zdaj je pregorela še zadnja žarnica / poslala me je v izgnanstvo

Odpel mi je hlače, nekaj je bilo Narobe, a jaz sem videla le listje Dreves in njegove ustnice in zobe in Bilo mi je slabo.

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.

Ko dva svetova trčita, nihče ne preživi. In vendar: nekaj se rodi.

Morda se je morala samo ta možnost spet razširiti v meni

med avtomatiziranimi gibi moj jaz počiva v telesu

Majhna koška, dediščina.

La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.

gharara iz džinsa se je spremenila v krilo plesalke flamenka harmonika je harmonij je vrtinec

zjutraj je bilo jutro in bil je konec sveta

Ta planet je preveč zajeban zame.

da bi razumel slovenca se ni treba naučiti jezika naučiti se moraš planinarjenja mi razlaga domačin na avtobusu jaz se vzpenjam znova in znova jaz se vzpenjam znova in znova jaz se vzpenjam znova in znova

Ne gre za naključje, ta pesem je državotvorna.

Preteklost je cvet iz papirja

v tem bolnem spominu tvojih zob, ki molčijo, jaz, nekaj sekund, trajam.

Plavala sva in se smejala. Prosti slog je bil bolj prost od kravla.

v ozadju rdeča in modra barva poplesavata v noči medtem ko se njeni goli boki zibajo levo in desno a veš da bi bili mrzli na dotik zato se ti še njene ledvice zasmilijo ko mrzlo prebavljaš ves alkohol

Ah, Delhi, ti si takšna bolečina, vnetje, plesen, priložnost.

Čestitke za tvoje najnovejše dosežke Oslepila si 300 Kašmircev In pobila več kot 40 Kašmircev v 32 dneh

kaj je / človek brez dodatkov / komaj kaj