iz množice razpršenih posameznikov in kolektivov se je izoblikovala povezana in pregledna skupina, katere zamisli bodo podlaga kulturne strategije, temeljnega dokumenta kandidature.

Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.

Večkrat sem že pomislila, da nikoli ne bi menjala svojega relativno svobodnega delovnika, za katerega v Sloveniji resda ne vem, koliko časa bo zaradi nizkih in poznih honorarjev sploh še mogoč, s serijskim delom za evropske mastodonte, ki ne puščajo prostora za ugovore v smislu osebne svobode.

Kaj me vodi k temu, da pišem o literaturi, svojem osebnem srečanju s knjigo, tem doživetju, da ga ubesedim in vanj vrtam? Odgovor je po mojem zelo preprost: iz besedila, ki ubeseduje soočenje človeškega bitja z literarnim delom, lahko nekaj zraste nekaj več, v njem se zgodi nekaj, kar ima svojo lastno dimenzijo, lastno lepoto.

Tu in tam bi se našel kak zagovornik, ki sploh ni ambiciozni pisatelj, pač pa je čisto pravi kritik in izključno kritik. Nima torej nobene slabo prikrite eksterne motivacije za to, da zagovarja kritiško prizanesljivost do literarnih del morda širokega duha, a nemara šibke izvedbe. S tem esejem zato skušam razumeti, kaj poganja ne prav redko prepričanje, da mora biti kritika do nekih specifičnih ambicij v literarnem (in širše, umetnostnem) polju prizanesljiva, jim celo naklonjena.

Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo.

Dandanes smo priča opazni spremembi, povezani s kritičnim mišljenjem, in sicer v obliki široko razširjene uporabe družbenih omrežij. Ali je, kar se tiče širjenja dobre literature, bolje napisati dolgo, prodorno recenzijo, esej o knjigi, in jo objaviti v prestižni literarni reviji, ki ni prisotna na spletu, in imeti sedem ali osem bralcev (skupina, ki vključuje avtorja knjige in njegovega založnika), ali pa skenirati platico knjige in jo objaviti na svoji Facebook strani z besedilom pod sliko, ki pravi »Ta knjiga je sijajna!« in dobiti 75 »všečkov«?

Vsi od ministra prek uradnikov in funkcionarjev pa do nevladnikov, zaposlenih birokratov in umetnikov v javnih zavodih ter vse do zadnjega samozaposlenega v kulturi o potrebi po spremembah govorijo zato, da bi prikrili, da so na okope pripravljeni oditi edino za lastne položaje.

Knjige o vojni so ponavadi dokaj mučno čtivo. Kot grenko zdravilo so – položiti si ga moraš na jezik, da bo potem bolje. Joškovi otroci so po tej plati skorajda razvedrilno branje, ki pa ima učinek najbolj tragičnih zgodb: bralec o knjigi razmišlja še dolgo po tem, ko jo je prebral in zaprl.

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.