Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … PA KJE V ČRNI LUKNJI MATERINI SEM ŽE SLIŠAL TA STAVEK?!!?Preberi

Zasule me bodo omare iz Ikee. Kar kopičijo se in kopičijo. Vse so polne. Šare. Sentimentalne robe. Ničesar nočem vreči stran. Pride mama in vsakič kaj vrže v smeti. All-starke, strgane po celem podplatu, v katerih sva šli peš od doma do Ljubljane (nazaj sem šla sama). Ni jih več, gnijejo nekje na smetišču. In na tisti pohod se spomnim samo, če se spomnim nanje. Vedno manjkrat. Nekoč bom šla spet tja prvič. Z novimi, kmalu strganimi, vrženimi stran.Preberi

Zgodovina ji je bila neznana beseda. V katerem koli jeziku. Tudi z domišljijo si ni mogla več pomagati. Brez zraka je ostajala in zaradi nelagodja se ji je včasih drobovje treslo s frekvenco, ki je bila čisto mogoče slišna celo tistim daleč stran. A bila je videti čisto običajno, po delcih se je tu in tam verjetno celo stapljala z okolico. Natančno je vedela, kaj prihaja. Čakalnica, tekoči trak in povratek v izhodišče. Letiš, pristaneš,Preberi

Prvič se usede za jedilno mizo. Mizo sredi Manhattna. Ki celo stoji napol vzravnano. Vzravnanost je v starih manhattanskih hišah težko doseči, saj se tla pogrezajo, valovijo, predvsem pa skoraj vedno visijo v eno stran. Stoli na koleščkih so zabavna oblika sedenja. Držanje za mizo je skoraj nujem dodatek tipkarskih in rokopisemskih opravil. Tekočine v kozarcih se nagibajo v eno smer in lezejo čez robove. Veseli se zajtrkov, ki so njen najljubši dnevni obred. PočasiPreberi

Včasih je težko verjeti, da se nekaj tako vseobsegajočega začne spreminjati v spomine. Včasih je težko verjeti, da je sploh bilo. Pa je podaljševala, kolikor dolgo je znala. Skoraj prosjačila je čas. Zgodovina ji je bila neznana beseda. Odločila se je, da ji bo tuja. Kopije ključa nikoli ni oddala, čeprav je tako zapovedovala pogodba. Visi nad njeno mizo in včasih se zaziblje. Ko skozi kuhinjo popihne z okna, ki gleda na staro hruško. SpomniPreberi

Zdi se mi, da s kotičkom očesa vidim svojo ulico. Z meščanskimi, predvojnimi hišami, s skrivenčenimi stopnišči in odkrušenimi lestenci iz dekadentnih jazzovskih let. Pločnik na obeh straneh ulice s svojimi prožnimi vejami zakrivajo mogočni kostanji. Ko vročina najbolj pritisne, so krošnje manj bohotne, sicer pa je cesta prijetno senčna in spomnim se na filmske posnetke otrok, ki jih na prav taki ulici v poletju, ki diši po sladkorni peni in krofih z luknjo vPreberi

Če bi bil vedno resničen, bi ga posvojila za večerne pohode skozi poletni veter. Dokler še lahko lovim anonimnost z enakomernimi in odločnimi koraki. Dokler je ne s pozabljenostjo in odmikom. Vsaj še malo naj se zadrži. Še najbolj si to želim, kadar sem tu. To je prošnja trenutkov. To, da se lahko v mislih mirno vračam k sebi, da zategnjeno ne lovim sekund in ur in v pljučih ne zadržujem plitkih vdihov in izdihov.Preberi

Razširim oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj, oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oža, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v senceh. TrzanjePreberi

»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.Preberi

Petek, 5:00 zjutraj

»Dajte no malo bolj podrgnit,« se je oglasila starka, medtem ko ji je Krivenšek umival intimni predel. »Ne bom se znucala.« Krivenšek je pomislil, kako mu je vsega dovolj in bi staruhi najraje potisnil umazano gobo v obraz. Ko je zaključil izmeno v domu za ostarele, mu izpred oči niso hotele izginiti slike striženja oroženelih nohtov.Preberi

Pogled na ulico v jutru. Pek izstopi iz starega črnega mercedesa, oblečen v bele hlače in cenene, malce zamazane bele plastične čevlje. Pred zgodnjim hladom ga ščiti usnjena jakna kao Armani. Mimo se sprehodi gospa z maltežanom, odetim v posebno palerinico, z zlato ketnico na vratu. Kuža opravi potrebo pred vrati pekarnice in se radostno brezbrižen odpravi po znani poti. Izgineta za staro stavbo, ki med bloki deluje malce strašljivo. Nekoč je imela prekrasno verando, ki se je zdaj sesedala sama vase, skozi zaraščeno okno pa lahko v notranjosti uzreš starega fička, ki ga je tam zapustil čas.Preberi

Vesta je pobožala vadžro in meditacijski zvonec, nato pa se predala mantri, da jo odnese v vzporedne svetove. Naslonila se je na blazino, ovenčano s kitajskim vzorcem, in počakala, da se poleže vzhičenost, ki jo je obhajala ob dušnih potovanjih. Sestajanja z višjim jazom so ji sicer prešla v kri, a nikoli nanje ni gledala kot na rutino, ne, prej so ji vzbujala naslado. Današnji svet potrebuje raziskovalce in odprave navznoter, je rada govorila svoji meditacijski skupini.Preberi

»Tam se smeš obrniti. Tam je dovoljeno žalovati. Tam si upaš pokazati stare resnice, ki so drugače zmerom zapakirane.«

Tomas Tranströmer, Kotiček v gozdu

Veje smrek sestavljajo mozaike na nebu. Greš po poti, mimo bukev in jelk, skozi nizko podrast.Preberi

Prišla je samo s tem kovčkom.

Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila iz vlaka. Bila je ljubka v njih, sploh kadar sem vedel, da pod njimi nima ničesar. Takrat sva se pogosto ljubila. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah kuhal kavo, se mi je napol speča prikradla za hrbet. Zunaj je bil še mrak in bilo je mrzlo. Ona pa je bila šePreberi

Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno kiha. Lani je imela mladičke in je jokala, ko smo jih dali stran. Oma je rekla, da psi ne jokajo. Oma se ne spozna na pse.Preberi

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

(Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.) Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let starejši Pribančev Jurko. Barbara je bila mladenka trdne volje in krepkega značaja, a pred rohnenjem in udarci svojega od močeradovca zamaknjenega očeta se ni mogla uspešno obraniti. In tako je pri osemnajstih letih prestopila prag svoje nove domačije, kjer jo je odprtih rok pričakal njen šest let starejši ženin, Pribančev Jurko.Preberi