V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.

četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze.

Prijateljska igra kart ni edina, ki te lahko izda. Ali ti najde nepričakovanega zaveznika.

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Na plaži leži mlad par. Fant drema ali bere knjigo. Punca pozorno gleda proti vrhu pečine, da ne bi zamudila kakšnega skoka. Čez čas reče fantu: Želim si, da bi bila tudi jaz tako pogumna. Če bi si upala skočiti s pečine, bi znala rešiti tudi marsikatero težavo v svojem življenju.

Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.

Sistem pravil spodobnosti je veliko bolj krčevit in vseobsežen kot sistem vrednot. Niti za trenutek ti ne pusti počivati. Zato mora nekje počiti, odpovedati. Nekje te mora nagraditi in ti dovoliti stvari, ki so drugje prepovedane.

Ti afriški sloni so mračnjaške živali. Nevarni so. Ker se hranijo iz tvojih deformacij, te na koncu deformirajo še stokrat bolj.

Za to zaveso se zdaj skriva Kristina. Čim bolj poskuša nadzirati svoje dihanje. Srce ji razbija kot cerkveni zvonovi.

Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.

Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.

Prvič si Koco tega ne zasluži, drugič pa je Marko preveč nezanesljiv. Čim se mu bo spet začelo vrteti v glavi, bo izginil brez vsakega sledu in nas pustil na cedilu. Kdo bo vstajal ob treh zjutraj in kuhal namesto njega?

Nikomur ni treba plesati blizu mene. Nikomur se ni treba bati, da ga bom potrepljal po rami in z njim začel nezaželen nočni pogovor. Eden od žalostnih ljudi sem, plesalcev z zaprtimi očmi, nočnih ribičev brez vabe, čeprav sem jo sam imel, pa se mi je utrgala s trnka.

Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos.

Jaz imam eno skrivnost. Zvezdice. To so joške, na njih so pa zvezdice.

Tale mali nočni govor, ki so ga poganjali zadnji drobci Janezovega adrenalina, naznanja glavni konflikt moje podcast limonade. Če si je kdo domišljal, da se bo zgodba vrtela okoli Kristininega srca, ga moram razočarati.

Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu.