Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

Beseda je virus, tudi če ne verjamete v virus, verjemite na besedo.

zakaj bi hodil po poti ki so jo drugi uhodili / zakaj ne sezujem težkih čevljev

V steklenico sem ujela gravitacijo. Ni bilo enostavno.

Solza mi polzi v kozarec, v katerem je natakar prinesel vodo, ki sem jo spila v enem ogromnem, hlastnem požirku.

Od koder prihajam, smo vsi postali patri ali banditi.

Včasih / bi ujela drobec / da bi uzrla / kaj vse se skriva / za lupino

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.