Že dneve in tedne in leta čakam, da bi mi sporočili.
To je to. Kar koli. Vsako sporočilo bi bilo
dobrodošlo. Zato na koncu stavkov postavljam
tropičja in bedasto gledam, kar mi štejejo

v prid. Bedasto gleda, rečejo, gotovo je vodljiv.
Pokimam, z nekakšnim avtocestnim nasmehom,
pa so še bolj zadovoljni. Saj, rad ustrežem,
mir je dragocen, potem jih pa lahko izza voglaPreberi

Vsakič moraš pesem, ki je samo
en verz, potem zvezati narahlo kot
vrv za obešanje, ko v resnici hočeš,
da te najdejo prej. Prej, preden zares
ugotoviš, da je poezija slepa veja
človeštva, morda celo literature,
mogoče celo slepa veja fuka.
Preden bo vojna, za katero
nimaš dovolj močnih živcev.
Izgovarjanje na glas je ogromno
tveganje za smisel, manjše
za pomen. Preveč analogij
iz istega sveta, celo istega
dneva. Prej, preden povežeš
premočno. Padeš kotPreberi

Posaditi krompir.
Organizirati skupnost.
In si zastaviti
neodgovorjeno vprašanje.
Se človek lahko dobro počuti
v kateri koli politični združbi?
Človek pleše, človek piše.
Je veza? Je.
Kultura je izvorno s človekom
in je izvorno pred družbo.
In če rečem svet,
je to pretenciozno,
kot je svet pretenciozen
v najbolj pretencioznem smislu.
Potem pa pride tista
ponotranjena logika napredka,
ki ima rada 21. stoletje,
in je čisto začasen pojav.
Ampak verjamem.
Očistiti gozd. Odpadle veje.
PodrtePreberi

Nemirni fant v prevelikih hlačah.
Ko se zgrne nadte oblak praznine
in prične deževati truma deročih misli.
Zakorakati drugam. Zakorakati stran.

Zankasti hudourniki bingljajo
kot svarila iz nedosegljivih višav.
Korakati skozi noč podivjanih prisluhov,
ko trop sestradanih volkov ječi v daljavi.
Kakšen svet se skriva za prekati
pretečih kulis, ki jih lahko le slutiš?Preberi

Prišla je samo s tem kovčkom.

Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila iz vlaka. Bila je ljubka v njih, sploh kadar sem vedel, da pod njimi nima ničesar. Takrat sva se pogosto ljubila. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah kuhal kavo, se mi je napol speča prikradla za hrbet. Zunaj je bil še mrak in bilo je mrzlo. Ona pa je bila šePreberi

ko ne potujem kuham in ko ne
pišem tudi veliko kuham takrat tudi pečem in
razmišljam o kolesih in murvah
murve so včasih rasle pred hišo
v kateri sem odraščala
oče je vedno vedel za rabutanje
zaradi temno rdečih sledi
okoli ust in širokega nasmeha
pred hišo je bila ravno ena murva
za vsakega otroka iz soseske
srečni tisti ki so izbrali belo nobenih madežev
v življenju vedno izbiram stvari ki puščajo sledi
rdečo murvoPreberi

Medtem ko sedanjost neusmiljeno teče
lahko o njej govorim le v prihodnjiku.

Pravijo da se za večno razdvojiš ko se vidiš v zrcalu ampak kaj ko
se to ne zgodi le enkrat
v življenju marsikdaj treščiš v svojo že razbito podobo in
te strezni za razmislek pa si čas ne vzame časa.Preberi

Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah naše nekdanje domovine, prosili, če bi zanje zrisal zgodovino slovenskega stripa v stripu. Sprva smo nalogo hoteli zaupati Tomažu Lavriču kot našemu največjemu mojstru, ki med drugim obvlada tudi imitacije različnih stilov, a se je pri izvedbi nekaj zapletlo in naloga je padla name.Preberi

Pejsaži mest in ptic so vlekli krajce,
na mokri šoti se kamenje lomi,
samí smo smešni, sami smo fantomi,
v vulkanih iščemo železne srajce.

Mesec porabi svilo, hrome zajce,
bojijo se mrež, kupček listja dvomi,
njih mastni kremplji, vest in mrest aromi,
ki polni polne žepe moje srajce.Preberi

Tu sem Požrl sem pokvarjen jogurt Lizal pokvarjeno pičko Poslušal pridigo nečesa v halji za krompir In kalodontom na nosu Ocenil vse skupaj kot nesmotrno

Najkrajša pesnitev se začne
danes. V tem trenutku
ko sneg pada že tretjič letos.
To je leto 2013. Februar.
Ko včasih prestraši podatek.
Najprej je bilo grmenje.
Še prej se je zabliskalo. Enkrat.
Samo enkrat. Potem se je stresla
zemlja. In rodil se je strah.
Ampak kmalu je minil. Skozi
odprto okno je vame butnilo
življenje. Takšno kot je. Ptičje
petje šumenje z oddaljenih cest
sonce ki tali. Sneg. Take stvari.
O žalosti bi rajePreberi

pizda, saj nič ne vidim. tega se ne ve. to so nove leče, to megleno valovanje, ki ga opažam na robovih svojega obzorja. in to je novo sonce in še vse ostalo, kar spominja na svetlobo v kroglicah s čisto norimi obstreti.

Udeleženci igre:

Žanž ali Don Juan, karierist

Ljerka ali Emanuelle, žena znanega moža Janeza Koritnika

Sekič ali drvar, okoljevarstvenik

Dogaja se na kuhinjski mizi in pod njo

Prvo dejanje

Sekič

Tup, tup, tup.

(Po mizi od spodaj.)Preberi

Prestopim prazne piksne na tleh in enega prižgem,
da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji
in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe
za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.
Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,
ampak meni je trenutno pomembnejše,
kam naj zabijem svojo cigareto.
Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,
ko sem posedala komu na kolenih in se delala,
da se smejim. Danes okopavam po MetelkoviPreberi

Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno kiha. Lani je imela mladičke in je jokala, ko smo jih dali stran. Oma je rekla, da psi ne jokajo. Oma se ne spozna na pse.Preberi

Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli

nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnikPreberi

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.

imam svet, ker vidim ptico, ki ga je preletela
ko sem bila tam, se mi je zdelo, da si srečna
madridske ulice preplavljajo protestniki
oblak se trga in po cesti teče voda
otroku v vozičku zmanjkuje sape
v časopisu piše, da so našli higgsov bozonPreberi

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

Tako kot se upogne orkester pred melodijo
tako kot zložim dežnik
ali pa tako kot pogledam nebo
in vidim tam vse pohojeno
zdrobljeno večnost

Tako kot se pod njim ustavi avto in spelje
ko gori zelena luč ali pa še kasneje
ko se prižge rdeča in se čakamo pred cesto
da bomo krenili si pomahali odšli se razpustiliPreberi