z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

včasih se je treba uleči med pragove / in iskati bizarne sopomenke izrabljenih / prežvečenih izrazov

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

tam svet preteklosti, tu zgoraj balkon, dom in svet nenavadno prekinjena

Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Danes sem se vnovič povzpela / v posebno ozvezdje.

derem se na deda / ki še vedno spi / čeprav svet gori, gori / gori / gori

Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.

Načrt je ostati navpičen: navpičen na čas, navpičen / na smrt, navpičen kot tovariška kritika na tovariša.

otoki so počasni / je megla / ki se ne poleže

Razpredemo se po peskovniku vedno ostane nekaj peska

Ne navadi se nanj; / ne biti vajen prestola je blagoslov