Dve kratki (kratki?) zgodbi

Ko sem prišla, še ni bilo mraz. Jesen je bila. Bilo je prijetno. Zdaj se zima že predolgo vleče. Komaj čakam na pomlad. Spomladi bi lahko prišla mama na obisk. Takrat bo topleje in dan bo daljši. Ostala bi tri tedne. Vse bi ji pokazala. Bratranec pravi, da bi naju lahko peljal na Dunaj, če bi mu prispevala za bencin. Šli bi zgodaj zjutraj in zvečer bi se vrnili, če bom dobila prost dan v službi.

V nogavicah smo stopile na skupinski hodnik. Na obeh straneh so se vrstila vrata s predpražniki, polnimi čevljev, ki so na prvi pogled dajali vtis, kot da so se za praznike vsi vrnili domov.

Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem.

Kreta. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto.

Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek. V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda.

Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči.

Živjo, sem rekel in poslušal tišino, dokler glas Uroša Zupana ni vprašal, s kom govori, češ da je klical svojo mamo.

Ne vem, kako se mi je lahko v neznani osebi prikazal že davno mrtvi pesnik Chubby in zakaj prav on. Človek se lahko za trenutek izgubi v zmedi stvarnega in izmišljenega.

Najprej je na glas protestiral, pa so rekli, da jim ruši red in da je slab vzor. Potem je rentačil in so mu pojasnili, da ga lahko zaradi tega tudi izključijo. Nazadnje se je vdal. Vsak večer točno ob sedmih je sedel tam s stisnjenimi ustnicami in praznim pogledom, uprtim v ekran. Jaz pa sem prav dobro vedel, kje je največji problem. Osnovna človekova svoboščina je imenoval to. Da lahko prižgeš, kadar ti zapaše.

Ročaj kovčka, napolnjenega z zimskim plaščem, knjigami in tremi čajnimi skodelicami, ki sem jih ob prihodu v mesto našla na mizi svoje sicer neopremljene sobe, je uhajal iz moje potne dlani in udarjal ob topel asfalt. V hišo na Chestnut Avenue sem prispela januarja in v njej ostala dovolj dolgo, da sem vzljubila črne kopalniške ploščice, s katerih je vame vsak večer zrla nasmejana Santa Muerte in me opominjala na ustroj telesa v ogledalu. V jutrih, ko je namesto samote z mano zajtrkovala osamljenost, sem sedla na rob kadi, strmela v bele okostnjake … Več

Svetel podhod – nežnih modrih in sivih barv. Avla. Modri mozaiki na sivih stenah. Nebesno moder strop. To je torej nebo. Skrajno popačeno in razdeljeno. A vendarle mogočno. To je torej nebo! Hah! Skoraj žaljivo se je zdelo premišljevati o nebu takrat. Zazrl sem se v njene fotografije, ki so visele na stenah. Črno-belo, sepija. Lestenec – s stropnim dvanajstornim nosilcem in motnimi steklenimi zasloni bele barve. Nagačen jelen. Nekakšni obroči, prekriti s perjem. Na tleh pred stopniščem preproge z azijskimi motivi. … Več

Danes je minil štirideseti dan. Nekaj bo treba storiti, tako ne gre več naprej. Se odločiti: živeti ali umreti. Lažejo, ko pravijo, da upanje umira zadnje. Upanje umira predzadnje, zadnji umiramo ljudje. Zadnje tri tedne nisem odšel iz stanovanja. Iz kante za smeti se širijo vse bolj zrele vonjave. Tudi sam smrdim, ne spomnim se, koliko dni je minilo, odkar sem se zadnjič umil, in toliko da mi ne gre na bruhanje, kadar mi gniloben duh lastnega zadaha zaide v nosnice … Ne, tako res ne gre več naprej. Nekaj bo treba storiti. … Več

Če bi vedela, kaj se ti bo zgodilo nekega čisto običajnega, lenobnega in predolgega ponedeljkovega popoldneva, bi verjetno marsikatero stvar naredila drugače. Če bi vedela, da od 15:30 nič več ne bo isto kot prej, bi bila bolj pozorna na znake, ki so kazali tisto, čemur ni moč ubežati. Če bi to vedela, bi zjutraj vstala in za pretegovanje porabila dlje časa, bolj lenobno bi odšla do kopalnice, kjer bi si umila zobe (ali pa tudi ne), nato bi … Več

To, da je neukročena, to, da uporablja besede, tudi takšne, ki jih ne bi smela, tudi takrat, ko jih ne bi smela, jih nekaj časa ni motilo. Ampak nejevolja je postajala vse večja. Aurora se ni menila za očitke, za oblak slabe volje, ki ji je bil namenjen. Verjela je v strast do življenja, verjela je v vse, verjela je v druge. Aurora pač. Slutila sem, da se to ne bo dobro končalo. Mogoče jo bodo pred vsemi javno opomnili, okarali, … Več

»Draga moja, odplujemo čez mesec dni in to proti veličastnemu Stockholmu«, je veselo žlobudrala Regina in ob tem dobesedno pokala od sreče. »Ne pozabi, da tam gori ob tem času še vedno zmrzujejo goske. Kaj toplega priporočam.« Tam se bo namreč odvijala ceremonija. V okviru Stefanove družine, pravzaprav bratove družine. Nisem vedela, da ima brata na Švedskem. Sploh nisem vedela, da ima brata. Nikoli me ni zanimalo. Regina in Stefan se bosta torej vzela, uspelo jima je ali, bolje, uspelo mi je, in to tik pred rojstvom mojega otroka. Kako predvidljivo in žalostno.  … Več

Z Alenom sva imela do predbožičnih zabav diametralno nasproten odnos. On jih je oboževal, jaz pa sem se vsako leto težje pripravila do tega, da bi se na mrzel decembrski večer odsvaljkala s kavča in zapustila stanovanje. Energija mi je posebej pošla decembra tistega leta, ko sem dobila novo službo, svoje socialno življenje sem bila namreč, če sem želela nekaj časa nameniti še Alenu, prisiljena omejiti na minimum in tako z mnogo ljudmi popolnoma izgubila stik. Krivda je bila seveda delno … Več

I.

Ko vstopi v predavalnico, glasovi utihnejo. Po kotih tu in tam še polglasno šepetanje, šumenje papirja, klikanje kulijev. Po tolikih letih je občutek še vedno nekoliko hecen, toliko obrazov, zvedavih, zdolgočasenih, lepih, grdih, z očali, brez, ni važno, vsi čakajo le na njo, da naredi gesto, katerokoli, da spregovori. … Več

Skozi priprta polkna je videla tenko linijo sončne svetlobe. Lomili so jo veja borovca in listi figovca. V zraku je bil vonj po oleandrih in cvetočih grmičevjih, katerih imen ni poznala. Dragocen čas. Ko si tu, da se spomniš, da dihaš. Samo tako si. Pogrešaš skoraj nič in v ustih začutiš plišasto lupino breskve, ki ti jo je nekoč na morju mama prinesla na plažo. Sladkoba zrelega se pocedi po bradi. Pustiš, da steče. … Več

Da bo pobil kar se da veliko število ljudi, se je Darko Jaklič odločil nekega sončnega marčevskega popoldneva, ko je z balkona v dvanajstem nadstropju opazoval najstniška čefurja, ki sta na košarkarskem igrišču pecala najstniško čefurko. Mala – čeprav je bila gotovo hči sosedov, njenega imena ni poznal, saj je od izgube zaposlitve večino časa tičal v svoji sobi in igral LoL – je imela krasen geštel, ki je obljubljal bujno cvetenje vsaj še prihodnjih deset let. … Več