Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.

Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.

Najbrž je vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Zato: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogen sindikat.

Zgodovinske krivice se popravljajo in nagrade dandanes prejme veliko avtorjev_ic manjšinskih književnosti. To je nekaj, kar se meni osebno zdi precej znano iz starega jugoslovanskega sistema – enakopravna zastopanost vseh republik ter izvolitev vseh predsednikov_ic in drugih funkcionarjev_k ‘po ključu’. Predpostavka, da so vse skupine enako dobre in da jih je treba predstaviti enakovredno, ne bi bila smiselna, če bi govorili denimo o šahu ali tenisu. Vendar pa obstaja neka razlika. Vsaka skupina potrebuje svoj glas, vsaka skupina mora biti slišana, torej je ideja povsem na mestu.

Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.

Trend pretežno zasebnega financiranja literature je zastrašujoč zato, ker ne skrbi več za ustvarjanje in vzdrževanje javnega prostora dialoga. Namesto tega se kompleksnejše pisanje čedalje bolj zapira v slonokoščene stolpe in univerzitetne mehurčke, kjer bo dostopno samo še tistim, ki si bodo to lahko privoščili.

Fetišiziranje literarnih nagrad je v zadnjih letih postala naša nova posvetna tradicija, v skladu z aforističnim pravilom: kolikor slabše, toliko boljše. Toda kako množica literarnih nagrad vpliva na dojemanje in pozicioniranje literature? Nemara bi tudi glede nagrad veljalo še eno pravilo: manj je več.

Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

Sindromi se lahko zamolčijo. Tudi skrijejo se lahko, to pač vem. Edino, kar mi ni povsem jasno, je, zakaj bi si človek to želel. Živeti pod krinko, hm. Kakor da je stigma okolice nekaj najhujšega, kar te lahko doleti.

Opremljenim z zgodovinskim vedenjem, ki nazorno kaže, da so bili vsi poklici, preden so postali tipično ženski, prej moški, nam torej postane kristalno jasno, da je samo še vprašanje desetletij, kdaj bodo Silicijevo dolino zavzele (tudi) ženske.

Besede so pomembne. Njihovega pomena se – hiteči skozi vsakdanjik – premalo zavedamo. Potem se nenadoma zgodi tisti čarobni trenutek, zaradi katerega se nam naježijo dlake.

Od kritike osebne duhovne zgodovine do kritike verskega čredništva in novega spomenika žrtvam vseh vojn – vera razbremenjuje osebne odgovornosti, spomenik je nadomestek za opravičilo.

Od nedolžne otroške kraje sladoleda, ki nikomur ne škodi, do prikrite in legalizirane birokratske kraje na ravni države, ki nikomur ne koristi.

Kaj popotnika vleče od doma in zakaj se vrača? Sodobni turizem je že dolgo oblika kulturne hegemonije, v zadnjem času pa postaja tudi vpisovanje kljukic na tako ali drugače dolgočasne sezname.

Kako se spominjamo osnovne šole in ljudi, ki so nas sooblikovali? Se jim znamo zahvaliti iz oči v oči? V spomin na Gašperja Tiča.

Ekološka pridelava, samooskrba, homeopatska zdravila in alternativna medicina – kako globoko je človeško telo v resnici onesnaženo in kako zdrav je lahko človek, ki je prepričan, da vse to potrebuje?

Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

Puhanje je, če še ne veste, čudovit in kratkočasen konjiček.

Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?