Najkrajša pesnitev se začne
danes. V tem trenutku
ko sneg pada že tretjič letos.
To je leto 2013. Februar.
Ko včasih prestraši podatek.
Najprej je bilo grmenje.
Še prej se je zabliskalo. Enkrat.
Samo enkrat. Potem se je stresla
zemlja. In rodil se je strah.
Ampak kmalu je minil. Skozi
odprto okno je vame butnilo
življenje. Takšno kot je. Ptičje
petje šumenje z oddaljenih cest
sonce ki tali. Sneg. Take stvari.
O žalosti bi rajePreberi

pizda, saj nič ne vidim. tega se ne ve. to so nove leče, to megleno valovanje, ki ga opažam na robovih svojega obzorja. in to je novo sonce in še vse ostalo, kar spominja na svetlobo v kroglicah s čisto norimi obstreti.

Udeleženci igre:

Žanž ali Don Juan, karierist

Ljerka ali Emanuelle, žena znanega moža Janeza Koritnika

Sekič ali drvar, okoljevarstvenik

Dogaja se na kuhinjski mizi in pod njo

Prvo dejanje

Sekič

Tup, tup, tup.

(Po mizi od spodaj.)Preberi

Prestopim prazne piksne na tleh in enega prižgem,
da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji
in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe
za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.
Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,
ampak meni je trenutno pomembnejše,
kam naj zabijem svojo cigareto.
Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,
ko sem posedala komu na kolenih in se delala,
da se smejim. Danes okopavam po MetelkoviPreberi

Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno kiha. Lani je imela mladičke in je jokala, ko smo jih dali stran. Oma je rekla, da psi ne jokajo. Oma se ne spozna na pse.Preberi

Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli

nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnikPreberi

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.

imam svet, ker vidim ptico, ki ga je preletela
ko sem bila tam, se mi je zdelo, da si srečna
madridske ulice preplavljajo protestniki
oblak se trga in po cesti teče voda
otroku v vozičku zmanjkuje sape
v časopisu piše, da so našli higgsov bozonPreberi

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

Tako kot se upogne orkester pred melodijo
tako kot zložim dežnik
ali pa tako kot pogledam nebo
in vidim tam vse pohojeno
zdrobljeno večnost

Tako kot se pod njim ustavi avto in spelje
ko gori zelena luč ali pa še kasneje
ko se prižge rdeča in se čakamo pred cesto
da bomo krenili si pomahali odšli se razpustiliPreberi

(Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.) Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Jaz sem svoja sestra
jaz te ljubim
ampak sem moški
mi je rekel
lahko mi rečeš lezbijčar
ime mi je Tehero
totalne ljubezni
danes samo mir
v rokah nosim sonce
ampak ne reci mi …
sladki abjuz
sladko vzhodno telo
ne reci spet unheimlich
ne reci spet schaulust
mož iz belih kožPreberi

Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno. Zamrznil se bom, vam povem. Boste že videli, nič se ne bo zgodilo. To bo še tvistov ta teden, nismo še končali. Pa to ne morš verjet, nje. Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.Preberi

Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let starejši Pribančev Jurko. Barbara je bila mladenka trdne volje in krepkega značaja, a pred rohnenjem in udarci svojega od močeradovca zamaknjenega očeta se ni mogla uspešno obraniti. In tako je pri osemnajstih letih prestopila prag svoje nove domačije, kjer jo je odprtih rok pričakal njen šest let starejši ženin, Pribančev Jurko.Preberi

Leživa na postelji in berem ji iz Zbranih del.
Ne razume vseh besed moje polomljenje angleščine,
ampak vseeno posluša do konca. Potem mi pogleda
v oči in pripomni, da sploh niso tako temne.
Ampak kot maroni, se zasmeji. Reče, da si že
dolgo želi, da bi jih skupaj jedla. Kmalu bo jesen,
lahko jih bova, ji odvrnem. Iz kopalnice se vrne v majici,
ki ji sega skoraj do kolen. Prepogne se, ker nekaj išče,
dovolj,Preberi

Če bi hotel začeti na samem začetku, bi se moral vrniti tja daleč v Had, pa ne zato, ker bi me kako posebno zanimala taksonomija troglavih psov ali poklicne deformacije brodarjev, zgolj zato, ker se je takrat vse začelo. Sem neposredni potomec zemlje in sonca, otrok vode in zraka, moj visoko spoštovani in nadvse častivredni prednik pa je bila neka alga. Lahko bi se spuščal v podrobnosti svojega družinskega drevesa, a naj zadostuje, da semPreberi

Žaba in policaj. Lahko bi bil naslov kake zgodbice za otroke,
brez moralke. Lahko pa bi bila tudi za odrasle:
Policaj (oddelek za droge) ne razume žabe, ki se zadeva,

medtem ko moderna poezija sklada svoje štiri kvartete
in polaga drva na ogenj – dežela zmrzuje,
z žlebov visijo sveče –, da bi nas vsaj malo ogrela.Preberi

Brez kape si pomladni dan,
greš med breze, kristalni veter
je na potki, zaviti v skorjast sneg.
Skoz in skoz si nedoločen od dotikov.
Tvoje srce bije kot jazzist z odprtimi očmi.
Tvoje roke se valijo po zraku,
se valijo na sonce, pod odejo tanke volne.
Jezik se mi je zalepil na nebo. Jezik mi je pokazal jezik.
Čisto mehko. Kot jazzisti, ki se s čeli naslonijo
na zrak. Jazzisti, ki ne štejejo in sePreberi