Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

Moj bog se skriva v pisalu

Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.

Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno pofukljiva

Že od nekdaj sovražim november.

Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

Vse se je znova začelo v nekih preprostih oblikah dela, služenja.

Odkril sem literaturo sredi ničesar.

zdaj je pregorela še zadnja žarnica / poslala me je v izgnanstvo

Odpel mi je hlače, nekaj je bilo Narobe, a jaz sem videla le listje Dreves in njegove ustnice in zobe in Bilo mi je slabo.

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.

Ko dva svetova trčita, nihče ne preživi. In vendar: nekaj se rodi.

Morda se je morala samo ta možnost spet razširiti v meni

med avtomatiziranimi gibi moj jaz počiva v telesu

Majhna koška, dediščina.

La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.

gharara iz džinsa se je spremenila v krilo plesalke flamenka harmonika je harmonij je vrtinec

zjutraj je bilo jutro in bil je konec sveta

Ta planet je preveč zajeban zame.