Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.

Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

pesti so trde lomijo samo sebe

Kolesa avtomobila, nameščena Na rob njegovega sluhovoda, Pospešijo brez njegove vednosti.

Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

Moj bog se skriva v pisalu

Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.

Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno pofukljiva

Že od nekdaj sovražim november.

Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

Vse se je znova začelo v nekih preprostih oblikah dela, služenja.

Odkril sem literaturo sredi ničesar.

zdaj je pregorela še zadnja žarnica / poslala me je v izgnanstvo

Odpel mi je hlače, nekaj je bilo Narobe, a jaz sem videla le listje Dreves in njegove ustnice in zobe in Bilo mi je slabo.

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.