Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

“Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

»Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.

Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, da ti lahko naredi najhujšo škodo. Ampak hkrati mu dovoliš, da ti naredi največje dobro.

Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.

četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze.

V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.

Prijateljska igra kart ni edina, ki te lahko izda. Ali ti najde nepričakovanega zaveznika.

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Na plaži leži mlad par. Fant drema ali bere knjigo. Punca pozorno gleda proti vrhu pečine, da ne bi zamudila kakšnega skoka. Čez čas reče fantu: Želim si, da bi bila tudi jaz tako pogumna. Če bi si upala skočiti s pečine, bi znala rešiti tudi marsikatero težavo v svojem življenju.

Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.

Sistem pravil spodobnosti je veliko bolj krčevit in vseobsežen kot sistem vrednot. Niti za trenutek ti ne pusti počivati. Zato mora nekje počiti, odpovedati. Nekje te mora nagraditi in ti dovoliti stvari, ki so drugje prepovedane.