V Brnu se vlak skoraj
sprazni.
Ostanejo samo gospod,
ki si je kupil vodo in čokoladni piškot,
ostanejo španske gospe
z dvanajstimi kovčki,
ostane ritmična tiara, pripeta
na študentska ušesa.

Rožica pa, ki je do zdaj
niti nisem opazil,
kdaj je vzcvetela,
odhaja v čepici
po stopnicah
v šopek
na peronu.Preberi

Roke je imela narejene iz papirja in bal sem se jih pomečkati. Stala sva in gledala njeno skico. Ni ji bila podobna. Obleki sta šelesteli po prostoru.

»Kako si naredila to črto?«

»S flomastrom.«

»Hotela sem uporabiti nekaj žlahtnejšega,« je nelagodno dodala.Preberi

– Ti, a mi narediš eno uslugo.

– Kakšno.

– Velika je.

– Povej.

– Otroka imam.

– Vem.

– Marina gre jutri s prijateljico na predstavo.

– Okej.

– Jaz grem tudi zraven.

– Ja.

– Otroka imam.Preberi

ponoči je nevihta planila v prostor in me prebudila,
mrzel veter in dež sta odpahnila okno,
da sem vstajala iz postelje in vse zapirala,
potem znova zaspala in v moje sanje je
vstopil pesnik, tržaški slovenec. lezi k meni, sem rekla,
si skoraj začela slačiti kavbojke in nato v hipni zadregi
raje legla oblečena, nisem hotela, da me povsem narobe razume:
ker si ravno prišel tod mimo, bi ti želela povedati,
kako me je nekočPreberi

Pove mi veliko o svojem družabnem življenju,
tudi jaz povem veliko,
ni vsiljiv in nikamor ne rine na silo
in na koncu večera presenečena ugotovim,
da sva oba govorila približno isto
in da imava podoben okus za glasbo in ljudi.
Kdaj nastane sproščena tišina
in dan precej prijetno mine,
minuto gledam zvezde,
pojem dve hruški,
ki sta jih v garaži pustila ata in mama,
na telefon si naložim nova dva gigabajta glasbe,
razporedim visok kupPreberi

Danes je svet širok in lahek,
v roke se mi poda kot žlica,
s katere piham topel veter,
da ne obstanem v zatišju.
Danes mi je dano, da so moje
misli dobre in redke. Ni treba
veliko, da ni ničesar preveč.
Ko vozim zraku naproti in je
vsega dovolj, se sama odločim,
da ne izberem ničesar. Moja
pljuča se dvigajo kot kupola.
Sonce je na drugi strani
travnate gladine.Preberi

Maj se je zbudil okoli enajstih. V sobi je bilo prijetno toplo. Prevalil se je na drugo stran in objel Petro. Poljubil jo je na vrat in ji odstranil majico z ramena. Petra je zagodrnjala.

»Pridi, greva pogledat, kaj ti je še pustil Božiček,« ji je zašepetal.Preberi

Mamica je okoli devetih zvečer zahtevala, da gre očka na stežaj odpret okno. Vsako silvestrovo je bilo treba v stanovanje spustiti dedka Mraza, da otrok ne bi ostal brez svojih daril. Ta otrok se je moral medtem umakniti v kuhinjo ali predsobo, ker je skozi okno vdiral surov mraz in pa seveda tudi zato, ker dedek Mraz vpričo očividcev ne bi mogel dostojno opraviti svojega dela, kakor tudi ne Miklavž, Božiček ali zobna miška. OtrokPreberi

Najbolje je zbrati smrklje
iz nosov vseh pesmi
v zeleno maso
in premazati bivanje
po votlem čelu verzov.

Najbolje je iti v nos
in biti steklena smrt,
ki z vonjanjem ubije
vsak parfum posebej,
in pustiti, da se pesmi
opilijo in vžgejo.Preberi

Pršenje spomina, ki sporoča, da je govorica prostor,
v katerem se nahajamo sami, tako odtujeni,
kot bi nas pustil padati kdo drug.
Roke, ki so včeraj še bile roke, so danes sipka zmes prsti in alg,
ki se trudijo biti grad ali soba.
A je njihovo polnilo odmrla bakterija časa, ki se trudi biti in objemati.
Pršenje spomina je včeraj še pomenilo dež,
danes pa so to nenapisane besede in zasteklenost bitja.
Če nekdo pravi,Preberi

»Writing is saying to no one and to everyone the things it is not possible to say to someone.«
― Rebecca Solnit, The Faraway Nearby

»Kako naprej, ne vem.
Saj bom jaz za vse poskrbel.
Mene ne smete pozabiti. To bi bilo krivično.
Ne bomo te.
Ampak to ni tako preprosto, da veš!
Nič ne skrbi, tebe gotovo ne bomo pozabili.«
Arno Geiger, Stari kralj v izgnanstvuPreberi

Do svojih rojstnih dnevov gojim mešane občutke. Rad bi jih imel rad. Celo več, zdi se mi smiselno in naravno, da bi jih imel rad. Bilo bi v redu, če bi se zjutraj zbudil in bi bil vesel, da je moj rojstni dan. Šel bi v trgovino po hruške – hruške imam še posebej rad – in ves čas bi vedel, da je moj rojstni dan in zdelo bi se mi, da so vsi ljudje prijazni – če ne bi bili, bi jih v to prisilil – in dan bi mineval v sladkem pričakovanju daril.Preberi

Dve postavi sta se bližali vhodu v diskoteko Nebotičnik. Eden od njiju je odvrgel čik na tla, preden sta ju ustavila ogromna varnostnika.

»Samo za povabljene,« je izpod čela zarenčal pobriti.

»Sva na gesti,« je rekel Anže in vsak je začel brskati po denarnici za dokumentom.Preberi

zajca moraš usmrtiti,
mu previdno odžagati glavo

ter ga z zadnjimi nogami obesiti
kakor perilo, da odteče še zadnji

curek krvi – in medtem
že režeš, od repka do vratu,

ne pregloboko: konica noža naj le
drsi po mesu kakor po ledeni ploskvi,Preberi

Udeleženci igre:

Tožnik 

Sodnica

Obramba

Zapisničarka

Stražnika

Porota (Zbor)

Dogaja se v sodni dvorani. Sodna dvorana je zelo tesna. Strop je nizek. Vsi skupaj so malo sključeni.

Prvo dejanje 

Sodnica

Najprej en lep dober dan.
Kako ste kaj.
Vreme kaj vpliva danes?
Mene malo mika sliva.
Kje so obtoženi?Preberi

na nebesnih razpotjih cvetijo zvezde.
njihove oči se odpirajo v tiho žarenje,
ki toplo pomirja razbrazdan nočni plašč.
sramežljivo zlata luna,
s tančico oblakov čez obraz,
se mirno, mirno spušča čez žametni obok.
zanke črnih senc segajo v lačno temo,
ravno prav svetlo, da je razpoznati odtenke vesoljskih barv.Preberi

Zaljubil sem se iz fatalizma. Iz želje po destrukciji lastnega bitja na prafaktorje tvojega telesa. Tam sem se izgubljal, dokler me nisi začela dojiti in izrekati pohval. Rada si govorila, da ti je prišlo, če zaradi slučaja matere narave tega ne morem videti. Zavijal sem se v oblak tobačnega dima in upal, da ne uvidiš najine napake, ki sem se jo naučil jemati za svojo. Samo zato sem ti v spanju kazal hrbet.Preberi

Oči so mi obstale na samolepilnem lističu, ki je visel na hladilniku. Nerazločne besede, a tako znana pisava. Brez da bi jih prebrala, sem vedela, kaj mi hočejo povedati. V roke sem prijela telefon in ga takoj nato spet odložila. Saj ni imelo smisla. Kaj pa bi jo vprašala? Če je peljala avto na servis in kdaj ga bodo uspeli popraviti?Preberi

To je torej to. Razhajava se, ker se v času skupnega življenja nisva naučila izreči poštene in konstruktivne laži. Ves čas nisem dojela, da je prav to tisto, zaradi česar je med nama zeval vedno večji prepad, danes pa me je, ko sem zjutraj na blazini poleg sebe namesto tvoje glave zagledala list papirja, končno zadelo. »Ne morem več, Ana,« mi je očitalo sporočilo. »Preveč dobro se poznava.«Preberi

Mogoče sem najnujnejše
že napisala in bo zdaj
treba delati kaj drugega.
Malo mi je žal in malo
me pretresa, če je res tako.

Toda neznosno se mi zdi,
da bi nekega dne nenadoma
padla v komo ali smrt
in ti ne bi rekla, ne bi niti
omenila, kako je zdaj.Preberi