Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos.

Jaz imam eno skrivnost. Zvezdice. To so joške, na njih so pa zvezdice.

Tale mali nočni govor, ki so ga poganjali zadnji drobci Janezovega adrenalina, naznanja glavni konflikt moje podcast limonade. Če si je kdo domišljal, da se bo zgodba vrtela okoli Kristininega srca, ga moram razočarati.

Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu.

Poslušaj, Janez. Ko bo jutrišnji dan za nami, se bova pogovorila. Do takrat pa bo treba določene stvari dati na stran. S tvojo mamo sva načrtovala zabavo za petdeset povabljencev, zdaj pa vse kaže, da nas bo več kot dvesto.

S to sceno se bo začela moja podcast limonada, ki bo nosila naslov Spodobi se in zameri se. Dogajala se bo v izmišljeni notranjski vasi z absurdnim imenom: Mala vas ob avtocesti. To je namreč destinacija, proti kateri se peljeta fant in dekle.

Ljubim ga, ne razumi me narobe, a ko ga včasih tako gledam, se mi zdi, kot bi gledala kakšno žival na robu izumrtja. In hkrati čutim in vem, da to na neki način tudi je.

Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije.

S tem postane vsaka geometrijska linija, vrezana v silicijevo pot, ki ne sega onkraj horizonta kot neskončna premica, temveč se pred njim ustavi ali zasuka v levo ali desno, tudi navzgor ali navzdol, pregrada. Kultura: »objekti na zemljišču, ki jih je zgradil človek in zajemajo ceste, stavbe in kanale, mejne črte in, v širšem smislu, vsa imena in legende na zemljevidu.«

Poročiti se brez očetovega blagoslova je bilo lahko. Dovolj je bilo prezreti, kako on edini med pražnje oblečenimi gosti stoji v delovni obleki z madeži motornega olja. Dovolj je bilo spregledati, da po obredu edini ni šel v restavracijo, temveč se je vrnil na delo v avtomehanično delavnico.

Učili so me, da o mrtvih ne govorimo nič slabega, in tega se držim.

Če ne bi bila omamljena, bi bilo zasevkov tragedije manj, a nisem čisto prepričana, da ni bilo naravnost krasno, da se je moj duh tistega dne razletel.

Če bi vedela, da je viski, ki ti ga je tresočih rok prinesel, zadnji, ki ga boš z njim še kdaj popila v varnem zavetju misli, da je vse v redu, bi ga morda pila počasneje, odpuščala hitreje, ljubila močneje.

Moj brat in jaz sva bager, moj brat in jaz sva moštveni duh.

»Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!«

Moj brat koplje, krampa, tlači.

»Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!«

Jaz kopljem, krampam, tlačim.

Najino bratstvo je enotnost in najino tovarištvo je norost.

»Kakšna ilovica, človek.«

Hitim. Ne morem razmišljati.Preberi

Vsak fant v naši vasi je komaj čakal, da ga sprejmejo v fantovščino. Med odmori so si sošolci pripovedovali najbolj grozne zgodbe o tem, kako poteka sprejem: kako si moraš roke in obraz podrgniti s kravjim drekom ali kako moraš noč prespati v skalnati votlini, ki je bila od vasi oddaljena kakšno uro hoda. Mene ni nič od tega plašilo tako kot dejstvo, da si bom moral na obraz natakniti eno izmed Saševih mask.

Dve kratki (kratki?) zgodbi

Ko sem prišla, še ni bilo mraz. Jesen je bila. Bilo je prijetno. Zdaj se zima že predolgo vleče. Komaj čakam na pomlad. Spomladi bi lahko prišla mama na obisk. Takrat bo topleje in dan bo daljši. Ostala bi tri tedne. Vse bi ji pokazala. Bratranec pravi, da bi naju lahko peljal na Dunaj, če bi mu prispevala za bencin. Šli bi zgodaj zjutraj in zvečer bi se vrnili, če bom dobila prost dan v službi.

V nogavicah smo stopile na skupinski hodnik. Na obeh straneh so se vrstila vrata s predpražniki, polnimi čevljev, ki so na prvi pogled dajali vtis, kot da so se za praznike vsi vrnili domov.

Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem.

Kreta. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto.