tam daleč leži morje širno zrcalno pribežališče

Ti vrhovi niso moji

letalo leti skozi oblake polne vilic

dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi

množenje mojih open je stvar rododendronov

prazni prostori so vedno glasni

Kalna zrkla ogorkov na promenadi, ustnice, ki tako rade zibajo korake.

so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami

Zaprisežemo se jim velikim gobam na nebu

šampanjec ki ga nalijejo horstu brunnerju ni niti slučajno isti šampanjec kot ga nalivajo na uredništvih časnikov

cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

dihanje je nepovratno izgubljanje

Vse kar je poljubno je bilo tako že v osnovi pred postavljeno s po tem

Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.

Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji