v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih

dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna

Pesem ni ogabna. Pesem ni objekt.

ljubezen se zdi otopela ko drema na pragu / vendar že od daleč zavoha človeka

šala pravi da smo smrtonosne in neozdravljive / spolno prenosljive bolezni

tam daleč leži morje širno zrcalno pribežališče

Ti vrhovi niso moji

letalo leti skozi oblake polne vilic

dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi

množenje mojih open je stvar rododendronov

prazni prostori so vedno glasni

Kalna zrkla ogorkov na promenadi, ustnice, ki tako rade zibajo korake.

so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami