Včasih / bi ujela drobec / da bi uzrla / kaj vse se skriva / za lupino

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Videti je bilo kot strela, a kot strela, ki se ni ugasnila, ki ni sprostila svojega bliska, ki je zadrževala svoj grom. Vse se je razsvetlilo, bilo je na ogled vsakemu, ki bi želel gledati, razkrivalo je vsakega, ki bi se želel skriti.

Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

včasih se je treba uleči med pragove / in iskati bizarne sopomenke izrabljenih / prežvečenih izrazov

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

tam svet preteklosti, tu zgoraj balkon, dom in svet nenavadno prekinjena