prazni prostori so vedno glasni

Kalna zrkla ogorkov na promenadi, ustnice, ki tako rade zibajo korake.

so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami

Zaprisežemo se jim velikim gobam na nebu

šampanjec ki ga nalijejo horstu brunnerju ni niti slučajno isti šampanjec kot ga nalivajo na uredništvih časnikov

cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

dihanje je nepovratno izgubljanje

Vse kar je poljubno je bilo tako že v osnovi pred postavljeno s po tem

Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.

Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

pesti so trde lomijo samo sebe

Kolesa avtomobila, nameščena Na rob njegovega sluhovoda, Pospešijo brez njegove vednosti.

Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

Moj bog se skriva v pisalu

Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.