muzika se ohlaja
muzika ni več ista
prijatelj piše poezijo
tako da dolgo
veliko predolgo
jaše eno samo besedo
tretjino noči
mu dopovedujem
da na vsaki besedi
že tako ali tako
jezdi na stotine mrličev
vojska pesnikov starost
slutijo pesem
v kolenu pred dežjem
vsega spoštovanja vredni
stari pesniki
branja vredna stara poezija
toda muzika se ohlaja
muzika ni več ista
pesem je manj vredna
od iskrene konjske brce
in beseda ni nikoli več
konjPreberi

V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena.
Zvezki v njej si sledijo, kot si bodo jutri sledile
šolske ure. Oblačila za ponedeljek so položena
čez stol. Umita sem, brez nogavic in v pižami.
Dišim po milu. Moja soba je prezračena, rjuhe
so hladne. Mama v spalnici lika perilo in gleda
film na televiziji, oče je že v postelji in gleda z
njo. Vsake toliko ju zaslišim, kako se smejita.
Priprem okno, stopim na balkon inPreberi

Avantgardo sem zavihal v kavbojke,
da so gležnji zadihali s svojimi pljuči,
in me je blagoslovil ulični bog, ki je
tudi lastnik knjigarne v kavarni ali
obratno. Želje sem razdelil podobno
kot jih delijo Savages; na obscenost
in ludizem. Med spremljavo toka idej
sem naročil irsko kavo in napolnil pipo.
Z žličke polizal smetano. Se spogledoval
z rdeče našminkano žensko. Zardela sva,
ker se je tako pričakovalo. Odprl sem
knjigo poezije in se delal, daPreberi

Zgoraj nad nama oblaki.
Smisla prazne bele pare.
Kaj nama skrivajo?

Zgoraj nad nama neslišen vihar.
Kot košček papirja se vrtinčiva po zraku.
Koliko časa torej preostane?

Veter naju podi skozi polja parnih grmad.
Med nama in svetom prerezane žile.
Zadnji jesenski list pada med naju.Preberi

Za S.

Lepo našminkan moški,
ki ni moški in tudi ni ženska,
ima predstavitev svojega referata
zjutraj ob osmih, ko je
po srednjeevropski uri šele sedem
in se pretegujem v postelji kot mačka.

Ti praviš, da si sova,
ko se ponoči spreletavaš
po nepoznanih ulicah in premlevaš,
zakaj nas tisto vmesno,
česar ne moremo določiti,
tako zelo moti.Preberi

(Gatwick, 2. maj 2005)

Imamo težave, pravijo drevesa, ampak si ne delamo skrbi.
Smo zelen pas ob robu sivega letališča,
ko je za vami slab dan v službi. Smo krik
v vaše oko, izbruh drevesnega veselja.
Naša časovna mera je drugačna: zadovoljna smo
z vztrajanjem tukaj, medtem ko vi hitite sem ter tja.
Ne premoremo veliko razumevanja za živčne:
nekaj je, zaradi česar pojemo na robu
preživetja ali na robu letališča. Ponujamo vpogled
s svojim vedenjem,Preberi

V meni se vse ziba kot pri neurju.
Moram se zbrati. Vsekakor
se moram zbrati. Ona ima dve veliki očesi,
ki me pred tremi leti še nista
gledali. Moj Bog, gleda me!
Res je, jaz sem njen oče,
držim jo za roko in hodiva
proti parku. Če me bo kaj vprašala,
vem, kaj bom rekel, vse, kar se pojavlja,
sem že mnogokrat srečal.
Vem, kaj zahteva od tega jutra,
od ulice, od parka, od mene,Preberi

Včasih kdo, ki se je priučil, kako disciplino naseliti s prirojenim udobjem,
S katerim privlačni ljudje naseljujejo svoja telesa,
Reče, da je ljubezen neizoblikovano in komaj civilizirano čustvo,
Čustvo razdora in nemoči,
Primerno za majhne sesalce in ljudi, ki ne bodo nikdar zares ljudje.
Da mora vsak, ki se je kdaj uklonil raziskovanju, razumeti,
Da lepota lahko vzdrži samo površen pogled,
Da moramo biti osamljeni in razlaščeni,
Da bi zmogli verodostojno ovrednotiti resničnost,
In daPreberi

Vedno sem hotel biti čebula,
da bi bil enak v vseh plasteh,
moja sredica in moje krvavo meso,
nič manj kot moja koža,
ki jo vidijo sosedi.
Morda smo vsi čebule:
Sonce, Mesec in zvezde,
ti mlačni kosmiči, moji mahljajoči prijatelji –
njihove dlake jeseni in spomladi prekrijejo pohištvo,
vtihotapijo se v lonec čilija na štedilniku – in tudi bogovi,
ki vedo, da se njihova nesmrtna življenja iztečejo
z minevanjem ljudi.
Za skladovnico drv jePreberi

Roke – nešteto rok, ki drsijo skozi zrak.
Obrazi so postali en obraz in kretnje:
vedno iste, ko mi gostitelj kaže
pot v zavetišče. – Tam je postelja, prtljago lahko
odložiš v tisti kot – in že zapira vrata. Me zapušča.Preberi

Kadar ni nikjer nikogar in je tema gosta
kot so gosti pogovori v mesnici
kadar kos mesa odreže ženska
in gledam v tla, ker ne znam jezika
in se vsi pogovarjajo
kadar ti prevzameš
kadar so ploščice na tleh zanimivih vzorcev
in se njeni lasje svetlikajo
kadar me vpraša, kje naj zareže
kadar imajo vse starejše gospe spremljevalke
in ne nosijo grdih ortopedskih čevljev
kadar so pod doma pletenimi jopicami
skrbno skriti zlati križi
kadarPreberi

V trgovino z orožjem je vstopila ženska
Včasih v svojih pesmih lažem
Nekoč sem napisal, da ne morem saj veš …
Ker sem imel vneta jajca, teniški komolec in domotožje
V resnici so mi bolj všeč fantje
V svojih pesmih velikokrat lažem
Momljal sem si ob prižganem radiu
Nekaj takega kot: »đuuuuuuuli …«
V svojih pesmih skoraj nonstop lažem
To so stari strahovi
Michael Jackson me kliče na walkie-talkie
Detelj me nabija po jajcih
Všeč miPreberi

»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.Preberi

Moja ženska ima eno nogo,
odrezano v dimljah. Njen
otrok je avtist, od skrbi
ji nabrekajo želodčne stene.
Moji ženski so mnogi kirurški rezi
stetovirali trebuh,
ne more imeti otrok. Ima
hrta, ki je neukročen nemirnež
aristokratske drže.
Je vpadljiva plavolasa lepotica,
na ulici se ženski in moški pogledi
lepijo nanjo,
ko se pozibava na visokih petah.
Moja ženska bere in piše,
prikazuje se mi iz mnogih knjig,
samo polistam jih in je tam.
MojaPreberi

V svoji beli pižami Hari. Vsa Harijeva izrecnost
še ne zadostuje za njegovo umevanje. Ta bela

lahko pomeni sto stvari, njen globoki pomen
je znan samo nekaterim in še ti

raje molčijo, kadar globokoumijo. A na
drugi strani (če interpretiramo, česarPreberi

Petek, 5:00 zjutraj

»Dajte no malo bolj podrgnit,« se je oglasila starka, medtem ko ji je Krivenšek umival intimni predel. »Ne bom se znucala.« Krivenšek je pomislil, kako mu je vsega dovolj in bi staruhi najraje potisnil umazano gobo v obraz. Ko je zaključil izmeno v domu za ostarele, mu izpred oči niso hotele izginiti slike striženja oroženelih nohtov.Preberi

Bila si kot princesa iz diznijevih risank.
Plesala si v dolgi beli obleki
na kamniti mizi pod lipo.

Odšla si iz otroštva, kjer si
odštevala ure, ko si pri stari materi
v kotu klečala na bukovih polenih.

Sama si prebelila vse prostore,
kamor sta se naselila.
Rodila si v sterilni porodniški sobi.
V plenice si zajemala ostanke
rasti svojega otroka.Preberi

Vsake toliko časa se zgodi,
da moramo nekomu zaploskat.
Naj je to kitarist s ceste
ali pa harmonikar,
skratka: umetnik!

Zgodi pa se tudi,
da nekdo pade v vodo
in takrat so na vrsti reševalci,
ki potegnejo utopljenca ven iz reke.Preberi

V sanjah brodiva po izlivu reke v morje,
postajava lahki s tem namočenim drevesnim deblom
v pogledu, z otoki iz kamnov v glavi,

prebodeni s soncem, ki je zapičeno v trsje,
in začrtani v polkrožno obalo.
Same navadne stvari, osnovni delci,
enopomenski elementi, narava za znoret.Preberi

Večer je in mi se pogovarjamo
o tistem Bolgaru, ki je bil najprej novinar,
potem pa je zbolel za multiplo sklerozo
in je moral pustiti vse,
kar mu je nekaj pomenilo

potem jaz spet povem tisto zgodbo
o starki, ki je bila nekoč pevka
in je po lokalih pela šansone
obiskala sem jo v njenem stanovanju v Sofiji,
iz katerega nikoli ne stopi,
saj zaradi parkinsonove bolezni
ne more po stopnicahPreberi