Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih

Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna

Pesem ni ogabna. Pesem ni objekt.

ljubezen se zdi otopela ko drema na pragu / vendar že od daleč zavoha človeka

šala pravi da smo smrtonosne in neozdravljive / spolno prenosljive bolezni

tam daleč leži morje širno zrcalno pribežališče

“Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

»Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

Ti vrhovi niso moji