dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna

Pesem ni ogabna. Pesem ni objekt.

ljubezen se zdi otopela ko drema na pragu / vendar že od daleč zavoha človeka

šala pravi da smo smrtonosne in neozdravljive / spolno prenosljive bolezni

tam daleč leži morje širno zrcalno pribežališče

Ti vrhovi niso moji

letalo leti skozi oblake polne vilic

dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi

množenje mojih open je stvar rododendronov

prazni prostori so vedno glasni

Kalna zrkla ogorkov na promenadi, ustnice, ki tako rade zibajo korake.

so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami

Zaprisežemo se jim velikim gobam na nebu

šampanjec ki ga nalijejo horstu brunnerju ni niti slučajno isti šampanjec kot ga nalivajo na uredništvih časnikov

cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd