Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos.

Moj bog se skriva v pisalu

Jaz imam eno skrivnost. Zvezdice. To so joške, na njih so pa zvezdice.

Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.

Tale mali nočni govor, ki so ga poganjali zadnji drobci Janezovega adrenalina, naznanja glavni konflikt moje podcast limonade. Če si je kdo domišljal, da se bo zgodba vrtela okoli Kristininega srca, ga moram razočarati.

Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu.

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.

Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno pofukljiva

Poslušaj, Janez. Ko bo jutrišnji dan za nami, se bova pogovorila. Do takrat pa bo treba določene stvari dati na stran. S tvojo mamo sva načrtovala zabavo za petdeset povabljencev, zdaj pa vse kaže, da nas bo več kot dvesto.

Že od nekdaj sovražim november.

Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

S to sceno se bo začela moja podcast limonada, ki bo nosila naslov Spodobi se in zameri se. Dogajala se bo v izmišljeni notranjski vasi z absurdnim imenom: Mala vas ob avtocesti. To je namreč destinacija, proti kateri se peljeta fant in dekle.

Vse se je znova začelo v nekih preprostih oblikah dela, služenja.

Ljubim ga, ne razumi me narobe, a ko ga včasih tako gledam, se mi zdi, kot bi gledala kakšno žival na robu izumrtja. In hkrati čutim in vem, da to na neki način tudi je.

Odkril sem literaturo sredi ničesar.

zdaj je pregorela še zadnja žarnica / poslala me je v izgnanstvo

Odpel mi je hlače, nekaj je bilo Narobe, a jaz sem videla le listje Dreves in njegove ustnice in zobe in Bilo mi je slabo.

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.

Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije.