Kairo ni mesto za ljudi. Ljudje so si ga samo izmislili, potem pa so si ga počasi prisvojili oziroma ugrabili avtomobili, ki ga zdaj ne spustijo več iz svojih krempljev.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

Optimizem je tovarniška nastavitev človeka, četudi na čisto nezavedni ravni kot miselna pristranskost. Spomin osrečuje človeka, ker je vedno pripravljen pozabiti slabo in si zapomniti dobro, kot pravi Varlam Šalamov v Kolimskih zgodbah.

Za osmi marec se mi je pripetila malenkost, ki me je pognala v neslutene razsežnosti repetitivnega centrifugiranja ene in iste misli.

Bili so časi, ko je vsak Slovenec, ki je dal kaj nase, opravljal dopolnilno delo promotorja svoje domovine.

Boriti se moramo za drugačno razumevanje literarnega polja, za koncept kulturne proizvodnje, ki se odmika od paradigme hierarhiziranega prostora.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Za doživeto kritiško življenje je klišejsko potrebno troje: raznoliki, večbarvni mediji; javnost, odprta za kulturno usmeritev; ter seveda pogumni, široko misleči in prepričljivi “influencerji” (kritiki) z močnim značajem in ugajajočim slogom.

Kaj pomeni, da vas tukaj in zdaj nazivam v angleščini, z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem dni, oddaljen približno 850 kilometrov?

#Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev.

Ni enostavne najti poti v temo, ki jo želim podrobneje razviti; po navadi je treba pred vzletom pričakovati malo plezanja. Zato bom začel samo z navedbo dejstva, da gre za nemškega kritika, ki ga poznam in ki je bolj ali manj tipičen kritik.

Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše.

Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne.