Če bi hotel začeti na samem začetku, bi se moral vrniti tja daleč v Had, pa ne zato, ker bi me kako posebno zanimala taksonomija troglavih psov ali poklicne deformacije brodarjev, zgolj zato, ker se je takrat vse začelo. Sem neposredni potomec zemlje in sonca, otrok vode in zraka, moj visoko spoštovani in nadvse častivredni prednik pa je bila neka alga. Lahko bi se spuščal v podrobnosti svojega družinskega drevesa, a naj zadostuje, da semPreberi

Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po temistem aristokratskem vrtu. Tema kot v polžjem očesu.

Spomenik je bil lep in ne vem, zakaj sem se moral poscati prav nanj, še manj, zakaj sem moral splezati na vrh, da bi svoje dejanje opravil čim bolj neopazno (jasno, da je bil osvetljen, takšni monolitni pajaci se vselej topijo pod lučjo, ki lošči njihove konture, kot bi sami ne mogli govoriti v temi). A tedaj se mi je zdelo samoumevno.Preberi

Aleši, za najsvetlejše besede mojih otroških poletij.

Ležimo na Križnikovem kozolcu in gledamo dol na cesto, kjer je pred hišo gospodične Valerce gospod Furlan ustavil svoj zeleni renault 17. Sprašujemo se, kako ima lahko tako star človek tako dober avto. Odprl je prtljažnik in oboja sprednja vrata, nobene nevarnosti ni, da bi koga oviral, ker je v našem mestu samo malo avtov, in šel po potki prek mostička nad jarkom na njen vrt in v hišo.Preberi

“Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja,” v enem izmed poglavij svoje nove knjige zapiše Milan Dekleva. Odlomek iz Etimologije pozabe, geslo “Drevo”.