Vsi kar naprej nekaj nakladajo o Jezusu

Ryan Van Winkle

I

Neko punco sem zvabil na podstrešje,
bilo je poletje, ko sem dopolnil deset let.
Njena bluza se je navlažila in šla sva se igro,

v kateri sem jaz najprej odložil svoje obleke,
ona pa mi jih je naložila s palico
moje pokojne babice po mečih.

Nekega popoldneva je moje obleke na lepem
pohopsala in me prepustila vročini in prahu,
zavojčkom sivke, ki so gnili kot jabolka. Bil sem pečen!

Šla je na kosilo, zamesit kruh, se igrat s svojimi punčkami
ali kaj vem kaj. Od spodaj sem slišal mamin glas
in bentenje sesalca. Videl sem, kako je svetloba

pohlastala sence, slišal, kako je oče zaloputnil vrata.
Po treh urah se je punca spet narisala,
skupaj z mojimi oblekami in šibo s svojega vrta.

Od same sreče sem vzel nase prav vse; v roke je švicala
kot konj. Očetu in sestri se ni niti sanjalo,
a v tisti hiši se je vsak hrup posušil kot palmova vejica.

Po fotrovem pogrebu so vsi kar naprej nekaj nakladali o Jezusu
in kako naj poslušamo, kaj nam ima povedati.

 

II

S sestro med razkopavanjem njegovih kišt s knjigami
naletiva na zbledel polaroid rdečelaske,
ki pa ni bila moja mama:

na njenih stegnih oprijete podvezice, njena rit
široka in rožnata, kot bi jo našeškal
ali pustil zunaj v decembrskem snegu.

Najbrž mi je bilo vedno jasno, da moj fotr ni bil
ravno pobožen človek. Ogabno, reče sestra,
medtem ko moj pogled, še vedno priklenjen

na tisto žensko, v njej prepozna obraz
iz zadnje vrste z mature in šolskih proslav.
Sestra vstavi fotografijo med ožgana lista,

jaz pa pomislim, kolikokrat sem videl avto
iste znamke, kot je bil fotrov,
parkiran v stranskih ulicah,

ne da bi kdaj pogledal registrsko.
Bil sem priden dečko.
Takšen, kot si ga je vedno želel.

 

III

Še vedno sem na podstrešju, s tisto punco
raziskujeva prepovedan teren in moji lasje
izgubljajo barvo. Tukaj, v očetovi hiši s sestro,

se počutim tako golega, naokoli se potikam ponižno,
kot bi imel jajca stlačena v tesno plenico. In potem,
ko je v stari hiši noč – v hiši, ki jo je zapustil njej –,

ne morem, da ne bi razmišljal o Jezusu,
o vsem tem kvasanju in kako vsi gonijo
eno in isto o ubogljivosti. Ampak mi

ne vemo, ali je bil alkoholik, ali je imel ljubico.
Ne vemo, kako grozno si je želel biti
na tistem križu. Ampak ta hiša, mi ne gre iz glave

– keš bi mi zdajle res prišel prav. Te dni si Rosie
tako grozno želi zanositi, da se je komaj upam dotakniti.
Torej predlagam sestri, preden gre spat,

da bi si lahko vse razdelila – fotr mi je zapustil avto,
lahko imaš pol avta. Pa ne, no, reče, ta avto
da je bil že prevečkrat na krajih,

o katerih noče razmišljati. Izpljune
zobno pasto in jaz opazujem svetlobo v reži
pod njenimi vrati, dokler ne ugasne.

Prevedel Andrej Hočevar

O avtorju. Ryan Van Winkle je pesnik, performer žive umetnosti, poddajnik in kritik. Živi v Edinburghu, kjer je trenutno rezidenčni pesnik Edinburgh City Libraries. Njegov pesniški prvenec Jutri bova tukaj živela (Tomorrow, We Will Live Here) je l. 2010 izšel pri Salt. Njegove pesmi so bile objavljene v revijah American Poetry Review, AGNI, Poetry New … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

  • Dvigovalec uteži

    Jana Putrle Srdić

    Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi