Če bi bil vedno resničen, bi ga posvojila za večerne pohode skozi poletni veter. Dokler še lahko lovim anonimnost z enakomernimi in odločnimi koraki. Dokler je ne s pozabljenostjo in odmikom. Vsaj še malo naj se zadrži. Še najbolj si to želim, kadar sem tu. To je prošnja trenutkov. To, da se lahko v mislih mirno vračam k sebi, da zategnjeno ne lovim sekund in ur in v pljučih ne zadržujem plitkih vdihov in izdihov.Preberi

Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obePreberi

I.

Vodni biseri na vejah in okenskih policah,
zaostal transport odpotovale noči. Drevesa
so že skoraj gola. Mokro, k zemlji obrnjeno listje
diha nepremično v sobotnem dopoldnevu. Rjave
in zelene, zelene in rdeče lise v globini gozda izdajajo
razdalje našim očem. Peskovnik je zapuščen in tuj,
kot plaže in majhna mesta na otokih v novembru,
kot nenadni prihodi jeseni sredi poletja. Hladni
prameni zvoka gladijo potemnelo srebro na jugu.
Hladni sunki vetra so neprijetni dotiki neznanca.Preberi

Razširim oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj, oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oža, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v senceh. TrzanjePreberi

Rad imam ženske. Ena izmed njih
je celo moja žena. Ima vse prednosti
in slabosti žensk, kar oboje enako občudujem.
Poskušava se razumeti in to je težko.
Občasno, kadar nisem stisnjen med rezine
teme, kadar se ne sprašujem, ali bom
še kdaj sploh kaj napisal, seksava.
Ker sva poročena, seksava, kot si domišljava,
da to počnejo tudi drugi poročeni ljudje.
Po možnosti sproščeno in brez uvodnih
nerodnosti. V tem, kot v vsem drugem,
nimava zgleda.Preberi

Za Andraža Čoža

I

Počila sta konca v členu verige
besed, nastopil je čas za pomisli.
Kako smo množinam odjemali črko
za črko, kako so nas zmedle ses-
tave obrazil & končnic.
V deželi, stoječi v parih, postajali
smo mrk. Potem smo storili korak
naprej.Preberi

Pridi,
peljala te bom v naše drugo stanovanje.
Tam ni ničesar
razen pralnega stroja in kavča z okrasnimi blazinami.
In črne luknje v edini omari.
In občasnega prahu na balkonu.
In mojega mrtvega otroka v formaldehidu.
Na kavču se da dobro seksati,
sem že poskusila.
Črna luknja je povsem neškodljiva,
včasih le izvrže kakšno zveriženo vesoljsko raketo
in potem se mati razburja,
da živimo kot v Kosovelovi pesmi.
Tisti o smrti Evrope.
Prah je pačPreberi

v odsevu luže sredi suhega peska
je veter, ki prešteva trave
in cvetove in mejice
je veter, ki drži pesem
črnega gabra
je veter, ki ga jezdijo sivi oblaki
apostazija veletokov
ki so oblikovali pribežališče
starodavnih bogov vode in neba
dolgo preden je bila priba komaj koncept
in je veter moral leteti sam
in v njegovem odmevu ni bilo disonance
suhih krikov nad travamiPreberi

Ko strelja race,
misli grof samo na streljanje
rac. Jaz
nisem zmožen tolikšne
prisotnosti. Igram se
s puško za race,
kot bi se zabaval
predvsem ob misli na strel.
Grof
ne sliši
ničesar razen plivkanja vode
in gaganja ptic,
ki čakajo. Ko
ustreli, ustreli
samo raco,
v katero meri,
medtem ko streljam
jaz vse povprek in
vrvi v ločju in v sokrvici
belih tolmunov
od megle in perja
neštetih zatečenih ptic.
Pomenljivo je,
da grof, ki je
boljši in občutljivejši strelec,
ustreli le eno raco,
medtem ko jih sam nastreljam
dober ducat.Preberi

muzika se ohlaja
muzika ni več ista
prijatelj piše poezijo
tako da dolgo
veliko predolgo
jaše eno samo besedo
tretjino noči
mu dopovedujem
da na vsaki besedi
že tako ali tako
jezdi na stotine mrličev
vojska pesnikov starost
slutijo pesem
v kolenu pred dežjem
vsega spoštovanja vredni
stari pesniki
branja vredna stara poezija
toda muzika se ohlaja
muzika ni več ista
pesem je manj vredna
od iskrene konjske brce
in beseda ni nikoli več
konjPreberi

V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena.
Zvezki v njej si sledijo, kot si bodo jutri sledile
šolske ure. Oblačila za ponedeljek so položena
čez stol. Umita sem, brez nogavic in v pižami.
Dišim po milu. Moja soba je prezračena, rjuhe
so hladne. Mama v spalnici lika perilo in gleda
film na televiziji, oče je že v postelji in gleda z
njo. Vsake toliko ju zaslišim, kako se smejita.
Priprem okno, stopim na balkon inPreberi

Avantgardo sem zavihal v kavbojke,
da so gležnji zadihali s svojimi pljuči,
in me je blagoslovil ulični bog, ki je
tudi lastnik knjigarne v kavarni ali
obratno. Želje sem razdelil podobno
kot jih delijo Savages; na obscenost
in ludizem. Med spremljavo toka idej
sem naročil irsko kavo in napolnil pipo.
Z žličke polizal smetano. Se spogledoval
z rdeče našminkano žensko. Zardela sva,
ker se je tako pričakovalo. Odprl sem
knjigo poezije in se delal, daPreberi

Zgoraj nad nama oblaki.
Smisla prazne bele pare.
Kaj nama skrivajo?

Zgoraj nad nama neslišen vihar.
Kot košček papirja se vrtinčiva po zraku.
Koliko časa torej preostane?

Veter naju podi skozi polja parnih grmad.
Med nama in svetom prerezane žile.
Zadnji jesenski list pada med naju.Preberi

Za S.

Lepo našminkan moški,
ki ni moški in tudi ni ženska,
ima predstavitev svojega referata
zjutraj ob osmih, ko je
po srednjeevropski uri šele sedem
in se pretegujem v postelji kot mačka.

Ti praviš, da si sova,
ko se ponoči spreletavaš
po nepoznanih ulicah in premlevaš,
zakaj nas tisto vmesno,
česar ne moremo določiti,
tako zelo moti.Preberi

(Gatwick, 2. maj 2005)

Imamo težave, pravijo drevesa, ampak si ne delamo skrbi.
Smo zelen pas ob robu sivega letališča,
ko je za vami slab dan v službi. Smo krik
v vaše oko, izbruh drevesnega veselja.
Naša časovna mera je drugačna: zadovoljna smo
z vztrajanjem tukaj, medtem ko vi hitite sem ter tja.
Ne premoremo veliko razumevanja za živčne:
nekaj je, zaradi česar pojemo na robu
preživetja ali na robu letališča. Ponujamo vpogled
s svojim vedenjem,Preberi

V meni se vse ziba kot pri neurju.
Moram se zbrati. Vsekakor
se moram zbrati. Ona ima dve veliki očesi,
ki me pred tremi leti še nista
gledali. Moj Bog, gleda me!
Res je, jaz sem njen oče,
držim jo za roko in hodiva
proti parku. Če me bo kaj vprašala,
vem, kaj bom rekel, vse, kar se pojavlja,
sem že mnogokrat srečal.
Vem, kaj zahteva od tega jutra,
od ulice, od parka, od mene,Preberi

Včasih kdo, ki se je priučil, kako disciplino naseliti s prirojenim udobjem,
S katerim privlačni ljudje naseljujejo svoja telesa,
Reče, da je ljubezen neizoblikovano in komaj civilizirano čustvo,
Čustvo razdora in nemoči,
Primerno za majhne sesalce in ljudi, ki ne bodo nikdar zares ljudje.
Da mora vsak, ki se je kdaj uklonil raziskovanju, razumeti,
Da lepota lahko vzdrži samo površen pogled,
Da moramo biti osamljeni in razlaščeni,
Da bi zmogli verodostojno ovrednotiti resničnost,
In daPreberi

Vedno sem hotel biti čebula,
da bi bil enak v vseh plasteh,
moja sredica in moje krvavo meso,
nič manj kot moja koža,
ki jo vidijo sosedi.
Morda smo vsi čebule:
Sonce, Mesec in zvezde,
ti mlačni kosmiči, moji mahljajoči prijatelji –
njihove dlake jeseni in spomladi prekrijejo pohištvo,
vtihotapijo se v lonec čilija na štedilniku – in tudi bogovi,
ki vedo, da se njihova nesmrtna življenja iztečejo
z minevanjem ljudi.
Za skladovnico drv jePreberi

Roke – nešteto rok, ki drsijo skozi zrak.
Obrazi so postali en obraz in kretnje:
vedno iste, ko mi gostitelj kaže
pot v zavetišče. – Tam je postelja, prtljago lahko
odložiš v tisti kot – in že zapira vrata. Me zapušča.Preberi

Kadar ni nikjer nikogar in je tema gosta
kot so gosti pogovori v mesnici
kadar kos mesa odreže ženska
in gledam v tla, ker ne znam jezika
in se vsi pogovarjajo
kadar ti prevzameš
kadar so ploščice na tleh zanimivih vzorcev
in se njeni lasje svetlikajo
kadar me vpraša, kje naj zareže
kadar imajo vse starejše gospe spremljevalke
in ne nosijo grdih ortopedskih čevljev
kadar so pod doma pletenimi jopicami
skrbno skriti zlati križi
kadarPreberi