Maj je fant pretiranega veselja, osladnih vzorcev, razčustvovanih plesov in homerskega smeha. Živi v večni vzhičenosti in ne jaz ne kdo drug ga ne znamo privesti nazaj na travnike brez rož. Pred hišo si gradi piramido brez vrha, oblaki se izogibajo točke, kjer se nedokončani vrh s svojo nezdravo radostjo zabada v nebo. Edina Majeva temna stran je, da bi lahko ubijal iz ljubezni. Vedno sem ga odganjala od sebe in od njega, pa vkovan v evforijo še naprej polaga kamenje za svojega histeričnega faraona.Preberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

“Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja,” v enem izmed poglavij svoje nove knjige zapiše Milan Dekleva. Odlomek iz Etimologije pozabe, geslo “Drevo”.

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi

Januar se je rodil slep v brezmadežnosti novega ledu in postal delavec v gledališču. Najprej je bil telefonist, po žicah je pošiljal semena nesporazumov in zametke pobotanj. Ko so ugotovili, da gre vedno za svetlobo, je postal usmerjevalec reflektorjev, najbolje se je znašel pri Čehovu in enodejankah. Bil je visok in slok fant zelenih oči, ambiciozne brade in z ostrim nosom: vonj mu je nadomeščal vid. Oranžno barvo je vohal kot pozno vino, modra jePreberi

Februar je droben fantič zlatih las, plašen in minljivih besed kot šampanjčevi mehurčki. Njegova govorica je tiha, nikoli nisem dobro slišala, kaj mi hoče dopovedati. Vedno se me je držal za krilo in odganjala sem ga v njegovo dobro. Našel si je vroče, možačasto dekle slamnatih las in s sirkovim krilom. Zdaj se drži tega in ona pometa z njim, kot se ji zljubi. Kadar zamahne s sirkovim krilom, naredi tak veter, da odnaša ljudi v paradiž, purgatorij in pekel.Preberi

Na Erjavčevi 4 je bila v sredo zelo uspela spiritistična seansa.
Prikazal se je Arthur Rimbaud in bral iz Iluminacij. Za tiste,
ki niso imeli s sabo Kondorjeve knjige, je poezijo simultano
prevajala Barbara Pogačnik. Stala je na svojem standardnem
mestu; med vrati. Rimbaud je bil malo nadelan
in malo mozoljast, tako da se je nekaj zakrknjenih
nepivcev in uporabnikov najnovejših kozmetičnih
preparatov rahlo zgražalo in zmrdovalo. NaPreberi

LUD Literatura bo naslednji mesec gostovala v Afriki. Nikomur od domačih literarnih turistov se še ni uspelo prebiti do Črnega kontinenta. To je dejstvo. Ampak tu nikakor ne gre za turizem, pač pa za produkt dogotrajnega treninga v ekstremnih preživetvenih razmerah (del treninga zajema tudi celostno memoriranje celotnega opusa Tomaža Šalamuna do zadnje vejice in pike) in pa seveda za trening vožnje z ultralahkimi letali podjetja Pipištumf. V JAR, kjer bo naslednji mesec središče sveta,Preberi