V sobi se mi je sesula omara.
Preveč knjig je bilo na njej.
Starši so me zapeljali do lesnine, da bi izbral novo.
Ampak tam niso zares imeli omar,
samo postelje, mize, pisarniške stole
in te stvari.

Na parkirišču sem pogledal mamo.
Siva je bila. Skoraj čisto siva.
Vesolje se je nehalo širiti.
Kdaj se ti je to zgodilo?
Zakaj se nisi pobarvala?Preberi

zbobnal sem dan na kup. s tem so se odprle
nepotrebne rešitve. zakaj sem hotel vedeti,
na kakšen način je lahko vseeno, v koliko beline
na ekranu ga lahko vnesem, v katere dimenzije?
napet sem kot medtekstualna zver.
vseeno ne bom nikogar klical na pomoč.
ne bom se silil k sistemskim rešitvam, ne bom se silil k ničemur,
čeprav lahko to pomeni konec dneva, kot sem ga spoznal.
bolje bi ga bilo pozabiti. vse drugo so pravzaprav žalitve.
na koliko različnih načinov lahko vtipkaš isto žalitev,
na koliko načinov bobnaš absurd?Preberi

I

Življenje je zelena
glava, rjaveč kljun, lesket
na perju med plovbo v tok.

Ne ozira se
na teater, ki ga je videl(o)
spati samega

na kavču
ogromnega stanovanja
dvignjenih zaves

z mesecem na steni
s cmokom v srcu
s slino za veko.Preberi

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za v Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera.
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemoPreberi

Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdajPreberi

Včasih pride kakšno jutro,
ko se vse želje zlijejo v eno samo,
ki ti jo želim zaupati.

Raztrešči me kot najboljši šampanjec
ob svojo usidrano srečo.

Naj se črepinje mojega bitja
razblinijo kot boleči spomini.

Naj bo nič mene in polno tebe
and always and forever we’ll be free.Preberi

September je medel in povprečen; ko me vsi sinovi pridejo obiskat za novo leto, moram vsakokrat posebej pobrskati po spominu, kdo da že je. On mi zadovoljno nosi banalna darila, morske valove, albume znamk iz vsakdanjih dežel, ki jih je obiskal med letom, šatulje z barvnimi svinčniki in svoj posušeni jok. Spoštovana mama, mi reče, ko pride, s spoštovanjem, se poslovi, ko odhaja.Preberi

Avgust je otožen in sanjav, tak je, odkar se mu je pred očmi podrla hiša in mu pod sabo pokopala ženo in otroke. Od takrat piše neznosne pesmi in ima nepopisne misli. Od takrat s trebuhom na zemlji in ušesom na tleh posluša, ali se mogoče ne bliža potres, na konicah prstov stoji in se napreza k nebu, napenja se, da bi slišal, ali morda ne pada kje kak komet, vsak dan hodi po nasvetPreberi

Julij je najmočnejši med brati. Pohištvo premika kot za šalo in s pogledom tre trd fižol. Če te objame, se ti stemni pred očmi in kot uvela roža omahneš v nočno moro. Tako močen je, da premika datume in s sapo prestavlja zvezde. Odselil se je na morje in si s pestjo vsekal zaliv, izruval ciprese in odlomil skale, ki so mu delale napoto. Z betonsko barko, pogreznjeno do dna, brazda po algah in z očmi lovi hobotnice. Pred kamnito hišo ima mravljišče pod steklenim zvonom, pravi, da se s čokatimi prsti od mravelj uči šivati tišino.Preberi

Vsakič, ko mi crkne internetna povezava,
poskušam napisati pesem.

Na mizi leži knjiga o parcialnih diferencialnih enačbah.
Potrpežljivo me čaka, kot hlebec še toplega kruha.
Ne bojim se je niti pol toliko, kot srečanja s tabo.

Naše zabave so zadnja leta vse bolj utišane,
okoli mize sedimo v ravnovesju, v kakršnem so
celine in oceani.Preberi

Gregor Podlogar, slovenski člen pesniške verige renshi.eu, objavlja svojo pesem, ki jo je premierno prebral 2. junija 2012 v Berlinu.

Junij je nežen kot dež v Kvarnerju in vztrajen kot bodeča žica. Slikar je kot jaz in na štafelaj meče blato, slamo in kamenje kakor bog na okostje, ko je delal prvega človeka, na otvoritvah razstav pa v zaigrani pijanosti vse uniči: dela se, da se ga je polotila objestna destruktivnost in v trapastem performansu zažene vse na tla, hodi po platnih in se nastavlja fotografom družabnih kronik. Drugo jutro se mi pride pohvalit in izzivat moje obžalovanje, da tega ni naredil v osami med svojimi pljunki, kletvicami in na pejsažu pod božjim očesom.Preberi

Uroš Zupan objavlja novo verzijo dolge naslovne pesmi iz zbirke Jesensko listje.

Aleši, za najsvetlejše besede mojih otroških poletij.

Ležimo na Križnikovem kozolcu in gledamo dol na cesto, kjer je pred hišo gospodične Valerce gospod Furlan ustavil svoj zeleni renault 17. Sprašujemo se, kako ima lahko tako star človek tako dober avto. Odprl je prtljažnik in oboja sprednja vrata, nobene nevarnosti ni, da bi koga oviral, ker je v našem mestu samo malo avtov, in šel po potki prek mostička nad jarkom na njen vrt in v hišo.Preberi

Maj je fant pretiranega veselja, osladnih vzorcev, razčustvovanih plesov in homerskega smeha. Živi v večni vzhičenosti in ne jaz ne kdo drug ga ne znamo privesti nazaj na travnike brez rož. Pred hišo si gradi piramido brez vrha, oblaki se izogibajo točke, kjer se nedokončani vrh s svojo nezdravo radostjo zabada v nebo. Edina Majeva temna stran je, da bi lahko ubijal iz ljubezni. Vedno sem ga odganjala od sebe in od njega, pa vkovan v evforijo še naprej polaga kamenje za svojega histeričnega faraona.Preberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

“Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja,” v enem izmed poglavij svoje nove knjige zapiše Milan Dekleva. Odlomek iz Etimologije pozabe, geslo “Drevo”.

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi

Januar se je rodil slep v brezmadežnosti novega ledu in postal delavec v gledališču. Najprej je bil telefonist, po žicah je pošiljal semena nesporazumov in zametke pobotanj. Ko so ugotovili, da gre vedno za svetlobo, je postal usmerjevalec reflektorjev, najbolje se je znašel pri Čehovu in enodejankah. Bil je visok in slok fant zelenih oči, ambiciozne brade in z ostrim nosom: vonj mu je nadomeščal vid. Oranžno barvo je vohal kot pozno vino, modra jePreberi