Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

»Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči.«

Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Pogovor sva začela običajno, potem pa me je vprašal, ali imamo pri nas v Sloveniji duhove. Rekel sem, da ne vem, da jih sam še nisem videl. »No, tukaj so, isto kot v Senegalu,« je trdil.

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

Sprašujem se, ali bi bilo zame mogoče od umetnin pobrati samo umetelnost in zanemariti oporečne like, ki jih ustvarjajo, pa ne pridem daleč.

Vprašanje, ki me preganja, je, zakaj vedno iščem načine, kako zapustiti neko resničnost, neko telo, nekega sebe, ki se zgradim. In zakaj sem zapustil že toliko prostorov – in se zato vselej znova v novih prostorih rodil?

Kairo ni mesto za ljudi. Ljudje so si ga samo izmislili, potem pa so si ga počasi prisvojili oziroma ugrabili avtomobili, ki ga zdaj ne spustijo več iz svojih krempljev.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

Optimizem je tovarniška nastavitev človeka, četudi na čisto nezavedni ravni kot miselna pristranskost. Spomin osrečuje človeka, ker je vedno pripravljen pozabiti slabo in si zapomniti dobro, kot pravi Varlam Šalamov v Kolimskih zgodbah.

Za osmi marec se mi je pripetila malenkost, ki me je pognala v neslutene razsežnosti repetitivnega centrifugiranja ene in iste misli.

Bili so časi, ko je vsak Slovenec, ki je dal kaj nase, opravljal dopolnilno delo promotorja svoje domovine.